Erotikon z Ito Rino: Filmsko-glasbeni dogodek v živo

Za nemo klasiko Erotikon (1929) češkega režiserja Gustava Machatyja, s sugestivno erotiko prepojeno dramo, je Slovenska kinoteka pri Andreju Goričarju naročila novo glasbeno partituro. Erotikon je velika klasika nemega filma, po mnenju angleškega zgodovinarja Kevina Brownlowa celo »eden najlepših evropskih nemih filmov«, predvsem pa je to film Ite Rine, Slovenke iz Divače, ki ji je vloga dekleta v primežu dveh moških prinesla svetovno slavo.
 

Neke nevihtne noči na osameli postaji obtiči neznanec. Zamudil je vlak, zato ga pod streho, k svoji brhki in nedolžni hčerki Andrei (Ita Rina), vzame železniški čuvaj. Postavni George (Olaf Fjord), svetovljan in ženskar, dekle zapelje in naslednjega jutra izgine v neznano. Andrea zanosi, a otrok se rodi mrtev. Neke druge usodne noči jo galantni neznanec reši pred posiljevalcem, zato ga vzame za moža. A njene misli se ves čas hrepeneče vračajo k prvemu ljubimcu in tisti vrtoglavi noči strasti iz uvodne sekvence, h kateri se bo vračal tudi gledalec.

Režija: Gustav Machaty; 1929
Avtor glasbe in dirigent: Andrej Goričar

Izvajalci:
Orchestra of the Imaginary
Andrej Goričar, klavir
Jakob Bobek, klarinet/bas klarinet
Jan Gričar, alt saksofon/tenor saksofon
Matej Haas, violina
Ana Julija Mlejnik, violina
Valentina Mosca, viola
Milan Hudnik, violončelo

Andrej Goričar je slovenski pianist, skladatelj, profesor in aranžer. Njegov umetniški opus sega od klasičnih glasbenih del vse do glasbe za film in gledališče. 
V letu 2010 je postal zmagovalec Mednarodnega tekmovanja skladateljev 2 Agosto v Bologni v Italiji. Žirijo pod vodstvom italijanskega skladatelja Ennia Morriconeja je prepričal s svojo skladbo za klavir in orkester z naslovom Ex Anima. 
Z delom za simfonični orkester Mo(uve)ment Mosicaux je leta 2019 osvojil prvo nagrado na 4. mednarodnem tekmovanju skladateljev SEM 2019 v Italiji. 
Med drugimi je napisal orkestrsko glasbo za nema filma Zora (F. W. Murnau, ZDA, 1924) in V kraljestvu Zlatoroga (J. Ravnik, 1931), katere krstna izvedba simfonikov RTV Slovenija je bila izvajana ob Stoletnici slovenskega filma leta 2005). Njegova partitura za prvi evropski celovečerni animirani nemi film Dogodivščine princa Ahmeda (L. Reiniger, Nemčija, 1926) je bila prvič izvedena na mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka 2010 v Ljubljani. 
Kot hišni pianist Slovenske kinoteke je od leta 1996 s svojimi skladbami ali improvizacijo na klavirju pospremil zelo bogat repertoar neme filmske klasike doma, v Evropi in ZDA. Od leta 2002 piše tudi glasbo za gledališče (predstave Vihar, Nosorogi, Plemeniti meščan, Hamlet, Stekli psi, Platonov idr.).
 

Erotikon: Zven tišine

Pri filmu Erotikon (1929) Gustava Machatýja me je vedno nekaj privlačilo, čeprav ne vem natančno, kaj bi to bilo. Mogoče so to tenkočutni prizori, kot je kapljica, ki polzi po okenski šipi in izginja, tako kot v prizoru pred tem spolzi in izgine noč dveh ljubimcev, ki se ne bo nikoli več vrnila. Morda pa me privlači zato, ker najpomembnejše stvari v njem izgovori tišina. Pa ne tišina kot odsotnost decibelov, ampak »notranja« tišina ali »notranji« zvok filma. Ta ima namreč na katerikoli točki, četudi je nem, svoj zvok, pridušen, jasen ali kričeč, včasih pa je čisto tiho. In taka tišina je v tem filmu izredno močna. Sliši se zelo protislovno. Vendar gre verjetno za enak fenomen kot pri slikarjih, ki slišijo barve, ali pri glasbenikih, ki vidijo zvoke. Ne nazadnje pa vzrok privlačnosti morda tiči tudi v tem, kar je nekoč povedal že prvi direktor Slovenske Kinoteke Silvan Furlan: »Tako kot mora znati igralec 'vnesti' dušo v filmski lik, tako mora znati filmski režiser 'podariti dušo' filmu. V filmu Erotikon je to uspelo igralki in režiserju.« Vsekakor je bil tudi moj cilj pri pisanju glasbe le-tej vdihniti dušo. In to na način, da bi lahko sobivala tako z dušo igralke kot z dušo režiserja. 

Ob številnih priložnostih, ko sem v preteklosti to filmsko mojstrovino spremljal kot improvizator na klavirju, sem se ji prepustil v temini dvorane. V takih trenutkih, ko je duša drzna, se lahko zgodijo čudovite reči. Eno izmed takih izvedb, tisto na Manziolijevem trgu v Izoli v okviru festivala Kino Otok, sem vzel za izhodišče pri komponiranju nove partiture (zdi se, da vonj po morju in poletni večer vedno naredita svoje). Kot izhodišče v smislu utripa, vzdušja in duha glasbe, pa tudi spontanosti, ki sem jo prav tako želel v čim večji meri vključiti v napisano partituro. Zatem sem izbral inštrumente. Nič ni bolj strastno kot zvok godalnega kvarteta, nič bolj naivno in nedolžno kot zvok klarineta, nič bolj melanholično kot zvok saksofona in nič bolj tenkočutno in delikatno kot zvok klavirja. Ali pa bi moral karakteristike inštrumentov premetati, in spet premetati, in spet ... Vsekakor, ker če kje, sem ravno pri igranju ob nemih filmih in komponiranju zanje spoznal, da velikokrat nič ni, kot se zdi. Sledilo je komponiranje, s katerim sem imel veliko veselje, za kar gre zasluga predvsem izredni muzikaličnosti, ki jo v sebi nosi Erotikon. In tudi temu, da ga doživljam kot film, ki pove veliko stvari, ki jih ne želi izrecno povedati, in je zato daleč nad navadno ljubezensko dramo, in da je to film z verjetno najtenkočutneje prikazanim erotičnim prizorom, kar jih poznam, film z izjemno montažo, film, ki ima nepozabno Ito Rino …

Vse se torej vrti okoli tišine. Glasba se rodi iz tišine. Tišina pa je sestavni del glasbe. Glasba se na koncu vedno povrne v tišino. Če se sploh konča. To je, če je ne slišimo tudi v tišini.

Svetovna premiera moje nove glasbene partiture za film Erotikon se je zgodila 6. oktobra 2021 na 40. izdaji Dni nemega filma (Le Giornate Del Cinema Muto) v Pordenonu. Na tem najstarejšem, največjem in najpomembnejšem festivalu nemega filma na svetu sem jo izvedel skupaj z glasbeniki, ki smo se združili v Orchestra of the Imaginary, zasedbi odprtega tipa. Sestavljali smo jo Jakob Bobek na klarinetu, Jan Gričar na saksofonu, Matej Haas in Ana Julija Mlejnik na violini, Valentina Mosca na violi, Milan Hudnik na violončelu ter Andrej Goričar na klavirju in kot dirigent. Dokaz, da smo opravili »dober posel«, niso le stoječe ovacije, ki smo jih doživeli, temveč predvsem nekaj, kar sem zaznal kot vodilo ob številnih navdušenih komentarjih, ki smo jih prejeli po premieri. Veliko ljudi se je namreč tistega večera zaljubilo v ta film.

Andrej Goričar, skladatelj