Povzetki

Prof. dr. Zvonko Maković
Pluralistične tendence tridesetih v Zagrebu 
Dvajseta leta so bila na političnem, kulturnem in umetniškem prizorišču Zagreba izjemno bogata in dinamična. Od začetka novonastale državne tvorbe je bilo življenje zaznamovano z velikimi pričakovanji, ki so se hitro izjalovila, do naraščanja nezadovoljstva in krize v letu 1928 z atentatom v beograjski Skupščini, kjer so bili ubiti hrvaški politični vodje. Leto 1928 je bilo zato na Hrvaškem prelomno in če dogajanje opazujemo glede na Kraljevino SHS, tudi splošno, med katerim je vsekakor najpomembnejša kriza newyorške borze. Slabe gospodarske razmere so povečale politično nestabilnost v državi, še bolj okrepljeno z diktaturo, ki jo je 6. januarja 1929 uvedel kralj Aleksander I. Istega leta je v Zagrebu nastala Skupina zemlja, ki so jo ustanovili politični, levo usmerjeni in zelo ozaveščeni umetniki v zavzemanju za odpravo socialnih krivic. Delo Skupine zemlja je prepovedala policija leta 1935. V istem času (1929–35) se je pojavila druga skupina umetnikov, Skupina treh (Grupa trojice), katere primarni cilj ni bil odpraviti socialnih vidikov v umetnosti, ampak nacionalne. Prizadevala si je k uveljavljanju hrvaških posebnosti, a osnovno izhodišče je bilo v občutku potlačenosti, kar se je izkazalo kot najbolj dramatično prav ob atentatu v Skupščini leto prej. Tako Skupina zemlja kot Skupina treh sta prenehali delovati 1935. V teh politično zelo turbulentnih časih je imela med kulturnimi institucijami pomembno vlogo Akademija likovnih umetnosti. Kljub različnim kulturnim in političnim strategijam so glavni predstavniki Skupine zemlja in Skupine treh delovali skupaj kot profesorji na akademiji ter se zavzemali za čim bolj kakovostno vzgojno-izobraževalno delo. Med pomembnimi kohezivnimi vplivneži je bil rektor akademije Ivan Meštrović, ki je položaj nastopil leta 1923 in ostal do 1941, ko so ga zaprle ustaške oblasti, čeprav je formalno ostal na čelu te ustanove do 1944. Potem ko sta leta 1935 prenehali delovati Skupina zemlja in Skupina treh, je umetniško življenje obmirovalo. Organizirali se razstave, a prevladujoča umetniška usmeritev je bila socialni realizem. Eden od pomembnih trenutkov umetniškega življenja v Zagrebu je bilo odprtje Doma likovnih umetnikov leta 1938, za katerega največ zaslug prav tako pripada Ivanu Meštroviću.

Zvonko Maković (1947) je diplomiral iz umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu, kjer je magistriral (tema Podoba ljudskega tiska na Hrvaškem 19. stoletja) in doktoriral (tema Vilko Gecan) iz umetnostne zgodovine. Na istem oddelku je bil od 1975 do upokojitve 2012 na čelu Oddelka za moderno umetnost in vizualne komunikacije, kjer je predaval na številnih tečajih. Bil je mentor na podiplomskih in doktorskih študijih pri matični fakulteti in v tujini ter vodil več znanstvenih projektov. Objavil je številna znanstvena in strokovna dela in knjige, večinoma iz sodobne umetnosti, tako monografije Miroslav Šutej (1981), Ljubo Ivančić (1996), Vilko Gecan (1997), Julije Knifer (2002), Ljubo Ivančić: pohvala slikarstvu (2017) itd. Od leta 1970 je ponovno organiziral stotine razstav doma in po svetu, tako samostojne kot tematske in retrospektivne, med katerimi izstopajo Petdeseta v hrvaški umetnosti (2004), Avangardne smernice v hrvaški umetnosti (2007), Praška četverica (2013), Strast in upor: ekspresionizem na Hrvaškem (2011), Ignjat Job: ogenj Sredozemlja (2017), Šestdeseta na Hrvaškem: mit in stvarnost (2018.), Vladimir Becić (2018). Na 49. beneškem bienalu (2001) je bil žirant in je organiziral razstavo Julija Kniferja. 
 

Dr. Ana Ereš
Kraljevina Jugoslavija in beneški bienale
Kraljevina Jugoslavija je uradno dvakrat sodelovala na beneškem bienalu: leta 1938, ko je jugoslovanska vlada pridobila nacionalni paviljon v Giardinih, kar je bil med drugim dosežek vedno bolj intenzivne politične in kulturne sprave z Italijo, ter na naslednjem bienalu leta 1940. Skupinske razstave v Jugoslovanskem paviljonu je zasnoval Milan Kašanin, direktor Muzeja kneza Pavla v Beogradu, pri čemer je sledil konceptu vzajemnega zastopanja umetnikov iz vseh treh umetniških središč (Beograd, Zagreb in Ljubljana). Ti dve sodelovanji na beneškem bienalu pomenita zadnjo predstavitev jugoslovanske moderne umetnosti med obema vojnama. Na predavanju bo predstavljeno jugoslovansko sodelovanje na beneškem bienalu leta 1938 in 1940 v luči širšega političnega in kulturnega konteksta bienala ter viharnih let ob začetku druge svetovne vojne. Ob tem bo odprl razpravo o razstavnih pripovedih in strategijah, ki so zaznamovale jugoslovanski prispevek k temu mednarodnemu umetniškemu dogodku.
Ana Ereš je umetnostna zgodovinarka in znanstvena sodelavka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Beogradu. Raziskovalno se usmerja v zgodovino razstav, modernizem in zgodovino jugoslovanskega umetniškega prostora. Objavila je monografije Mrđan Bajić: Sculptotecture (2013), Sculpture: Medium, Method, Social Practice (2016, sourednica) in Marko Čelebonović (2017; 2018, soavtorica), za katero je prejela nagrado Lazarja Trifunovića za kritiško pisanje o umetnosti. Za knjigo Yugoslavia at the Venice Biennale (1938–90): Cultural Policies and Politics of Exhibitions (2020) je prejela nagrado Pavla Vasića.

Ivana Hanaček
»Ženska stran« Zemlje: od prezence ženske do ženske kreativnosti
Razhajanje od teze, da ključno ikonografsko obliko reprezentacije žensk v slikarstvu Združenja umetnikov Skupine zemlja najdemo v korpusu del, posvečenih problemu hrvaškega podeželja, v izpostavljenosti ukvarjati se z branjem paradigmatskih del socialnega slikarstva z reprezentacijo kmečke ženske. Dela bodo analizirana skozi optiko najpomembnejšega gospodarskega, a tudi političnega vprašanja Kraljevine Jugoslavije – nerešenega agrarnega problema kot tudi intenzivnega prehoda v kapitalistična družbena razmerja, kar je znatno vplivalo na status in položaj žensk v družbi. Poskušala bo odgovoriti na vprašanje, katere družbene razmere in kateri umetniški vplivi so prispevali k ikonografskemu vzorcu reprezentacije ženske kritičnega realizma, zatem zakaj v Skupini zemlja med samoukimi krajinskimi slikarji ni bilo niti ene ženske in zakaj se zgodovina umetnosti selektivno spominja ženske, dejavne tudi okoli Zemlje, a brez katere prispevka k delovanju skupine Zemlja njeno obstajanje gotovo niti ne bi bilo mogoče.

Vesna Vuković
Politika poetike. Umetniško združenje Zemlja skozi prizmo avtopoetičnih in kritiških besedil
Združenje umetnikov Zemlja (1929–35) se pojavlja ob burnih razpravah o angažiranosti in tendencioznosti v umetnosti, okoli katerih se oblikujejo nasprotni poli. Ta vprašanja so v bistvenem odredila formiranje Zemlje in zaznamovala vse njeno delovanje kot tudi poznejše interpretacije.
Na predavanju bo predstavljena dejavnost rojakov v časopisih, z analiziranjem besedil Krste Hegedušića in Đure Tiljka, v katerih najdemo temelje za kolektivistični in socialno tendenciozni program. Branje utemeljiteljskih in avtopoetičnih besedil, pred nesoglasji in reorganizacijo članstva v Zemlji po Krleževem slavnem predgovoru k Podravskim motivom iz leta 1933, nam bo pokazalo, kako je bila naravnanost »umetnosti kolektiva« čvrsta in radikalna, ker se je dotikala prostora in vloge umetnosti v nastajanju nove družbe. Pri tem se bo ozrla tudi na Krleževo vlogo pred ustanovitvijo Zemlje, posebno v trenutku njenega razpada okoli spora na književni levici, ampak tudi navedla možnosti novega tolmačenja posameznih idejnih predpostavk in lastnosti Zemljinih kolektivističnih odločitev in delovanja, ob pomenu vloge Augusta Cesarca.
 
Vesna Vuković – kustosinja in raziskovalka družbeno angažirane umetnosti, prevajalka. Članica kolektiva kustosov BLOK, s katerim je realizirala številne razstave, raziskave, publikacije in projekte sodobne umetnosti. V letih 2007–11 je delovala kot zunanja sodelavka na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, 2012–14 na Umetniški akademiji v Splitu. Sodeluje v zunajinstitucionalnih izobraževalnih programih: Svet umetnosti (2009–19), Politična šola za umetnike (2016–), Ženske študije (2018–20). Leta 2013 je bila rezidentka Akademije Solitude v Stuttgartu. Je dolgoletna sodelavka na HR3 kot kritičarka in prevajalka ter avtorica oddaje Stvarnost prostora (2013–22). Besedila objavlja v strokovnih publikacijah doma in po svetu, je avtorica dveh predgovorov k umetniškim monografijam (S. Iveković, B. Mrđenović) ter urednica več publikacij sodobne umetnosti, od 2018 tudi BLOK-ove biblioteke Tendenca.
Od leta 2021 obiskuje podiplomski študij zgodovine umetnosti na Univerzi v Zadru, z mentorstvom dr. sc. Ljiljane Kolešnik, prof. dr. sc. Agate Jakubowska in doc. dr. sc. Adrijane Vidić, s temo Ženska umetniška produkcija poznega socializma in feministična estetika: kontradikcije in korelacije.
 

Hana Čeferin, Jera Krečič, Neža Lukančič, Lara Mejač in Ana Obid
Jakopičev paviljon in razstavljanje v tridesetih letih
Paviljon, ki ga je leta 1909 ustanovil Rihard Jakopič z namenom prirejanja rednih razstav sodobne umetnosti, je bil med svetovnima vojnama osrednji prostor za predstavljanje likovne umetnosti na Slovenskem. Leta 1924 ga je odkupila ljubljanska občina in ga dala v najem Društvu Narodna galerija, ki je umetnikom, umetniškim društvom in drugim organizacijam razstavišče oddajalo. Prispevek skozi analizo različnih tipov razstav, ki so se zvrstile v paviljonu, oriše izjemno pestro razstavno dejavnost paviljona v tridesetih letih. S pomočjo arhivskega gradiva ter sočasnih objav v časopisih in revijah bodo predstavljeni finančni in razstavni pogoji paviljona, odzivi javnosti na razstave in mednarodne izmenjave, skozi njih pa tudi širši kulturni kontekst tridesetih let.
 
Hana Čeferin, diplomirana anglistka in umetnostna zgodovinarka, je od leta 2015 sodelavka Galerije Fotografija v Ljubljani, kjer sodeluje s slovenskimi in tujimi umetniki. Od 2021 je urednica revije za sodobno umetnost ETC. Kot samostojna kuratorka in piska je doslej sodelovala z Galerijo Prešernovih nagrajencev Kranj, Galerijo Škuc in Narodno galerijo. Kritiške in umetnostnozgodovinske prispevke redno objavlja v zbornikih in revijah, kot sta Likovne besede in Membrana / Fotografija.
 
Jera Krečič, diplomirana slovenistka in umetnostna zgodovinarka, je po dveh letih (2020–21) sodelovanja z Galerijo in dražbeno hišo SLOART nastopila delo asistentke za slovenski jezik na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Dejavna je kot piska in lektorica v slovenskih gledališčih, piše literarne oddaje za radio ARS ter objavlja kritiške ocene. Raziskovalno jo najbolj zanima vloga intelektualke v 19. stoletju, predvsem kako se kaže skozi portretne upodobitve tega obdobja na Slovenskem.
 
Neža Lukančič, diplomirana umetnostna zgodovinarka in zgodovinarka, od leta 2017 deluje kot galerijska asistentka v Carnioli Antiqui v Ljubljani. Je članica produkcijske skupine BIO27 in do leta 2023 s fakultetno skupino del mednarodnega evropskega projekta, ki se ukvarja z raziskovanjem mestnih okolij v medvojnem obdobju. Raziskovalno se posveča predvsem naročništvu na Slovenskem v obdobju baroka, pa tudi raziskavam umetnostnega trga, s katerim se med delom vsakodnevno srečuje.
 
Lara Mejač, diplomirana umetnostna zgodovinarka, trenutno zaključuje podiplomski študij na Oddelku za umetnostno zgodovino FF UL. Od leta 2016 je del kolektiva galerije DobraVaga, kjer koordinira razstavni in prodajni program ter kurira razstave. Kot samostojna kuratorka je pripravila različne razstave, mdr. v Plečnikovi hiši, Galeriji Škuc, Šivčevi hiši v Radovljici in Galeriji Media Nox v Mariboru. 
 
Ana Obid, diplomirana umetnostna zgodovinarka, zaključuje magisterij na Oddelku za umetnostno zgodovino FF UL. Zanima se predvsem za slovensko vizualno umetnost po letu 1945 in njeno vlogo v širšem družbenem kontekstu.
 
Dr. Asta Vrečko
Klub neodvisnih v vrtincu umetnosti tridesetih let
Klub neodvisnih likovnih umetnikov je bil verjetno najbolje organizirana skupina umetnikov v tridesetih letih 20. stoletja na Slovenskem. V najširši sestavi jo je sestavljalo štirinajst kiparjev in slikarjev. Kot bolj ali manj enotna skupina so sodelovali na številnih razstavah na Slovenskem in nekateri v Zagrebu, imeli pa so načrte tudi za razstavljanje po Evropi, kar so jim preprečile politične razmere. Uspešnost Neodvisnih je bila povezana z izrazito izstopajočo nadarjenostjo nekaterih članov, kakovostno likovno izobrazbo, ki jo je večina članov dobila na akademiji v Zagrebu, dva pa na akademiji v Pragi, ter z željo po uveljavitvi in dobri organiziranosti. Nastop Kluba neodvisnih je prinesel v slovensko umetnost svežino in nov pogled na umetnost, povezal umetnike, ki so tudi po vojni ostali ne le sodelavci, kolegi, odborniki, ampak tudi večinoma ohranili prijateljske stike. Boris Kalin je delovanje kluba označil, da je bil to pravzaprav začetek razvoja slovenskega kiparstva in slikarstva mlade generacije, ki ga je v njihovem največjem vzponu prekinila svetovna vojna. Kako izjemni umetniki so bili v Klubu neodvisnih slovenskih umetnikov, in to takrat, še na začetku svoje umetniške poti, kaže tudi nesporno dejstvo, da se uvrščajo med ključna imena slovenske in jugoslovanske umetnosti 20. stoletja. Številni izmed njih pa so po vojni postali tudi profesorji na novonastali likovni akademiji v Ljubljani.

Asta Vrečko je docentka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in sodelavka Galerije Božidar Jakac. Predava na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Pri svojem delu se posveča slovenski in jugoslovanski umetnosti 20. stoletja, s poudarkom na organizaciji umetnikov, zgodovini razstavljanja in kulturni politiki. 
 

Mag. Gojko Zupan
Neodvisni v okvirih časa
Kdo, kdaj in zakaj je lahko izstopil iz okvira?
Sence vojn, rapallska meja, gospodarska kriza in kulturno osamosvajanje Slovenije so spodbudili razvoj umetnosti v Ljubljani po letu 1930. Ob ikonskih impresionistih so imeli privilegiran položaj s študijem na domači univerzi arhitekti. Plečnikovo delo je v novem tisočletju, ob novih evropskih vojnah, priznano kot svetovna izjemnost. 
Neodvisni, slikarji in kiparji, pretežno primorskega porekla, šolani v Zagrebu in Pragi, so v Ljubljani začeli v vsestranskih kulturnih akcijah leta 1936 opozarjati nase in na iskanje slovenskega izraza. Ustvarjalnost Pariza, od Le Corbusiera, spominov na van Gogha do Matissa in Picassa je bila eden od vzorcev preseganja ekspresionizma in socialnega realizma Zemlje in Brazde. Slikar iz Maribora, ki se je poskusil celo kot pisec in govornik, pa je iskal samosvojo pot v španski ustvarjalnosti in pri Cezannu. Zoran Mušič iz neodvisnosti ni zašel v patetičnost figur in krajin, ni postal profesor na novi likovni akademiji. Izstopil je iz prostora Jugoslavije, opustil likovno kritiko in postal ugleden ustvarjalec Evrope ter primerjalno izhodišče za slovenske grafike in slikarje druge polovice 20. stoletja.  
 
Gojko Zupan je diplomirani umetnostni zgodovinar in geograf, magistriral je na Akademiji za likovno umetnost, na Oddelku za oblikovanje. Delal je kot urednik na Mladinski knjigi ter konservator na ljubljanskem in nato na Republiškem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Ljubljani. Danes je zaposlen na Direktoratu za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo. Zupan je sekretar v INDOK centru, kjer se ukvarja z razglašanjem kulturnih spomenikov. Je član ICOMOS Slovenija, organizacije DOCOMOMO in domačih strokovnih društev. Kot predsednik je vodil Društvo slovenskih likovnih kritikov in Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo. Je soavtor več knjig o dediščini, javnem pohištvu ter avtor številnih besed, simpozijev, urednik knjige in sodelavec razstav o Zoranu Mušiču. Za raziskave in promocijo Zorana Mušiča so mu umetnostni zgodovinarji leta 2011 podelili priznanje Izidorja Cankarja. 

Dr. Anja Iskra
Onkraj slovenskega umetnostnozgodovinskega kanona. Umetniki nemške manjšine in nacifikacija nemštva pred drugo svetovno vojno na slovenskem Štajerskem
 V živahno kulturno dejavnost Kraljevine Jugoslavije tridesetih let je bila na Slovenskem s svojimi umetniki vključena tudi tamkajšnja nemška manjšina. Zbrana je bila zlasti okoli organizacije Švabsko-nemške kulturne zveze (Schwäbisch-Deutscher Kulturbund), ki je bila od svoje vzpostavitve večkrat uradno prepovedana in zatem ponovno obnovljena. Sčasoma, zlasti pa po letu 1933, se je društvo radikaliziralo in sprejelo ideje nemškega nacionalsocializma. V prispevku so na podlagi arhivskega gradiva in sočasne periodike predstavljeni umetniki, ki so razstavljali v okviru Kulturbunda, in bili po nemški okupaciji slovenske Štajerske aprila 1941 združeni v mariborsko podružnico graškega Združenja štajerskih umetnikov in ljubiteljev umetnosti (Kameradschaft Steirischer Künstler und Kunstfreunde). Razstave in razstavljena dela članov združenja so predstavljena v širšem družbenopolitičnem kontekstu, obenem pa prispevek odpira vprašanje recepcije likovne produkcije nemške manjšine v predvojni in povojni likovni kritiki ter slovenskem umetnostnem zgodovinopisju.

Anja Iskra je od leta 2016 asistentka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU. Po končanem prvo- in drugostopenjskem študiju umetnostne zgodovine in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru je nadaljevala doktorski študij, ki ga je leta 2022 zaključila na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Njene raziskave se osredotočajo zlasti na nemško nacionalsocialistično kulturno politiko okupirane slovenske Štajerske, na problematiko razmerja med umetnostjo in politiko ter ideološko instrumentalizacijo kulturne dediščine v 20. stoletju.