Dečki Pavlove ulice

Mladinski roman Dečki Pavlove ulice madžarskega pisatelja Ferenca Molnárja (1878–1952) je izšel davnega leta 1907. Takoj je postal ne samo domača, madžarska, uspešnica, ampak je bil nemudoma preveden v številne tuje jezike. Dokaz odlik in ustvarjalnega izziva, ki ga zgodba romana ponuja, so tudi številne odrske (tudi radijske) in filmske priredbe.

Razlogov za »neuničljivost« je več, so pa zelo jasni: mladinski roman ima vse tisto, kar prava zgodba potrebuje, da uspešno nagovori bralca, predvsem mladega. Je čustveno izredno intenzivna, pretresljiva, noro zabavna, dogajalno izredno dinamična. Je zgodba o razumevanju sveta, v katerega fantje šele vstopajo, čeprav ga nekako posebno – igrivo – ves čas živijo. Je zgodba o razumevanju izgube, o preseganju bolečine, odraščanju, odrešilnem tovarištvu in moči kolektiva. Je tudi zgodba o razvoju značaja, o preizkušanju telesnih moči, o razumevanju dejstva, da svet ni samo eno- ali največ dvobarven, pač pa je sestavljen iz številnih drugih, ne vedno najbolj prijetnih odtenkov. Je soočanje z lastno usodo, hkrati pa težnja in želja po njenem preseganju. Je šolska ura, kako bolečino (in poraz) čim manj boleče vklopiti v  proces odraščanja.