Od Dunaja do Prekmurja

09. 11. 2018

Za konec tedna sem se odpravila na dunajske razstave. V galeriji Kunstforum razstavljajo Moneta, Maneta, van Gogha, Degaja, zgodnjega Toulouse-Lautreca in še vrsto drugih ključnih evropskih slikarjev, ki so jih navdihovali japonski lesorezi, paravani, različni estetsko oblikovani predmeti iz sveta, ki je v tistih časih veljal za eksotičnega. Od poznega 19. stoletja do začetka zgodovinskih avantgard lahko govorimo o fenomenu »japonizma«. Seveda ni treba posebej razlagati, da je razstava svojevrsten estetski užitek, zanimanje občinstva pa veliko.

V dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju pa je na ogled razstava Pieter Bruegel Once in a Lifetime (Enkrat v življenju), ki predstavlja Pietra Bruegela starejšega, začetnika pomembne slikarske dinastije, najpomembnejšega slikarja 16. stoletja severno od Italije. Prvič je razstavljena polovica mojstrovih del, ki so jih spravili skupaj z različnih delov sveta, zato je možnosti, da bi si jih v življenju v takšnih razsežnostih na enem samem kraju ogledali še kdaj, zelo majhna. Res pa je, da je na razstavo mogoče kar takoj po nakupu vstopnice le, če obiskovalec plača posebno ceno. Na razstavi se tare toliko ljudi, kot da bi v zelo majhen akvarij naselili milijon različnih rib, zato so intimna doživetja nemogoča, pogled na mojstrovine pa si je treba dobesedno ukrasti.

Podobna zgodba se ponovi tudi v galeriji Albertina, kjer razstavljajo sto platen Clauda Moneta, ki jih je za razstavo prispevalo štirideset galerij z vsega sveta, od Bostona do Tokia, pripotovala pa so tudi iz najrazličnejših zasebnih zbirk. Tudi tu je obisk tako množičen, da morajo razstavljavci najverjetneje močno uravnavati zrak v galerijskih prostorih, saj količina izdihanega zraka najverjetneje močno spreminja odstotek vlage.

Kljub vsemu so dunajska srečanja z največjimi mojstri evropskega slikarstva neverjetna. Dunaj stavi na paradne konje. Glede na do neba segajoče zavarovalnine, ki so potrebne za omenjene mojstrovine, je takoj jasno, da smo sredi bogate kulturne prestolnice.

Jasno je, da prenatrpanost galerijskih prostorov moti, hkrati pa je pravi užitek doživeti, da je zanimanje za umetnost včasih tudi tako neskončno evforično.

Kmalu po vrnitvi domov smo odprli 29. Liffe. S svetovno premiero dokumentarca o Vladu Kreslinu Poj mi pesem v režiji Mirana Zupaniča. Dokumentarec je dober. Je doživetje. Filmska pripoved o glasbeniku in pesniku, ki je tako priljubljen, da se nam zdi, kot da bi bile tudi njegove avtorske pesmi del slovenskega ljudskega izročila.Najbolj se me je dotaknil posnetek Kreslinovega srečanja z lucidno gospo, ki se je njegovega obiska ganljivo razveselila. Za dame pravijo, da ne bi smele govoriti o svoji starosti, vendar pa se gospa pohvali, da je stara 103 leta.

Pomislila sem na to, koliko zgodb je v meni, pa sem stara skoraj pol manj, kaj vse imaš povedati in koliko spominov shranjenih v svojem pomnilniku, če ti življenje nameni več kot stoletje. Resnično ganljivo.

Danes zvečer pa novo liffovsko doživetje – Ne bom več luzerka v režiji Urše Menart!

Most read

Be The Flow!

Happy 2024!

6 October – World Cerebral Palsy Day

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI