Tudi jutri bo Maribor naš

30. 01. 2019

Ko smo napovedali, da bomo lep del januarskega programa naslovili MARIBOR JE NAŠ in opozorili na 100. obletnico Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, se je vnelo kar nekaj razprav o naslovu našega festivala. V resnici v mislih nismo imeli drugega kot dejstvo, da so umetniški in drugi dogodki, ki jih predstavljamo na naših odrih, »začasno« tudi naši. Takšnih dogodkov pa je vsako leto več kot dva tisoč. Ne naši v nekakšnem kulturno-imperialističnem smislu, ampak naši po srcu in duši. Osemnajst tisoč različnih ustvarjalcev vsako leto nastopi na naših odrih, in ko se srečamo z njimi, vsi mi (vsako leto pa nas je skoraj pol milijona) čutimo, da so nas obogatili z delčkom sebe, ki ga potem za kratek čas ali za vselej nosimo v svojem spominu. 

V petek sem si ogledala Turandot. Počutila sem se kot iz kakšnega pogrošnega ameriškega filma, ki je preveč neumen celo za nedeljo popoldne, v katerem se glavna junakinja ob svojem princu prvič v življenju znajde na operni predstavi, ki jo tako močno gane, da se ji potočijo solze. Ne morem verjeti, ampak med mariborsko izvedbo Puccinijeve mojstrovine se mi je točno to zgodilo kar dvakrat.

Najhuje me je zbodlo v trenutku, ko princesa Turandot, ki noče v poročni jarem, če se nekoliko arhaično izrazim, iztreblja svoje snubce tako, da jim postavlja uganke, ki jih ne znajo razrešiti, svojemu očetu pa naposled pove, da je izvedela za ime neznanca, v katerega se je medtem že močno zaljubila. Turandot odpoje nekako takole: »Njegovo ime je ljubezen!« Prepričana sem, da ta prizor, pa še drugi, že od leta 1926, ko je bila opera premierno izvedena, orosi oči številnih ljubiteljev opere po vsem svetu, tisti, ki za to zvrst gledališča še niso ne vem kako vneti, pa začnejo razmišljati, da v operi vendarle nekaj je.

Pred ogledom zadnje izmed predstav iz cikla Maribor je naš imam kar tremo. Gre za gledališko upodobitev scenarija izjemnega Viscontijevega filma iz leta 1969, ki jo je pred leti, ko sem vodila Slovensko mladinsko gledališče, režiral Diego de Brea. Somrak bogov je družinska drama, krvava pripoved o družinskih zdrahah, različnih perverzijah in neusmiljenem boju za oblast v aristokratski družini Essenbeck, bogatih lastnikih tovarne jekla ob vzponu nacizma. Scenarij, ki je na slovenskih odrih že dvakrat postal gledališka dramska predloga, ponuja izjemne možnosti za igralske interpretacije. Med vlogami, ki si jih človek najbolj zapomni, je zagotovo lik Martina von Essenbecka, ki ga je pri Viscontiju odigral genialni Helmut Berger, v postavitvi Mladinskega gledališča pa Matija Vastl.

Zato bo nocojšnji večer zame zopet izjemno doživetje.