Odprtje nove dvorane

V četrtek, 13. aprila, smo odprli novo dvorano, poimenovano po svetovni popotnici in pisateljici Almi Karlin. Na slovesnem odprtju so goste nagovorile dr. Nataša Pirc Musar, predsednica Republike Slovenije, dr. Asta Vrečko, ministrica za kulturo, in Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma. Otvoritveni dogodek se je nadaljeval z odlomkom iz monodrame Alma, ki je nastala leta 1995 po romanu Karlinove Samotno potovanje (avtorica drame: Uršula Cetinski); tokratno bralno uprizoritev je režiral Matjaž Berger, ob glasbeni spremljavi doc. dr. Nagise Moritoki Škof pa jo je interpretirala dramska igralka Jana Zupančič. 

Dvorana Alme Karlin je enoten in odprt prostor v petem nadstropju Cankarjevega doma, ki se razteza na približno štiristo kvadratnih metrih in s horizontalnim pasom oken omogoča panoramski razgled na zahodni del Ljubljane. V arhitekturnem razmisleku sledi izvornim idejam arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki izhajajo iz antične preteklosti mesta Ljubljana in se z modernističnimi težnjami o demokratičnem javnem prostoru vračajo v tradicijo antike. Ob vstopu v prostor se izriše moderna reinterpretacija agore, javnega prostora, ki s paraskenijem (paraskenion) odkrivajo nove poglede in hkrati zakrivajo tehnično-servisne predele prostora.

Prostor je vsebinsko (lahko) ločen na gledališki del in knjižni klub. Knjižni del je namenjen srečevanju, izmenjavi mnenj pa tudi različnim predavanjem, okroglim mizam, recitalom. Okrogel oder na gledališkem delu prostora pa ponuja nastopajočim in obiskovalcem pristno izkušnjo antičnega gledališča. Vrtljiv paravan, ki zaokroža oder, omogoča manjši uprizoritveni prostor ali odprtost proti vsej dolžini prostora. Oblika sledi izvorni ideji profesorja Ravnikarja, ki je nad četrtim nadstropjem stavbe Cankarjevega doma zasnoval krožno apsido.
 

Alma M. Karlin (1889–1950, Celje), svetovna popotnica, pisateljica, ljubiteljska raziskovalka, poliglotka, ki je govorila devet jezikov, in teozofinja je v letih 1919–27 prepotovala svet. Potovala je sama in se po poti preživljala z lastnim delom ter tako zavrgla predsodke in omejitve, ki so jih ženskam pripisovali na začetku dvajsetega stoletja. Narava njenega potovanja jo umešča med največje popotnike vseh časov. Bila je samosvoja, ukaželjna, neuklonljiva. Slavo in uspeh, o katerih je sanjarila kot mlado dekle, ji je prinesla potopisna trilogija, ki je izšla v Nemčiji v letih 1929–33. Po nemški okupaciji Celja spomladi 1941 so jo odpeljali v zapor in predvidena je bila za deportacijo v Dachau. Tej zli usodi se je izognila, a je ni čakala dosti boljša. Leta 1950 je po hudi bolezni umrla v veliki revščini. 
 

Vsak človek, ki nam prekriža pot, je naš učitelj, ki nevede ali vede oblikuje naš značaj, tako da lahko svojo dušo primerjamo s potnim listom, v katerem je vsak, ki je kakorkoli posegel v našo usodo, zapustil svoj vizum ali žig. Naj bo močan ali slaboten, nobeden se popolnoma ne zabriše.
Alma M. Karlin

Značke
Najbolj brano

Obvestilo za obiskovalce

Poslaniki Beethovna in Bonna

Dela ene najizvirnejših slikark 20. stoletja prvič pri nas

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI