Koncert Nataše Loborec Perovšek: Pesem daje moč

Program zajema partizanske  pesmi, slovenske  ljudske pesmi in ostalih narodov, starogradske pesmi, zabavne POP glasbe (nostalgija 60., 70. in 80. let) in tri avtorske Rudija Loborca.
 
Nastopajo: Nataša Loborec Perovšek, mezzosopran
                  Sara Mitrović, sopran 
                  Omar Naber, bariton
                  
                  Pevski zbor  OŠ Sp. Šiška, zborovodkinja Tanja Zgonc
                  Pevci s Cankarja, učenci OŠ Ivana Cankarja, Trbovlje, zborovodkinja Tjaša Judež
 
                  Branko Sladič, harmonika
                  Tinej Reberšek, harmonika
                  Izabela Černigoj, violina
                  David Jarh, trobenta
 
Prireditev povezujejo: Eva Košuljandić
                                   Ula Furlan
                                   Matjaž Jordan
 
Režiser: Filip Jembrih
 
Organizacija, scenarij in produkcija: Nataša Loborec Perovšek

Natašo glasba spremlja že več kot sedem desetletij, saj sta ji bila posluh in glas položena že v zibelko. Z mislijo Zoltána Kodálya, da je »vsakomur najbližja tista glasba, na katero se je njegovo uho navadilo v zgodnjem otroštvu«, je hvaležna mami in atku, ki sta jo popeljala v svet slovenskih narodnih in partizanskih pesmi. Že kot štiriletna deklica je prepevala Zakaj sem partizan, Kje so tiste stezice, N'mav čez izaro, Zakrivljeno palico v roki in druge. Ob šolanju v osnovni šoli je prepevala v šolskem pevskem zboru, v zadnjem razredu OŠ in v srednji šoli pa sta jo začeli zanimati tudi zabavna in klasična glasba. Redno je spremljala Slovensko popevko, festivale, evrovizijo, si priskrbela besedila in prepevala. Prvič je stala pred mikrofonom v Festivalni dvorani Pionirskega doma v Ljubljani, kjer so potekale tudi plesne vaje za maturantski ples 1964. Glasbene skupine, ki so takrat igrale, pa so nadobudnim pevcem omogočile petminutni nastop »5 minut, mikrofon je vaš« in Natašo je dobesedno odneslo s plesišča na oder. Na priporočilo glasbenika iz glasbene skupine se je v letu 1964 vpisala na Glasbeno šolo Franca Šturma v Ljubljani, v Šiški, smer solopetje. In tu se je začela njena izobraževalna pot na pevskem področju, sočasno ob začetku študija v študijskem letu 1964/65 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Kot »rojeni mezzosopranistki« – tako jo je imenovala prof. Silva Kraševčeva z GŠ Bežigrad na prvi produkciji in predstavitvi v letu 1964 – pomeni, da je v letu 2024 minilo že šestdeset let njenega umetniškega delovanja. Na priporočilo glasbenika, simfonika RTV Ljubljana, je svoje znanje nadgrajevala na GŠ Vič pri prof. Rudiju Loborcu, ki je poučeval trobila, obenem pa bil tudi upravitelj popevkarske šole v GŠ. Redno je bil zaposlen v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana, Slovenija, v zasedbi trobil. Poleg tega pa je deloval tudi na pedagoškem področju, poučeval na OŠ, GŠ, vodil pevske zbore, pihalne godbe, bil prvi kapelnik pihalne godbe z državniškim izpitom, obenem pa še pesnik, skladatelj in dirigent, ki je odločilno prispeval, da je Nataša dosegla raven dolgoletne uspešne mezzosopranistke.
Kot ekonomistka je med službovanjem v LB, Področje za kreditno stanovanjsko in komunalno gospodarstvo, v nadaljevanju SKB, ustanovila KUD MPZ LB in pozneje Decet SKB, pod strokovnim vodstvom zborovodje Rudija Loborca, ki je za nekatere pesmi tudi priredil besedilo na temo varčevanja v banki. Na veliko koncertih in prireditvah po vsej Sloveniji in v zamejstvu sta oba zbora dosegla zavidljive uspehe, naj jih med drugimi omenimo le nekaj:
- leta 1979 je KUD MPZ LB nastopil v polurni televizijski oddaji RTV Ljubljana Od vsakega jutra raste dan; 
- 31. maja 1985 je KUD MPZ LB organiziral Prvo pomladansko srečanje PZ, 40 let pojemo v svobodi ob spremljavi godbe pod taktirko dirigenta in zborovodje Rudija Loborca na Trgu revolucije v Ljubljani;
- ob 10-letnici zbora in v počastitev dneva JLA, 22. decembra, je imel zbor 23. decembra 1985 koncert v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani ob povezovanju Branka Prestorja z RTV in ob spremljavi Boruta Lesjaka na harmoniki. Za Natašo, ki je nastopila na odru Linhartove dvorane, pomeni osebno, čutno doživljanje po štiridesetih letih.
 
Še in še bi lahko naštevali nastope v okviru PZ, Deceta in Natašinih solističnih nastopov ob spremljavi soproga Rudija Loborca na klaviaturi. Izvajala sta več zvrsti glasbe, od slovenskih narodnih, ljudskih pesmi, starogradskih in drugih narodov, partizanskih, klasičnih, slovenske zabavne in svetovne uspešnice zabavne pop glasbe v tujih jezikih ali v slovenskem, katerih besedilo je prispeval avtor Rudi Loborec. Število vseh nastopov in proslav v okviru državnih ustanov, kulturnih zavodov, tabora PZ, KS, zdravilišč, turističnih društev, razstav, Festivala za 3. ŽO ter spominskih slovesnosti in proslav v okviru ZZB za vrednote NOB presega dva tisoč sto. In zanju zelo pomemben je bil nastop v letu 2009, na slovesnem odprtju Festivala za tretje življenjsko obdobje (F3ŽO), ko je Nataša ob spremljavi Godbe ljubljanskih veteranov zapela pesem Slovenija v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Bila je sprejeta z navdušenjem, takrat pa ji je še lahko prisluhnil avtor glasbe in besedila Rudi Loborec.
 
Nato je nadaljevala solistično pot, med najpomembnejšimi pa so koncerti z gosti (medgeneracijsko sodelovanje):
6. maja 2019 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Lj. Zakaj sem partizan
22. maja 2024 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Lj. Pesem daje moč
20. maja 2025 v Festivalni dvorani Pionirskega doma  v Lj. Pesem daje moč
  
Izdala je štiri glasbene albume:
1. Akordi življenja leta 2000, ki obsega 10 pesmi
2. Skrivnosti neba leta 2006, ki obsega 18 pesmi
3. Slovenija – zemljica domača leta 2012, ki obsega 38 pesmi
4. Zakaj sem partizan leta 2015, ki obsega 29 pesmi
 
Sedaj pripravlja še peti album pod naslovom Slovenija – zemljica domača (št. 2), ker je še toliko neizpetih slovenskih narodnih, ljudskih pesmi.
 
Strokovni odbor za glasbeno dejavnost Zveze kulturnih organizacij Slovenije ji je podelil pisno priznanje – Gallusovo značko za uspešno in dolgoletno delo na področju glasbene dejavnosti.
 
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ji je ob 70-letnici ustanovitve 4. julija 2018 podelila »jubilejno priznanje za požrtvovalno ohranjanje in varovanje vrednot našega narodnoosvobodilnega boja«.
 
Še vedno ostaja zvesta svoji smeri, spevni glasbi ter spoštuje pravila solističnega petja in strokovnih napotkov in nasvetov, ki jih je dajal soprog Rudi Loborec, ki ga od 13. decembra 2010 žal ni več med nami. Zato ji glasba in petje, ki ju deli s poslušalci in nastopajočimi, medgeneracijsko, veliko pomeni, ker, kot sama pravi, jo vodi k notranji ubranosti in sproščanju. V pesmih se prepletajo motivi ljubezni, nežnosti, prijaznosti s širokim razponom življenjskega utripa.
 
V letu 2025 je postala tudi botrica Zveze Anite Ogulin in ZPM, pri kateri ji odziv družin poboža dušo.
 
Promocijo koncerta je oprla na slikarsko upodobitev neizmerne moči pesmi in glasbe, delo pokojnega Zmaga Modica, ki je sliko podnaslovil MOČ.
 
Prisrčno vabljeni na ta majski dan, medgeneracijsko sodelovanje in srečanje!
 

Koncert je omogočilo Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka, Pot v Zeleni gaj 27b, Ljubljana, ki ga zastopa predsednica mag. Minka Marija Jerebič.

Logotip društva ponazarja rusalko, rečno vilo, ki nedvoumno s svojimi sestrami živi v tolmunih rek na vzhodu Ljubljane. 
 
Obraz rusalke predstavlja skrivnosten pogled v prihodnost in pripoveduje dogodke preteklosti. Kaplja vode ponazarja vodo oziroma reke, potoke, tolmune, kjer prebivajo rečne vile. V kapljici vode je svetloba ter ponazarja upanje in razsvetljuje dogodke, ki jih opisujejo rusalke oziroma pričajo od njihovih dejstvih.

Številne rečne limfe zamenjujejo z morskimi deklicami, vse samo zaradi tega, ker oboje živijo v vodi in so povezane z vodo, svetom skrivnosti pod njeno gladino.

Rusalka v logotipu drži palico, s katero zapiše ime društva, obenem pa je to tudi simbol, ki nam pripoveduje o večnosti rusalk, o večnosti delovanja društva, ohranjanju naše preteklosti, ohranjanju spominov na nekoč, da se ne bi porazgubili kot kapljice vode v morju voda.

Lasje rusalke so vodne kapljice, plapolajoče v vetriču, ki pihlja ob rekah. Rusalke so nedvomno povezane s podvodnim svetom in seveda tudi sestrične ribic, zato je v laseh rusalke tudi ribica, ta s svojim očesom (krogom) ponazarja dobroto in življenje, ki ga ribe prinašajo v podvodni svet.

Modrina logotipa je povezana z vodo in z modro rusalkino odločitvijo. Modra barva izraža samozavest in stanovitnost, hkrati pa ne predstavlja nikakršne grožnje. Modra barva simbolizira mir, harmoničnost in spokojnost.