Protagonistke - 6 velikih slovenskih igralk

Igralke: Špela Rozin, Teja Glažar, Jožica Avbelj, Olga Kacjan, Marinka Štern, Marijana Brecelj
Soigralka: Suzana Krevh
Scenaristka: Iza Strehar
Direktor fotografije: Fabris Šulin
Montažer: Andrej Avanzo
Scenograf: Gregor Nartnik
Kostumografka: Tina Hribernik
Oblikovalka maske: Lea Bratušek
Producenti: Ana Kovačič, Iza Strehar, Žiga Virc
Produkcija: Lilit

Na projekciji bodo z nami prisotne igralke in ekipa. 

Edinstveno dokumentarno popotovanje v svet nekaterih najbolj ikoničnih slovenskih igralk, kjer se združijo preteklost, sedanjost in čar igralskega poklica. Zgodbe, ki jih običajno ne slišimo, se prepletajo z intimnimi trenutki snemanja in gledalcem odpirajo vrata v zakulisje ustvarjanja. Kaj je Špela Rozin povedala režiserju Bitke na Neretvi? Kdo je Jožico Avbelj naučil, kako se iztakne oči? Kako so moški igralski kolegi Teje Glažar pristali na policiji? Kje je Marijana Brecelj preživela najstniška leta? Kako je Olga Kacjan kot otrok za zabavo igrala umiranje iz La boheme? Zakaj je Marinka Štern želela nastopati v Pekarni?

Vsaka igralka v svoji epizodi odigra isti prizor ob igralki Suzani Krevh, a po svoje edinstveno – nastane očarljiv prikaz osebnosti, tehnik in strasti do njihovega dela. Kamera spremlja proces od blizu in nas popelje v njihov svet, v katerem obujajo spomine, se soočajo z izzivi, pripovedujejo anekdote, razkrivajo občutke ljubosumja in poudarjajo lepoto svoje umetnosti. Projekt omogoča, da se gledalci počutijo, kot da so del snemalnega dne in so povabljeni v intimnost igralskega ustvarjanja.
 

Opis vsake epizode:

Špela Rozin je svojo kariero začela v Italiji in je ena redkih slovenskih igralk, ki so svojo poklicno pot posvetile zgolj filmu. Iz nje bruhne igriva nezamerljiva razburjenost ob spominu na režiserje, ki so njene vloge in prizore v montaži filmov »zmasakrirali«. Zato njena interpretacija prizora zavije v žanrsko smer masakra.

Kot bi bili z njo na kavi, Teja Glažar med glasnim smehom pripoveduje bolj ali manj politično korektne anekdote iz svojih študentskih časov in razkrije, da tako ali tako ni nameravala postati igralka. Na študij igre se je vpisala izključno zaradi statusa. Njen izjemni smisel za humor je v prizoru umeščen v srednjeveško komedijo.

Tako ognjevita kot njeni oranžni lasje je Jožica Avbelj, ki odločno zakoraka v prostor in vzbudi strahospoštovanje. A v Protagonistkah spoznamo njeno pozitivno in optimistično plat ter si zaželimo, da bi z njo klepetali ure. Ker je bila tudi profesorica dramske igre, njen prizor zvrstno pripada drami.

Olga Kacjan se je v performativno umetnost zaljubila, ko je kot otrok hodila v cirkus. Med njenimi ljubšimi spomini je predstava, v kateri je igrala klovna in s svojo vlogo razveseljevala otroke. Tudi v Protagonistkah se nam predstavi v podobi svojega alterega – klovna Pepeta. 
 
Marinka Štern se z malo manj veselja spominja vseh ovir na akademiji. Nato bruhne v smeh ter se spominja svojih predstav z živimi živalmi in drugih anekdot. Nato resno opozori, da je razkrila preveč in naj tega ne uporabimo. Z upoštevanjem njene želje, da nekatere podrobnosti ostanejo zakrite, je njen prizor postal detektivski noir. 

Marijana Brecelj se je kot najstnica sprehajala po Ljubljani, kjer jo je opazil Matjaž Klopčič, ji dal vlogo v filmu in po njenih besedah se ji je v tistem trenutku zdelo, da se ji je odprl ves svet. Tako tudi v svojem prizoru z ogromnim darilom zakoraka v prizor, poln božičnega pričakovanja.