PČP – Preživljati Čas Plesaje

Preživljati Čas Plesaje predstavlja Kejžarjev eksperiment s plesom, ki ga skuša razbremeniti produkcijskega »nagona«, morda celo prisile. Da bi ples razbremenili bremena, ki ga nanj polaga koncept koreografiranja, breme skrbno načrtovanega zaporedja gibov kot napredka, se posveti procesom, ki kljubujejo linearnosti giba in časa. Kaj se zgodi, ko Preživljanje Časa trči s Plesanjem? V kakšnem razmerju sta? Takrat se plesanje prevesi v koncept »zapravljanja časa«, »škode časa«. In na to mesto vstopi splošna kapitalistična predpostavka, da je vsaka dejavnost, ki ne doprinaša h konceptu produktivnosti kot glavnega in edinega namena vsakega življenja, ne samo nepovratna, temveč tudi zapravljena. Čas, ki postane odpad. Ampak ob tem izgubljeni čas obenem postane nov kritičen pogled na zahodne predstave o napredku kot idealu. Ko produciramo, morda ne rastemo, ko preživljamo čas plesaje, pa cvetimo. »Morda še pomembneje kot morebitne brezprizivne rešitve je spoznanje, da vsakokrat, ko si dovolimo liberalizirati miselni ustroj, zares živimo, zares rastemo in zares cvetimo! Zatorej vivat, cresceat, floreat« (Neža Vengust in Matic Ferlan, Odrišča, 18. 9. 2022).


 

Matej Kejžar (1974) je diplomant SNDO, izobraževal pa se je še na P.A.R.T.S. v X-group in pri plesni organizaciji Trisha Brown v New Yorku. Na začetku kariere je ustvaril številne odmevne predstave. Leta 2008 se je priključil plesnemu kolektivu Rosas v Bruslju, s katerim je sodeloval štiri leta (The Song, Cesena). Od leta 2011 deluje med Brusljem in Ljubljano in razvija odločen avtorski opus. Kejžar je programski vodja mednarodnih festivalov Spider, ter pedagog pri SNDO, SEAD, P.A.R.T.S., TSEH, ImpulsTanz, Ultima vez in Rosas. Poleg slovenskih produkcij redno ustvarja predstave po vsem svetu (Indija, Singapur, Brazilija). Sodeloval je tudi pri projektu francoskega koreografa Borisa Charmatza 20 Dancers for the XX Century.

Viktorija Bubalo (1997) je prejemnica hrvaške stanovske nagrade za perspektivno plesalko (2021). Po končani šoli za sodobni ples Ana Maletić se je vpisala na Akademijo dramskih umetnosti v Zagrebu, kjer je leta 2020 zaključila tečaj Študij sodobnega plesa. Pri raziskovanju jo zanima preplet pisane besede, glasa in giba, pa tudi v sodelovanju z drugimi mediji, kot so zvok, fotografija in film.

Dora Brkarić (1996) je diplomirala na Akademiji za dramske umetnosti v Zagrebu ter nadaljevala izobrazbo na UNIARTS v Helsinkih (sodobni ples), Blank Experimental movie school v Zagrebu in na SNDO Amsterdam (smer koreografija). Solo predstave in filmi na festivalih: Monoplay, Ganz novi festival; Life is Grejp v galeriji Garaža Kamba (Zagreb).

Daniel Petković (1991) je plesalec, igralec in performer. V preteklih letih je sodeloval z različnimi kolektivi, koreografi in režiserji ter nastopil na mnogih domačih in tujih festivalih. Posveča se performansu, neoburleski, sodobnemu plesu, gledališki igri, hibridnim oblikam uprizoritvenih umetnosti, sinhronizaciji risank in moderiranju.