Kri je v čevlju ali 100 let baleta

»Počutimo se kot, da bi plesali z njimi. Čudovito!«

Kri je v čevlju ali Uganka svobode je čudovit esej o plesu izpod peresa legendarne nemške koreografinje Pine Bausch, v katerem nas sooča z dejstvom, da brez žrtvovanja in discipline ni pravih plesnih ali baletnih presežkov. 
V letu 2019 se med drugim spominjamo 100. obletnice slovenskega baleta, na katero se bomo v Cankarjevem domu spomnili 21. maja 2019 s prireditvijo Zvezde mednarodnih baletnih odrov, ki jo pripravljamo skupaj z Društvom baletnih umetnikov Slovenije in obema baletnima hišama, mariborsko in ljubljansko. V našem Prvem preddverju bomo stoletnico počastili z razstavo, ki jo bomo odprli 13. maja.

 

Greco in Scholten za vselej



Leto 2019 je v naši hiši zagotovo v znamenju vrhunskih plesnih dosežkov. Čeprav sem bila v življenju deležna na stotine plesnih predstav, od klasičnih do sodobnih in konceptualnih, me je le redko kaj tako ganilo kot Pojavitev – Izginotje v izvedbi Nacionalnega baleta iz Marseilla, ki smo ga gostili 2. marca 2019. S to predstavo sta se izjemna koreografa Emio Greco in Pieter C. Scholten poslovila od sodelovanja z baletno hišo v Marseillu, ki sta jo vodila in uspešno pripeljala tudi na pomembne svetovne odre. Greco in Scholten, ki bosta odslej živela v Amsterdamu in ustvarjala s svojo skupino ICK Amsterdam, sta čudovita človeka in izjemna ustvarjalca. Sta odkritosrčna in hkrati zahtevna. S Cankarjevim domom sta tesno poveza že več kot dvajset let, saj smo, če smo le mogli, v Ljubljano pripeljali njune koreografske podvige, ki so močno zaznamovali naše razumevanje plesne umetnosti kakor tudi našo ljubezen do plesa ter njegovih najbolj sodobnih različic.
 

Prvo koreografijo (Pojavitev) sta ustvarila skupaj z Mladinskim pevskim zborom Glasbene matice Ljubljana, ki je sodeloval pri izvedbi skladbe za klavir Francka Krawczyka, navdihnjeno z Mahlerjevimi Pesmimi za umrlimi otroki. Kakšna tankočutnost! Druga koreografija (Izginotje) pa nas je osupnila z izjemno plesno in koreografsko govorico, pa tudi z neverjetno vizualnostjo, ki so jo ustvarjale in poudarjale svetlobne skulpture. Zdi se mi, da je bila njuna predstava doživetje, ki ga bo težko preseči, podobnega mnenja pa je bila tudi večina gledalcev v dvorani, deležna tega izjemnega umetniškega darila.

Polunin na novi poti


Ponoči smo hiteli s pospravljanjem odra, da bi ga pripravili za Sergeja Polunina, ki ravno tako skuša poiskati več svobode, se poslavlja od pomembnih plesnih institucij, s katerimi je sodeloval in poskuša vzpostaviti lastno neodvisno plesno skupino. Ker so pričakovanja od kraljeviča plesnih odrov visoka, bo njegova pot v prihodnost vse prej kot lahka. V druženju s Poluninom, ki velja za globalno plesno zvezdo, nas je očarala njegova preprosta življenjska filozofija, za katero se na prvi pogled zdi, da je celo naivna, po drug plati pa je v mislih, ki jih je delil z nami, tudi precej soli. Vsekakor nam bo ostal v spominu kot človek, s katerim smo doživeli nešteto peripetij in ki je v Gallusovo dvorano kot magnet privabil množice, ki so jo trikrat napolnile do zadnjega stola. 
 

Bele vrtnice za Rosas


Izjemna je bila tudi skupina Rosas zdaj že legendarne koreografinje Anne Terese De Keersmaeker, pri kateri je nekoč davno plesal tudi Iztok Kovač, s katerim smo po predstavi še dolgo razpravljali o plesu in matematiki, o formi in improvizaciji. Rosas so odplesali glasbo A Love Supreme Johna Coltraneja. 
 

V Cankarjevem domu letos kri v plesnih copatih prelivajo najboljši. Spreminjajo naša življenja. Včasih je njihov ples tako zares in tako osupljiv, da komaj vstanemo s sedežev, saj nas boli vse telo. Počutimo se, kot da bi plesali z njimi. Čudovito!

Most read

Be The Flow!

Happy 2024!

6 October – World Cerebral Palsy Day

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI