Trifonov in druge zgodbe

12.10.2018

Tudi ta teden je bil hiter kot vlak. Tisti japonski, namreč, s katerim sem se peljala le enkrat, in sicer iz Tokia v Kjoto. Mimo najvišje japonske gore Fudži. Prečudovito!

Prejšnji teden se me je globoko dotaknil koncert ruskega pianista Daniila Trifonova. Prisluhnili smo njegovi igrivi, samosvoji interpretaciji Beethovna, Schumanna in Prokofjeva. Mlad je, deški, preprost, skromen, pa tako nadarjen! Koncerti ruskih pianistov so v Cankarjevem domu res doživetje. Vsakič, ko nas obišče Grigorij Sokolov, ki je v vseh teh letih postal že pravi prijatelj Cankarjevega doma in naših klavirjev, pa tudi ljubljenec občinstva. Trifonov je prvič nastopil v Gallusovi dvorani. Tudi on je čisto prevzel občinstvo, ki je bilo naklonjeno, skoncentrirano, na koncu pa navdušeno.

Včeraj sem najprej odvihrala na Radio Ars, kjer so pripravili oddajo ob jubileju svojega delovanja. To je radijska postaja, ki jo že dolgo zelo rada poslušam, še od študentskih let.

Dolga leta sem se kalila na Radiu Študent, ki je bil v jugoslovanskih časih simbol medijske svobode in drznosti. Ko pa sem študirala, po navadi ponoči, me je vedno spremljal Radio Ars. Je dom umetnosti in znanosti ter kakovostne glasbe. Radijski medij mi je blizu. Pa ne kot zvočna kulisa, temveč kot okno v svet, tudi kot prostor poglobljenih prispevkov o umetnosti in znanosti. Tako je še danes.

Večer pa sem si privoščila izjemoma na kulturnem dogodku v sosednji hiši. V SNG Opera in balet Ljubljana so uprizorili Offenbachove Hoffmannove pripovedke. Odzvala sem se vabilu Branka Robinšaka, ki je praznoval 35. obletnico svojega ustvarjalnega dela. Tako sem prvič v življenju dobila priložnost, da sem v naši operni hiši predstavo spremljala iz prve vrste parterja. Čisto sem noter padla, kot se temu pravi. Prav izgubila sem se v zgodbi, barvah, interpretacijah. Vse drugo se je med triurno in izvedbeno izjemno zahtevno predstavo, na katero se je Branko pripravljal že od marca, popolnoma izgubilo. Za vse nastopajoče, ki vloge interpretirajo v francoščini, je bil študij predstave pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča in v sodobni režiji Aleksandra Popovskega neizmerno zahteven zalogaj. Bravo! Še jaz, ki sem se angažirala le kot poslušalka in gledalka, sem ponoči spala kot ubita.

Dr. Tomislav Vignjević, Uršula Cetinski ter Nevenka in Janez Pergar včeraj na Hoffmannovih pripovedkah (foto: Stane Jerko)

Pa sem se danes zjutraj prebudila sveža kot rožica in odhitela v Cankarjev dom pozdravit udeležence mednarodne konference, ki ravno poteka v našem Klubu CD in se ukvarja z zaposlovanjem invalidov, ki imajo tako v Sloveniji kot v Evropi seveda pravico do enakopravnega vključevanja na trg dela.

Pozdravil jih je tudi predsednik Državnega zbora Dejal Židan, ki si je tik pred odhodom na druge obveznosti vzel čas za našo razstavo o Cankarju. Dejal je, da mu je všeč. Občudoval je tudi lepoto Cankarjeve pisave, ki seva iz razstavljenih rokopisov.

Jutri pa bo čas za nova doživetja. Za pot na drugi konec sveta, kjer še nikoli nisem bila, zaradi njegovih geografskih posebnosti pa ga doživljam kot mistično destinacijo. Na oder Gallusove dvorane prihaja islandski pianistični zvezdnik Ólafur Arnalds.