Silvan Omerzu: Cankar

Od 15. leta


Predstava Cankar je kompleksen in vizualno razplasten lutkovni portret enega največjih slovenskih literatov, Ivana Cankarja. Režiser in likovni avtor uprizoritve je Silvan Omerzu kot interpret Cankarjevega miselnega sveta. V predstavi bodo uporabljene lutke iz več obdobij Omerzujevega ustvarjanja predstavile tudi opis in razvoj Omerzujeve poetike in estetike.

Uprizoritev gradi na Cankarjevem izjemno bogatem opusu – črticah, dramah, romanih in pismih – ter se osredinja ob temah, ki so pretresale njegovo ustvarjalnost: hrepenenje, krivda, družbena neenakost, erotika, vera, smrt. Cankar ni le poklon pisatelju ob njegovi 150-letnici rojstva, temveč duhovita, ganljiva in tu pa tam mračna vizualna študija ustvarjalca, čigar misel je še zmeraj živa in navdihujoče aktualna. S prepletom lutkarske umetnosti, dramske priredbe in atmosferske podobe ustvarja svoj gledališki jezik, utelesitev Cankarjevih idej.

Uprizoritev prepleta različne lutkovne tehnologije, hkrati pa izhaja iz moči poetične scenografije, v kateri avtomati, maske, svetloba in sence ustvarjajo utelešen svet Cankarjevih notranjih pokrajin, tudi sanj, ob tem ko osrednja pripovedna nit temelji na izbranih pismih, ki jih lutkovni Cankar piše v različnih obdobjih življenja: materi, Ani Lušin, Etbinu Kristanu in Zofki Kveder. Poglavitni dramski blok uprizoritve predstavlja Cankarjeva drama Pohujšanje v dolini šentflorjanski, katere drugo dejanje je uprizorjeno v celoti z lutkami (javajke), prvo in tretje pa v obliki senčne in narativne interpretacije.

Gre za enega najvidnejših slovenskih ustvarjalcev sodobne lutkovne umetnosti, katerega ustvarjanje zaznamuje izrazita interdisciplinarnost na preseku likovnega in uprizoritvenega polja. 

Predstavo režira in likovno oblikuje Silvan Omerzu, eden najvidnejših slovenskih umetnikov sodobne lutkovne umetnosti, znan po avtorskih uprizoritvah z izrazito poetiko, natančno mizansceno in prepoznavno vizualno govorico.
 

Silvan Omerzu (1955) je likovni in lutkovni umetnik. Po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani se je zaposlil v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Leta 1983 je v Pragi končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk. Po vrnitvi v Ljubljano je svojo avtorsko poetiko najizraziteje uresničeval v gledališču Konj, ki ga je ustanovil skupaj z režiserjem Janom Zakonjškom. Kot samostojni ustvarjalec je sodeloval tudi z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, Lutkovnim gledališčem Maribor, Gledališčem Glej, Cankarjevim domom in Slovenskim mladinskim gledališčem ter v tujini. Predstave so gostovale na več mednarodnih festivalih na Hrvaškem, v Italiji, Češki, Franciji, Avstriji, Belgiji, Bosni in ZDA. V LGM je pustil pečat z izjemnimi in likovno izoblikovanimi uprizoritvami: Salto mortale (2012), Zlata ptica (2014), Sanje o zvezdi (2016), Zlatolaska in trije medvedi (2019), Besede iz hiše Karlstein (2017) ter Želodkova skrivnost (2022). Za svoje umetniško delo na področju likovnega in gledališkega ustvarjanja je prejel številne mednarodne in slovenske nagrade, med drugimi nagrado Prešernovega sklada (2006). Leta 2025 je prejel Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo (UNIMA Slovenija).