Brina – kinestetični spomenik

Brina – kinestetični spomenik preizprašuje tradicionalni pogled na spomenike kot statične in nespremenljive. Spomenik je struktura, otipljiva struktura, trajajoča otipljiva struktura kot spomin na zgodovinski pojav. Kinestetični spomenik je spomenik v gibanju, spomenik slovenski sodobni plesalki Marti Paulin – Brini. Brina, kot je bilo njeno partizansko ime, je med drugo svetovno vojno z improvizacijskimi plesi nastopala za borce in borke na fronti ter za lokalno prebivalstvo. Po vojni se je morala zaradi pomrznjenih prstov na nogah odpovedati aktivnemu plesnemu ustvarjanju. Empancipatorna moč sodobnega plesa, ki jo je utelesila Brina: ali lahko deluje proti kolonizaciji naših spominov? Predstava je bila leta 2021 uvrščena v glavni program festivala ImPulsTanz na Dunaju. »Ko sem kot plesalka stala sama med množico borcev, zavedajoč se, da bom zmogla s svojim plesnim darom in šibkim telesom izpovedati, kar nas je družilo, da bom zmogla obvladati tudi neizmeren naravni prostor, sem čutila v nogah moč, ko sem teptala trda zemeljska tla« (Marta Paulin – Brina).

Leja Jurišić je plesalka in koreografinja, ki se udejstvuje v performativni in politični umetnosti. Njene uprizoritve zajemajo iz telesa, ki ga avtorica razume kot politični stroj, pri čemer ostaja hkrati zavezana raziskovanju tako osebnega oziroma intimnega kot (bio)političnega. S svojimi avtorskimi deli je nastopila v številnih ustanovah po Evropi, ZDA in Mehiki ter zanje prejela več nagrad; med drugimi sta z Markom Mandićem za performans Skupaj prejela Borštnikovo nagrado, nagrado Gibanice in nagrado Ksenije Hribar.

Bara Kolenc je filozofinja in umetnica iz Ljubljane. Je raziskovalka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica knjige Ponavljanje in uprizoritev: Kierkegaard, psihoanaliza, gledališče (DTP, Analecta, 2014) in prejemnica priznanja za najodličnejši raziskovalni dosežek Univerze v Ljubljani v letu 2021. Za svoje delo na področju uprizoritvenih umetnosti je prejela več nagrad, nazadnje nagrado Theatertreffen Stückemarkt Comission of Work 2016 in priznanje za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani leta 2018.

Peter Kutin (Avstrija) deluje z zvokom v različnih zvrsteh. Njegove predstave ali instalacije v živo imajo fizični in psihološki vpliv, ki poslušalca oz. gledalca spravi iz ravnovesja, obenem pa tudi objame. Zanima se za hitrost in časovnost zvokov in glasbenih struktur, pri čemer raziskuje multimedijsko-poliritmične situacije, ki pogosto izzovejo hipnotična in psihedelična stanja, za kar je dobil nagrado Golden Nica na festivalu Ars Electronica (za delo TORSO # 1, 2019).

Patrik Lechner (Avstrija) je umetnik, ki ustvarja eksperimentalne avdio in video vsebine. Z raziskovanjem tehnologije ustvarja izvirna abstraktna zvočna dela v 3D grafiki v realnem času, pri čemer ohranja poudarek na umetniškem izražanju. S svojimi predstavami je gostoval v Avstriji, Belgiji, Italiji, Nemčiji, Kanadi, Združenih arabskih emiratih, Mehiki in drugje.

Mathias Lenz (Avstrija) deluje pri spreminjanju konstelacij in kontekstov na stičišču med objektnim gledališčem, performativno umetnostjo in strojništvom, včasih tudi kot igralec ali scenograf. Vrsto let sodeluje z berlinsko umetniško skupino Club Real, dunajskim gledališkim kolektivom God’s Entertainment, režiserkami Astrid Griesbach, Annie Sprinkle in Beth Stephens, koreografom Olegom Soulimenkom in kantavtorjem Christophom Theusslom.