Brez kovčka po svetu

"Življenje bo teklo naprej, vendar ne mimo nas"

V začetku marca lani smo prvič zaprli naše dvorane. Osupljivo. Nepričakovano. Žalostno. Cankarjev dom brez umetnikov na odrih in brez gledalcev na sedežih je neznosno tih. Kot nekakšno svetišče. V čudnih trenutkih, ko sem stopala po prazni Veliki sprejemni dvorani in ni bilo slišati drugega kot odzvanjanje mojih lastnih korakov v gluhi tišini, so me v mislih obiskovali umetnice in umetniki, ki sem jih srečevala na naših odrih.

Pianisti, ob katerih se koža kar sama naježi: Grigorij Sokolov, Martha Argerich, Cecil Taylor. Mojstri odrskih podob, nekateri intimni, drugi spektakularni; Zločin in kazen Dostojevskega v režiji Andrzeja Wajde, uprizoritev Raskolnikova, ostra kot rezilo sekire, ali Kafkova Preobrazba v izvedbi moskovskega gledališča Satirikon, v kateri genialnemu interpretu Rajkinu verjameš, da je hrošč, čeprav mu manjka še nekaj okončin do ščurka, ali izjemni plesalec Saburo Teshigawara, sam, lebdeč, nestvaren, ob njem pa črn krokar ... John Zorn, ki iz orgel v Gallusovi dvorani zanosno izvablja zvok, za katerega sploh nisem vedela, da lahko obstaja. Navdušeni liffovci, ki med filmi zobajo sočna zelena jabolka in zaupljivo kramljajo o filmskih prizorih, ki so jih najbolj ganili. Vedoželjni otroci in njihovi starši na razstavi o Nikoli Tesli, ki bi o izumitelju želeli vedeti še več in več.

Cankarjev dom je že več kot štiri desetletja najbolj aktivna agencija za duhovna popotovanja po vsem svetu. Kovčka ne potrebuješ. Samo vstopnico. Ta te popelje po vseh celinah, v kraje, za katere še vedel nisi, da obstajajo. Obzorja se širijo. Pogled vase se poglablja. Z vsakim obiskom Cankarjevega doma je tvoj osebni kovček, v katerem hraniš najbolj dragocene zaklade in najbolj intimna čustva, bolj poln. Odpreš ga lahko po potrebi. Pobožaš, kar imaš v njem. Kadarkoli. Tudi ko si čisto sam na majhnem balkonu in se sprašuješ, ali bo življenje sploh še kdaj takšno, kot je bilo.

Če si Cankarjev dom predstavljam kot človeško telo, potem je bil v zadnjem letu, tudi v trenutkih, ko smo bili z vami lahko povezani samo po spletu, organizem s počasnim srčnim utripom in komaj zaznavnim krvnim obtokom. Toda naše žile se spet polnijo. Utrip se pospešuje. Pred nami so umetniška in kongresna doživetja z vsega sveta! Taktirke čakajo na dirigente, plesni copati na brhke nožice, galerijske stene na risbe, slike, ilustracije, prazni stoli na vas, da vas objamejo. Občutek imam, da so Zlati, Srebrni, Veličastni abonma, program Glasb sveta ter cikli za otroke in mladino tako žlahtni kot še nikoli doslej. Ali pa po vsem tem morda še veliko bolj cenim naša odrska potovanja. Prvič bomo v Sloveniji prisluhnili Berlinski filharmoniji, o čemer že dolgo sanjamo in česar se že dolgo nadejamo. Skupaj bomo brali Dostojevskega, Jurčiča in Jančarja.

Najbolj veličastna dvorana za klasično in sodobno glasbo v Sloveniji, Gallusova dvorana Cankarjevega doma, bo po skoraj treh desetletjih dobila novo ozvočenje, umetniki pa se bodo na nastope pripravljali v prenovljenih garderobah.

Življenje bo teklo naprej. Vendar ne mimo nas.


Uršula Cetinski
generalna direktorica Cankarjevega doma

Tags
Most read

RVT rule with identity document, mandatory surgical or FFP2 masks

18. maja 2021: Mats Gustafsson Solo

11 May 2021: Gombač / Raon

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI