Vse najboljše, dragi Ivan!

10.05.2018

Če bi bilo življenje neskončno, bi Ivan Cankar danes praznoval 142 let. Tako pa se ga spominjamo mi, in sicer v letu, ko obhajamo tudi 100. obletnico konca njegovega kratkega, a veličastnega življenja.

V enem od pisem srnjeoki Anici Lušinovi, v katero se je Cankar zagledal, ko ji je bilo 17 let, je zapisal:

»Ti si se nasmehljala in jaz sem izgubil vso pamet; če si me pogledala s svojimi prelepimi očmi, ni bilo na meni nič več niti sledu duhovitosti in beseda mi je zastala. In vendar sem bil najsrečnejši človek na svetu in zdelo se mi je, da leži pred mano prihodnost svetla in krasna, posuta z rožami in diamanti.« 

Z rožami in diamanti je bilo Cankarju posuto le v kraljestvu njegove brezmejne domišljije, sicer pa je bilo njegovo življenje zaradi skromnih socialnih okoliščin, se pravi zaradi revščine, v kateri je živela njegova družina, zagotovo že od samega začetka izčrpavajoč boj za obstanek, ki je bil naposled tudi glavni razlog za njegov prezgodnji sloves.

Z zornega kota urejenih, racionalnih in pridobitniških meščanov je bilo Cankarjevo življenje videti bohemsko. Nedokončan študij; številne obljube različnim nevestam, pa z nobeno pred oltar; kolovratenje med honorarji za objave in obdobji revščine, ko je bil odvisen tudi od različnih dobrotnikov; pogoste selitve in beganje iz kraja v kraj ali z enega na drug naslov; javni pritiski in blatenje od nasprotnikov ter skorajda, danes bi temu rekli, zvezdniški status za oboževalce; ne le literarni, temveč tudi politični angažma, ki se je nekajkrat končal z ječo.

Kljub temu danes ni več nobenega dvoma, da je bil Cankar poseben človek. Umetnik pronicljive misli, s katero je globoko zarezal v tkivo slovenske družbe, podrezal tudi v njene gnojne rane in nečednosti, potem pa vse skupaj ubesedil z vzvišeno, samo zanj značilno visoko stilizirano pisavo.

Ob 100. obletnici njegove smrti ga mnogi odkrivamo znova. Iščemo drugačne poudarke v njegovem življenju in delu kot v preteklosti, ga prevajamo v nove medije, njegovi junaki postajajo tudi stripovske figure, se z njim pogovarjamo v spletnih klepetalnicah in se sprašujemo, kako bi nas videl in kaj bi imel o nas povedati danes.

Beremo ga precej neradi, razen če nas v to ne prisili šola, zvečer pa se v gledališču še vedno do solz nasmejimo Šentflorjancem in njihovim prigodam; v njih prepoznavamo slovenske politike in eminentneže, tudi svoje sokrajane in sosede, ter naposled še sami sebe.

Cankar zbuja spoštovanje. Pa ne le zato ker je velik pisatelj in dramatik. Spoštovanje, ker je bil človek, ki mu nič ni bilo podarjeno, ampak je vse ustvaril sam. Spoštovanje kot človek, ki je ostal zvest sebi, svojim načelom in prepričanjem, čeprav je za to plačal visoko ceno. To je žlahtna lastnost, ki je občudovanja vredna, saj je pri ljudeh tako zelo redka. Še posebno dandanes, v dobi prevrtljivosti, zlaganosti in konformizma.

Zaposleni v Cankarjevem domu smo ponosni, da se vsak dan vračamo v hišo, ki nosi njegovo ime; obenem pa vas 18. junija vabimo na odprtje razstave o Cankarju, in sicer najprej v naši galeriji, na isti večer pa še v ljubljanskem Mestnem muzeju.   

Hvala tudi APZ Tone Tomšič in igralcu Marku Mandiću, ki sta danes praznovala z nami.

Most read

Be The Flow!

Happy 2024!

6 October – World Cerebral Palsy Day

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI