Čarovnije bo konec v nedeljo ob polnoči

Če bomo v ponedeljek trpeli zaradi abstinenčne krize, ki lahko nastopi zaradi odtegnitve od dobrega filma, se bomo po spletu lahko povezali s Slovenskim knjižnim sejmom.
 

Pepelka je vedela, da čarovnija, s pomočjo katere se je v sanjski obleki zavrtela s privlačnim princem, ne traja večno, ampak le do polnoči, zato je tik pred zdajci tako noro odvihrala s plesišča, da je od nje na stopnišču ostal le čeveljček. Nekaj podobnega se bo zgodilo tudi to nedeljo ob polnoči. Z naših zaslonov bo izginil 31. Liffe na daljavo. Ampak do takrat je še kar nekaj časa za dobre filme. Zato naj bodo petkovo popoldne in večer pa sobota in nedelja v znamenju liffovskih filmov.



Tudi Liffe na zahtevo ima svoje prednosti

Čeprav je želja po festivalu v živo velika in čeprav je želja po življenju brez nevarnega virusa še močnejša, pravzaprav vsak dan bolj, ima tudi Liffe na daljavo nekatere prednosti. Podatki o gledanosti oz. kupovanju kod, ki nas pripeljejo do izbranih filmov, kažejo na to, da si filme ogledujemo kar ves čas, najpogosteje pa med 19. in 22. uro. Nekateri so tudi zelo zgodnji ptiči, drugi pa nočne sove. Letos so liffovski filmi zaradi posebnih okoliščin dostopni kar po vsej Sloveniji, tudi tistim, ki so bili v preteklosti preveč oddaljeni od Cankarjevega doma ali preostalih kinodvoran po Sloveniji, da bi se odpravili na festivalske prireditve. V soboto, se pravi jutri ob pol osmih zvečer, pa bomo na zaključku festivala izvedeli, kam bo odletel vodomec in kdo so slavljenci letošnjega Liffa. Če bomo v ponedeljek trpeli zaradi abstinenčne krize, ki bi lahko nastala zaradi odtegnitve od dobrega filma, pa se bomo po spletu lahko povezali s prireditvami  Slovenskega knjižnega sejma.


Ljubezenska romanca pod vodo

Nekateri kritiki pravijo, da Undine ni največja mojstrovina Christiana Petzolda, pa je kljub temu njegov film precejšnje vizualno doživetje. Nekateri ga primerjajo z Obliko vode Guillerma del Tora, saj gre v obeh primerih za ljubezensko romanco z nesrečnim koncem, deloma posneto pod vodo. Guillermu del Toru se v vsem, kar počne, zelo pozna, da je bil rojen v Guadalajari, kulturni prestolnici Mehike, da črpa iz bajk, mitov in pravljic, ki jih je bil že kot otrok deležen v svojem rojstnem mestu. Podobno je s Petzoldom, ki se tokrat pokloni Berlinu, čeprav ne gre za njegovo rojstno mesto. Del Toro v Obliki vode obravnava pravljični motiv “lepotica in zver”, pri čemer partnerjev pošastni videz ženski ni ovira za rojstvo ljubezni, naklonjenost izkazuje tudi strah vzbujajoči izbranec, medtem ko Petzold nekako posebno, sicer z razdalje interpretira motiv vodne nimfe (o katerem piše Paracelsus), ki ji človeško dušo lahko vdihne šele ljubezen do moškega, smrtnika, njegova nezvestoba pa pomeni smrt. Medtem ko se del Torova Elisa s svojim povodnim možem poveže kar v lastni kopalnici, do stropa napolnjeni z vodo, Undine in Christoph bližino, ki je usodnejša od objema pod rjuho v hotelski postelji, iščeta pod mrakobno vodno gladino v tolmunu, po katerem plavajo gigantski somi.


Je ljubezen možna le še v pravljicah

Ljubezni je lačna tudi Sylwia, osrednja junakinja poljsko-švedskega filma Švic (Sweat). Preživlja se s promocijo zdravega načina življenja. Posnetke svoje vadbe, spodbudne nasvete za lepo oblikovano telo in zdravo hrano po spletu posreduje svojim sledilcem, ki jih ni malo. Pravzaprav več kot pol milijona.

Pa to ni le film o tem, kako postati ali ostati kot izklesan, ampak zgodba o junakinji, ki si preživetje s pomočjo novih tehnologij zagotavlja kot zvezdniška ikona in ji množice navdušeno sledijo. Oboževanje, ki ga je deležna, je seveda hudo breme, kar pa ne poteši lakote po bližini in ljubezni. Premišljeno izbrana nizkokalorična hrana, ki jo uživa, lahko učinkovito nadomesti bolj pregrešne jedilnike, množična naklonjenost in navdušenje pa očitno ne moreta zapolniti čustvene praznine v njej.

Christos Nikou, režiser grško-poljsko-slovenske koprodukcije, naj bi bil novi up grškega novega vala. Po ogledu Sadežev pozabe (Mila) ugotovimo, da fant res obeta. Film naj bi bil komična nadrealistična zgodba o junaku Arisu, ki ga odlično odigra Aris Servetalis. Pri Arisu pravzaprav ni mogoče ugotoviti, kako se počuti. Njegov obraz je tako kot njegovo življenje pravzaprav nepopisan list, začenja znova, ker je izgubil spomin. Filmske zgodbe nisem doživela v komični maniri. Zame je predvsem prispodoba občutka, da je med nami in vsem, kar nas obdaja, nekakšna nepredušna steklena stena, ki nam preprečuje, da bi živeli lastno življenje.


Uršula Cetinski

Tags
Most read

Be The Flow!

Happy 2024!

6 October – World Cerebral Palsy Day

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI