Desetič brat!

Organizator strokovnega dela simpozija je Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete UL – na pobudo Cankarjevega doma. Kakšno je bilo Jurčičevo mesto med sodobnik in kako ga ocenjujemo danes; kako sta Jurčič in August Šenoa, avtorja prvih zgodovinskih romanov sosednjih narodov, razumela družbene silnice; kako je Kozlovska sodba v Višnji Gori iz satire za odrasle postala otroška literatura; koliko so Jurčičeva dela moralizatorska;  ali je v romanih res vzpostavil meščansko govorico in ali je kaj narobe z neslovenskim slovanskim besediščem; kakšen je Jurčičev prispevek k razvoju novinarskih besedil in stila; zakaj so Jurčičevi prevajalci izbrali prav dotična dela in kako so bila sprejeta; kakšne politične ideje, zlasti glede prihodnosti Habsburške monarhije, je zagovarjal Jurčič kot novinar? Na ta vprašanja bodo odgovarjali literarni zgodovinarji slovenisti in komparativisti, jezikoslovec in zgodovinarka z ljubljanske in zagrebške Filozofske fakultete ter Fakultete za družbene vede.



dr. Miran Hladnik, Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani
Miran Hladnik: Jurčič in njegovi/sodobniki: Kulturomična miniatura
Digitalna knjižnica Slovenije omogoča spremljavo omemb pisateljev v objavah in primerjavo njihovega pojavljanja. V njej sem preveril mesto Josipa Jurčiča med pripovedniki njegovega časa in kako se je njegovo ime ohranjalo v javni zavesti po njegovi smrti ter podpiralo kanonizacijo. Za življenja je bil Jurčič najvidnejši pripovednik, po njegovi smrti je prvenstvo prevzel Ivan Tavčar. Danes je pomembnejši od Jurčiča tudi Fran Levstik, čeprav njegovo ime v 19. stoletju tako rekoč ni bilo poznano. Jurčič je skupaj z Janezom Trdino prepoznavnejši od drugih sočasnih pripovednikov Luize Pesjakove, Josipa Stritarja, Antona Kodra idr. V tisku so se največkrat pojavili naslovi njegovih del Deseti brat, Sosedov sin in Jurij Kozjak, njegovo ime pa je bolj kot leposlovje v javno zavest zasidrala njegova novinarska in uredniška dejavnost.

dr. Ivana Latković, Oddelek za južnoslovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Zagrebu
Ivana Latković: Zgodovinski roman Josipa Jurčiča in Augusta Šenoe
V članku so predstavljene podobnosti in sorodnosti med zgodovinskim romanom Josipa Jurčiča in Augusta Šenoe, utemeljitelja tega žanra v slovenski oziroma hrvaški književnosti. Vzporedno branje reprezentativnih besedil teh dveh avtorjev vključuje predvsem predstavitev takrat prevladujočega modela pripovednoproznih besedil z zgodovinsko tematiko, odnos do pripovednega vzorca Walterja Scotta in analizo umetniške konstrukcije pretekle resničnosti. Te značilnosti se, kot tudi nasploh razmerje med Jurčičevo in Šenoino zgodovinsko prozo, preučujejo v kontekstu tedanjega statusa romana v slovenski oziroma hrvaški književnosti in odnosa do (nemške) trivialne literature, pa tudi glede na njune kritične refleksije o sami književnosti. Primerjava kaže vrsto podobnosti in le nekaj razlik, ne samo v zgodovinskem romanopisju, ampak tudi v variacijah razumevanja družbenih silnic, ki ga v veliki meri povzročajo in poganjajo.

dr. Urška Perenič,  Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani
Urška Perenič: Kozlovska sodba v Višnji Gori in njen zgodovinsko prvi naslovnik
Referat se osredotoča na Kozlovsko sodbo v Višnji gori Josipa Jurčiča (1844–1881), ki sodi med pisateljeva najbolj poznana in prevajana dela. Objavljena je bila 1867 v literarnem časopisu Slovenski glasnik v Celovcu in podnaslovljena kot “lepa povest iz stare zgodovine”. Natančneje nas zanima horizont pričakovanja in razumevanja bralca, za katerega je bilo to besedilo, ki je skozi čas do današnjih dni postalo otroška literatura, pred več kot 150 leti izvirno zasnovano. Da bi si zagotovili dostop do izkustva, ki ga je imel zgodovinsko prvi naslovnik besedila, poskušamo najprej osvetliti njegov horizont branja oz. njegovo predrazumevanje. Pri tem se naslonimo na posebej navdihujočo razlago Roman de Renart Hansa R. Jaussa. Rekonstruirati poskušamo horizont pričakovanja izvirnega naslovnika Kozlovske sodbe in pokazati, kako ga je Jurčič s Kozlovsko sodbo tudi že presegel. Izkaže se, da povest ni ne humoreska ne slika nekega davnega vaškega življenja, temveč karikatura sočasnega življenja, parodija z močnimi političnimi in socialnimi konotacijami. Postrežemo z razlago besedila, ki je hkrati naš odgovor na vprašanje, kako pravilno oz. ustrezno sklepati o izkustvu zgodovinsko prvega naslovnika te “lepe povesti”.

dr. Marko Stabej, Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani
Marko Stabej: Josip Jurčič –  jezik na žlico?
Pisal je hitro, pisal je veliko, pisal je najrazličnejše stvari. Poiskal, poskušal in preskušal je najrazličnejše jezikovne možnosti, ki so mu bile na voljo. Realist? Gotovo v tem smislu, da je skušal v danih okoliščinah slovenski literaturi kot nujni simbolni in praktični sestavini narodnega gibanja prispevati kar največ. Je res vzpostavil meščansko govorico? Je res – začasno – onesnažil slovensko književno govorico z nepotrebnim slovanjenjem? Je res samo predhodnik predhodnikov Cankarjevega literarno-jezikovnega mojstrstva? Kako na ta vprašanja odgovarjati v prihodnosti? Gre za vprašanja teorije in metode, pa tudi smisla slovenistike kot vede. 

dr. Monika Kalin Golob, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani
Monika Kalin Golob: Josip Jurčič in naporno urednikovanje prvega slovenskega dnevnika
Josip Jurčič je med letoma 1871 in 1881 urejal Slovenski narod (SN), ki je 1873 po selitvi iz Maribora v Ljubljano postal prvi slovenski dnevnik. Dnevno izhajanje je povzročilo časovno stisko za tvorjenje besedil in tako vplivalo na oblikovanje novinarskega stila. Kako je uredniško delo zmogel Josip Jurčič in kakšen je njegov prispevek k razvoju novinarskih besedil in stila, bomo prikazali v prispevku, izhajajoč iz analize avtorskih opomb v časopisu, ocenjevalcev njegovega dela in jezikovnostilne analize prvega dnevnika.
Ko se je časopis preselil v Ljubljano, je bilo več posameznikov (predvsem učiteljev, odvetnikov, uradnikov) pripravljeno časopisu pošiljati dopise o zanimivih krajevnih dogodkih. Tako je širitev domače in tuje dopisniške mreže vplivala na večjo naklado in že leta 1873 je SN prihajal v 400 slovenskih krajev. Jurčič je spremenil obseg posameznih rubrik v časopisu; medtem ko je prejšnji urednik Zarnik dajal sodelavcem navodila, naj pošiljajo le "notice", je Jurčič želel predvsem "domačih novic", ki so jih prej zanemarjali, in "tudi poročila iz društev, katera niso bila strogo narodna, katere pa je bilo mogoče za narodno stvar pridobiti" (SN 1893, 1. 4., 12). Na podlagi izkušenj pri urejanju časopisa je Jurčič dopisnikom dajal tudi navodila, kakšna naj bodo besedila za slovenski dnevnik, in tako oblikoval tudi prve žanrske zahteve nastajajočih novinarskih besedil. Pomemben je njegov prispevek k oblikovanju pravih naslovov, njegova leposlovna praksa je vplivala na uvodniška in druga komentatorska besedila. V novinarska besedila je rad vnašal hrvaške besede, a njegovo pretirano vseslovansko navdušenje v besedišču in oblikah je ustavil Tavčar.

dr. Irena Selišnik, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani
Irena Selišnik: Politično delovanje Josipa Jurčiča
V svojem prispevku bom skozi različne vire (pisma, spomine) osvetlila politično delovanje Josipa Jurčiča. Še zlasti me bo zanimalo njegovo delovanje v okviru časnikov Slovenski narod, Zvon, Südslawische Zeitung in njegovo pogledi na jugoslovanstvo in slovanstvo. V kontekstu krepitve mladoslovenskega tabora bom pojasnila politične ideje, ki jih je zagovarjal J. Jurčič s posebnim poudarkom na tistih, ki so zadevale reformo prihodnosti Habsburške monarhije.

dr. Aleksander Bjelčevič, Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani
Aleksander Bjelčevič: Kaznovanje in nagrajevanje pri Jurčiču
Jurčičevim junakom se godi dobro (poroka z ljubljeno osebo, pridobitev premoženja …) ali slabo (izguba dekleta, premoženja, smrt …). Kdaj smemo srečne in nesrečne usode interpretirati kot naključje, kdaj kot logično posledico psiholoških in družbenih determinant, kdaj kot literarne vzorce sentimentalne in romantične literature ali kot tragike v funkciji bralčeve katarze - kdaj pa Jurčič svoje junake nagrajuje in kaznuje, kdaj je moralizator? Kot eden prvih pripovednikov je namreč moral računati na katoliško vzgojene bralce in kritične duhovnike, ki so od literature pričakovali prav slednje. Odgovor je odvisen od tega, »Kaj je avtor hotel povedati, sporočiti?«, od vprašanja, ki je bilo v pretekli literarni vedi legitimno, v polpretekli pa prepovedano.