Pravočasno od doma
V prazničnem decembru je ljubljanski promet še bolj zgoščen kot običajno. Če ne želite zamuditi na prireditev, vam priporočamo, da se od doma odpravite dovolj zgodaj.
Režija: Pier Paolo Pasolini, 1969
V Medeji sem reproduciral teme vseh svojih prejšnjih filmov … Vselej gre za različice ene in iste teme, ta pa je nerazrešeno razmerje plebejskega ali podproletarskega sveta in omikanega, buržoaznega. V Medeji sem se te teme lotil neposredno: Medeja je junakinja podproletarskega, arhaičnega, religioznega sveta, Jazon pa je junak racionalnega, laičnega, modernega. Njuna ljubezen predstavlja konflikt med tema svetovoma.
V prvem delu Pasolinijeve Medeje, ki se dogaja na Kolhidi (posneti v Kapadokiji in Siriji), je scenografija podobno nehistorična kot v Kralju Ojdipu. Medeja (Maria Callas) se pojavi kot čarovnica in svečenica, ki prisostvuje obredu raztelešenja mladeniča, s čigar krvjo plemenska skupnost oškropi pridelke in si razdeli njegovo meso. Temu arhaičnemu obredu žrtvovanja in kultu plodnosti je zoperstavljen prihod Jazona in argonavtov, prikazan kot vdor plenilskih in morilskih grških kolonialistov. Jazon je prišel po zlato runo, kolhidsko svetinjo, ki mu jo Medeja sama izroči: s tem pridobi njegovo ljubezen, izgubi pa svojo čarobno moč.
Drugi del, ki se dogaja v Korintu (posnet v Pisi, na Piazza dei Miracoli), se sicer opira na Evripidovo tragedijo, toda pri Pasoliniju je videti, kot da Medeja postane homo sacer, družbena izobčenka in zavržena ljubimka (Jazon se poroči s hčerko korintskega kralja), ki mora plačati visoko ceno za ponovno pridobitev svetosti. In Pasolini je tako kot njegov kentaver v Medeji na strani svetosti.
Zdenko Vrdlovec
Pasolini, eno najvidnejših imen povojne italijanske kinematografije in vezni člen med generacijo post-neorealistov petdesetih in levičarskih radikalcev poznih šestdesetih let, ni bil le pesnik, esejist in filmar, temveč tudi srdit kritik italijanske realnosti v času ekonomskega buma šestdesetih let. S svojimi filmi, med drugim dvema svobodnima adaptacijama klasičnih grških dram (Sofoklesa in Evripida), nikoli ni ponujal tradicionalnega branja mitoloških tekstov, temveč je mite pomešal z ostro kritiko svoje domovine.
V verjetno največjem od antičnih mitov, zgodbi o kralju Ojdipu, Pasolini zavrže popularne freudovske pasti in nam ponudi Ojdipa, ki ni toliko zaznamovan s prepovedano intimnostjo z lastno mamo, temveč je predstavljen kot simbol zavestne ignorance, človek, ki je pogubljen ravno zato, ker se ni želel soočiti z usodo. Po drugi strani je Medeja, čarovnica, ki jo obsede in zavrže avanturistični Jazon, alegorična podoba kolonizacije antičnega sveta, ki jo osvajalski Zahod izvaja že stoletja.
Simon Popek
5'50 EUR
5% popust ob nakupu na cd-cc.si