23. Festival dokumentarnega filma

Festivalski sklopi

Tekmovalni
na temo človekovih pravic odstira akutne probleme sodobnega sveta, od pravic zapostavljenih žensk, manjšin, delavskih migrantov ali političnih azilantov, do ekoloških tematik ali verskega fundamentalizma. Ta sklop služi tudi kot opomnik vsem sodobnim množičnim medijem, ki številne pomembne in pomenljive zgodbe zaradi navidezne neatraktivnosti vse prepogosto potiskajo vstran.
Nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic podeljuje Amnesty International Slovenije.

Aktualni, družbenokritični
Dokumentarci, ki se v marsičem navezujejo (in dopolnjujejo) tekmovalni sklop, vendar najpogosteje – tudi zaradi izdatnejšega produkcijskega vložka – prinašajo večje, medijsko bolj izpostavljene zgodbe.

Miti, ikone, mediji
Sklop prek filmov o inovativnih posameznikih, družbenih fenomenih, medijskih tematika ali nikoli raziskanih zgodbah osvetljuje popularnejše vidike sodobnega življenja in polpretekle zgodovine.

Intimni in globalni portreti
Prinašajo, kot sugerira naslov, majhne, skrbno stkane zgodbe, ki se lahko nanašajo bodisi
na posameznika bodisi na določen prostor ali čas.

Posvečeno: Matjaž Ivanišin

V sodelovanju z Amnesty International Slovenije 

Dokumentarci 2021: Uvodnik

Šele ko mi je Dušan Moravec poslal svoj novi dokumentarec o prvih vtisih na pandemijo marca 2020, sem se v celoti zavedel, da bo že leto dni od kolektivnega bega v intimo, neki notranji svet, ki ga je vsakdo od nas občutil drugače. V kolumni iz istega obdobja sem še malo duhovičil, da mi je izolacija »kot pisana na kožo«, medtem pa je v teh dneh, po slabem letu od prvega zaprtja, že očitno, da kombinacija številnih dejavnikov in prepovedi človeku močno preseda, sploh če hoče izvreči »svojega otroka« ter ga predstaviti mestu in svetu.

23. dokumentarci so takšen otrok, ki mu nismo privoščili pretiranega poležavanja, zato smo se odločili preiti k dejanjem in ga predstaviti v kakršnem koli okolju. Lansko leto smo dokumentarce že prestavljali, gledali na koledar, spremljali epidemiološko sliko in jih potem na prelomu iz pomladi v poletje izvedli v nekakšnih polovičarskih pogojih. Tokrat ne, dokumentarci so marčevski dogodek in marca bodo predstavljeni v gloriji virtualnega domačega kina. Srce krvavi, tudi zato ker so številni filmi – kot temu rečemo – »rojeni za veliko platno«, ampak ker je življenje tudi stvar doslednosti, bomo tokrat načelni.

Dvajset celovečernih dokumentarcev ter peščica kratkih bo skušalo aktualne stvari doma in po svetu postaviti v kontekst. Prvi kontekst bo dal Matjaž Ivanišin, slovenski nacionalni zaklad, ki mu je bila letos podeljena »mala« Prešernova nagrada in čigar filmi so majhne, iskrene, brezčasne mojstrovine o dinamiki med ljudmi, različnih folklorah, kulturah in običajih. Drugi kontekst plete trmoglava pandemija, ki ji bo mero vzel kitajski zorni kot; tretjega, četrtega in tako naprej pa teme preostalih filmov, ki se gibljejo med filozofskimi razmišljanji, igrivimi in deloma insceniranimi dokudramami, nikoli bolj aktualno #JazTudi problematiko, fenomenom spletnih zavajanj in prevar, do vprašanj spolne identitete ali nikoli premaganega političnega nadzora in represije.
Marina Abramovič v filmu o svojem življenju in delu ter vrnitvi v domovino poudari, da je v mladosti iz strahu pred ustvarjalno blokado trikrat splavila; tisti otroci iz naslova da so njeni mladi somišljeniki in sledilci. Festivalski otrok je tukaj in zdaj. Morda je zaradi spletne izdaje malce deformiran, ampak takšnega imamo radi. Do naslednje izdaje, ki bo, verjamem, znova potekala v normalnih okoliščinah.

Simon Popek
vodja filmskega programa Cankarjevega doma