Nipke se bo pogovarjal o svojem delu in življenju, o svojem ustvarjanju in svoji generaciji, o pozitivni energiji in kako jo spodbujati.

 
Iskali bomo odgovore na vprašanja: 
•    Kako navzgor? In kako naprej? 
•    Od kod ideje in kako jih uresničiti? 
•    Kako odkrijemo zgodbe in kako jih povemo? 
•    Kaj narediti, ko te noben ne razume, ker si pač izven okvirja? 
•    Kdaj je tebe nazadnje kdo vprašal, kako se počutiš?
 

Boštjan Nipič – Nipke je slovenski raper in izvajalec hip hop glasbe. Na glasbeno sceno je prišel leta 2008 v duetu Overdose in v času svoje kariere je ustvaril niz glasbenih uspešnic. S singlom "Noben me ne razume" (2016) je leto kasneje prejel "Zlato piščal" za pesem leta. Leta 2017 je veliko ustvarjal z dobrim prijateljem in glasbenim sodelavcem Rokom Terkajem (Trkaj), s katerim sta ustvarila nekaj duetov, ki so ovekovečili tisto leto (Sam gremo, Vsi smo na istem, Tista trava). Za pesem "Vsi smo na istem" sta naslednje leto prejela "Žaromet" za pesem leta. Sledile so uspešnice, kot so "Bejba iz neta" (2017), "Dej se ustav" (2017), "Popoln lajf" (2018), "Če ne boš probu" (2018), "Ina" (2018), "Izven okvirja" (2019), "Kdaj bo hit" (2021).
Nipke je po srcu zaprisežen Draveljčan. Piše zelo iskrena besedila predvsem o sebi in s svojimi pesmimi pogosto opozarja na določene družbene težave, zelo dobro pa ve tudi, kako pomembno je duševno zdravje. Pridružil se je tudi Unicefovi kampanji Kako se počutiš, ki si prizadeva odpirati pogovore o čustvih in destigmatizirati duševne težave. Nedvomno je glasbenik, ki ga poznajo tako mladi kot stari.
 

Leta 2008 je Svetovna zdravstvena organizacija objavila, da prvič v zgodovini človeštva več ljudi po vsem svetu živi v mestnih predelih kot na podeželju. A ne glede na urbani razvoj so naši možgani in naš nevrološki sistem ustrojeni tako, da potrebujemo povezavo z naravnimi krajinami. Tudi naša telesa so narejena za gibanje, za hojo, ne za sedenje. Ko hodimo, imamo priložnost, da prostor doživimo postopoma in s celim telesom, narava pa nam lahko predstavlja eno redkih oaz svobode. A kaj storiti, če te potrebe in povezave ne čutimo? Kako jo privzgojimo svojim otrokom? Če gibanje v naravi povežemo s še eno prastaro in temeljno potrebo, lakoto po dobrih zgodbah, se lahko zgodi marsikaj. Zgodbe nas lahko povežejo z naravo ter med seboj, saj hranijo odnose ter gradijo skupnost. 
 

Vprašanja, na katera bo odgovorilo predavanje:
•    Ali se potreba po stiku z naravo s sodobnostjo družbe preraste? 
•    Zakaj potrebujemo gibanje v naravi odrasli in zakaj otroci?
•    Kako lahko poglobimo doživljanje prostora in narave?
•    Kako ohranimo vedoželjen odnos do sveta? 
•    Ali nam zgodbe (pripovedovanje ali branje) pri tem lahko pomagajo?
 

Irena Cerar je avtorica serije priljubljenih družinskih izletniških vodnikov, Pravljičnih poti. Kar 15 let je bila urednica otroške revije National Geographic Junior, kjer je navduševala otroke za raziskovanje in varovanje sveta. Je tudi uveljavljena pripovedovalka ljudskih pravljic, ki nastopa za otroke in odrasle na vseh vidnejših tovrstnih prireditvah pri nas. Je planinska vodnica in interpretatorka dediščine s certifikatom Interpret Europe, zato neprestano išče načine, kako navduševati za poglobljeno doživljanje naravne in kulturne dediščine. V zadnjem vodniku Pravljične poti brez meja je z zgodbami in izleti raziskala zamejstvo, slovenski kulturni prostor preko naših meja. O tem je napisala tudi svoj literarni prvenec, Potepuške okruške, ki so prejeli nagrado na najboljši potopis leta 2022. 
 

Drevesa so največja in najstarejša živa bitja na svetu. Tudi v Sloveniji imamo drevesa častitljive starosti in velikosti. Starosti, od katere se nam kar zavrti. Kaj vse se je porajalo, dogajalo, minevalo v njihovem času. Vse to lahko oživi, če jim kot damo besedo, da nam v pravljicah in zgodbah spregovorijo o njih samih, o ljudeh in časih, v katerih so živela in rasla. In še več, če jim v pravljičnem duhu prisluhnemo, kako se pogovarjajo med sabo, recimo na kresno noč, ki je polna pravljičnih skrivnosti. Pravljice nas od nekdaj učijo, nam postavljajo ogledalo, nas lahko tudi zdravijo. Tako tudi drevesa s svojimi pripovedmi.
 

Vprašanja, na katera bo odgovorilo predavanje:
•    Kaj je drevo, kako živi, kaj nam daje?
•    Koliko različnih domačih vrst dreves raste v Sloveniji v naravi?
•    Katera posebna drevesa so v Sloveniji?
•    Kakšen je naš odnos do dreves?
•    Kako s pravljicami in zgodbami spoznavamo drevesa? 
 

Anton Tone Lesnik je diplomiral na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete leta 1976. Leta 2001 je končal specialistični študij nege krajine in okolja. Služboval je na Gozdnem gospodarstvu Ljubljana na odseku za urejanje gozdov in na Zavodu za gozdove Slovenije kot vodja Območne enote Ljubljana in potem kot vodja Oddelka za stike z lastniki gozdov in javnostjo. Upokojen od leta 2010. Leta 2008 je sodeloval pri ustanavljanju sekcije Pro Silva pri Zvezi gozdarskih društev Slovenija. Leta 2011 je postal predsednik sekcije leta. Sedaj je podpredsednik združenja Pro Silva Slovenija. Je tudi skavt in moderator, aktiven na področju gozdne pedagogike. Za pripovedovanje pravljic in zgodb se je usposabljal v Pripovedovalski šoli pri dramaturginji Ani Duša. S pripovedovanjem se ukvarja priložnostno. Že vrsto let pripoveduje na letnem taboru Vera in luč za osebe s posebnimi potrebami. Občasno tudi na usposabljanju za turistične vodiče za vodenje v naravi. In seveda svojim vnukinjam in vnuku.

Osrednji dan druge mednarodne konference SFD, ki bo od 15. do 17. decembra potekala v Mariboru in Ljubljani.

Konferenca z naslovom »Perspektive skupnosti: o dejstvih in vrednotah« »The Prospects of Community: Between Facts and Values« se tematsko nanaša na problem vrednot skupnosti in prihodnosti sodobne družbe, ki se vse bolj kaže kot eno ključnih problemskih žarišč v obdobju, ki ga zaznamujejo številne krize. Na konferenci se bodo predstavila številna ugledna imena iz sveta filozofije, sociologije in politične znanosti. Zadnji dan bo namenjen študentskim predavateljem iz različnih slovenskih institucij.

V okviru konference bodo 15. in 16. decembra predavali (po abecednem redu): Ciprian Bogdan (Romunija), Ignaas Devisch (Belgija), Nadja Furlan Štante (Slovenija), Tomaž Grušovnik (Slovenija), Anja Hellmuth Kramberger (Nemčija/Slovenija), Boško Karadjov (S. Makedonija), Friderik Klampfer (Slovenija), Aljoša Kravanja (Slovenija), Rastko Močnik (Slovenija), Gašper Pirc (Slovenija), Dragan Prole (Srbija), Jeffrey Robbins (ZDA), Reingard Spannring (Avstrija), Vojko Strahovnik (Slovenija), Luka Trebežnik (Slovenija), Alenka Zupančič (Slovenija) in Bojan Žalec (Slovenija). Osrednji govorci dela konference, ki bo potekal v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, bodo Alenka Zupančič, Ignaas Devisch, Nadja Furlan Štante in Rastko Močnik.

Urnik
10.00: Odprtje konference
10.30-11.30 Bojan Žalec, Aljoša Kravanja
11.45-13.00 Vojko Strahovnik, Nadja Furlan Štante
13.00-15.00 Odmor za kosilo
15.00-17.00 Ciprian Bogdan, Boško Karadjov, Jeffrey Robbins, Reingard Spannring
17.15 Rastko Močnik
18.00 Alenka Zupančič
19.00 Ignaas Devisch
Zaključek do 20. ure.

V soorganizaciji Slovenskega filozofskega društva, Alme Mater Europaea, Znanstveno-raziskovalnega središča Koper ter ob podpori Mariborske knjižnice in Cankarjevega doma 

Scenarij: Amir Reza Koohestani, Mani Haghighi 
Fotografija: Morteza Najafi
Montaža: Meysam Molaei
Igrajo: Taraneh Alidoosti (Farzaneh/Bita), Navid Mohammadzadeh (Džalal//Mohsen), Ali Bagheri (Farzanehin tast), Esmail PoorReza, Farham Azizi, Vahid Aghapour, Soheyla Razavi, Saeed Changizian
Festivali, nagrade (izbor): Toronto 2022

Zgodba o mladem paru, ki sredi Teherana najde svoja dvojnika, je nova mojstrovina priznanega iranskega režiserja Manija Haghighija, ki skozi podobe, ujete v sprane barve in dež, krmari v duhu napete psihološke drame. 

Farzaneh je mlada inštruktorica vožnje. Poročena je z Džalalom, s katerim pričakujeta otroka. Njun zakon ni idealen, še posebej ker se Farzaneh spopada s kronično depresijo. Nekega dne med vožnjo po Teheranu po naključju opazi svojega moža vstopiti v hišo neznane ženske. Dejanje v njej vzbudi sum, saj Džalal trdi, da tistega dne sploh ni bil v mestu. Farzaneh se odloči zadevo raziskati s pomočjo svojega svaka. 

Mani Haghighi 
Rojen leta 1969 v Teheranu, Iran. Po osnovni izobrazbi v Iranu je srednjo šolo obiskoval v Kanadi, kjer je v Montrealu nadaljeval študij filozofije in začel režirati gledališke igre. Leta 2001 se je vrnil v Iran ter začel snemati reklame in izobraževalne in dokumentarne filme. Njegov prvenec Abadan, ki ga je posnel brez dovoljenja oblasti, je prvi iranski neodvisni film, posnet z digitalno kamero.

Filmografija (izbor)
2003 Abadan
2006 Kargaran mashghoole karand Možje na delu) 
2007 Canaan
2012 Paziraie sadeh (Modest Reception)
2016 Ejdeha Vared Mishavad! (Prihaja zmaj!)
2018 Pig
2022 Tafrigh (Odštevanje)

Scenarij: Alejandro Loayza Grisi
Fotografija: Bárbara Álvarez
Montaža: Fernando Epstein
Igrajo: José Calcina (Virginio), Luisa Quispe (Sisa), Candelaria Quispe (Elena), Placide Ali (Eugenia), Félix Ticona (Estanis), Santos Choque (Clever)
Festivali, nagrade (izbor): Sundance 2022 (velika nagrada žirije, nagrada občinstva), Ciper 2022, Malaga 2022 (najboljši iberoameriški film, najboljši režiser, najboljša glasba, posebna kritiška nagrada, San Francisco 2022, Transilvanija 2022, Carigrad 2022

Ljubljenec več letošnjih festivalov je vizualno osupljivo, slikovito popotovanje v sušna bolivijska višavja, kjer se ostarel par bori za vodo in z njo za preživetje. 

Altiplano, kjer kečuanska pastirja že vse življenje paseta lame (»Utama« po kečuansko pomeni »naš dom«), je vse bolj neprijazen. Virginio in Sisa – igrata ju naturščika, ki sta tudi v resnici par – se kljub prošnjam vnuka Santosa nočeta preseliti v La Paz, čeprav so se začeli topiti ledeniki in dežja skoraj ni več, lame pa so vse bolj žejne. Bo pomagalo žrtvovanje bogovom? Ali kondorji, ko so stari in se ne počutijo več koristne, z visokih vrhov res hote omahnejo v smrt? V svetu Utame razpokana zemlja, ki se širi v neskončne daljave, plameneči sončni zahodi in mogočne gore burijo domišljijo ter povsem običajnim stvarem dajejo mitski značaj.
 

Alejandro Loayza Grisi
Leta 1985 rojeni bolivijski filmar. Njegov prvenec Naš dom so premierno prikazali v Sundanceu, kjer je dobil veliko nagrado žirije v sklopu svetovnega igranega filma. Poklicno pot je začel s fotografijo – kot fotograf je razstavljal, izdal nekaj publikacij in prejel dve nacionalni bolivijski nagradi. S filmom se je sprva začel ukvarjati kot direktor fotografije. 

Filmografija (izbor)
2022 Utama (Naš dom)
 

Scenarij: François Ozon (priredba po Rainerju Wernerju Fassbinderju)
Fotografija: Manu Dacosse
Montaža: Laure Gardette
Igrajo: Denis Ménochet (Peter von Kant), Stéfan Crépon (Karl), Isabelle Adjani (Sidonie), Khalil Gharbia (Amir), Hanna Schygulla (Rosemarie), Aminthe Audiard (Gabrielle)
Festivali, nagrade (izbor): Berlinale 2022

S Fassbinderjevim delom Grenke solze Petre von Kant navdihnjena satira je duhovit pogled za kuliso zvezdništva, ki raziskuje razmerja moči v odnosu med vplivnim umetnikom in njegovo muzo. 

Peter von Kant je uspešen filmski režiser. Živi skupaj s pomočnikom Karlom, ki ga rad zaničuje in ponižuje, čeprav mu ta izkazuje popolno predanost. Petrova najboljša prijateljica je Sidonie, slavna igralka in njegova nekdanja umetniška muza. Ko mu nekega večera predstavi mladega Amirja, se Peter v trenutku zaljubi v privlačnega mladeniča in mu na široko odpre vrata v svet filmske industrije. A ko Amir postane slaven in ne potrebuje več uslug vplivnega filmarja, se je razočarani Peter prisiljen soočiti z osamljenostjo in lastnimi demoni.

François Ozon 
Rojen 1967 v Parizu. Po magisteriju iz filma na Univerzi v Parizu I se je vpisal na oddelek za režijo na znameniti La Fémis. Njegove kratke filme so gostili številni mednarodni festivali, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program canskega festivala. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihologije mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najdrznejših in najizvirnejših francoskih režiserjev.

Filmografija (izbor)
2000 Gouttes d’eau sur pierres brulantes (Hladne kaplje na vroče kamne)
2002 8 femmes (8 žensk)
2003 Swimming Pool (Bazen)
2004 5 x 2
2010 Potiche (Gospodinja)
2013 Jeune et Jolie (Mlada in lepa)
2020 Été 85 (Summer of 85/Poletje '85)
2021 Peter von Kant
 

Brata Dardenne v svojem prepoznavnem realističnem slogu uprizorita čustveno zgodbo o izkoriščanju mladih afriških migrantov v osrčju Evrope.

Lokita je najstnica iz Afrike, ki jo belgijske oblasti zaslišujejo o tem, kako je v sirotišnici prepoznala svojega osemletnega brata Torija, čeprav ga ni videla že od rojstva. Na vprašanja ne more natančno odgovoriti, saj je njena zgodba v resnici laž. Mladostnika iz različnih držav sta se spoznala in spoprijateljila šele med potjo v Evropo, a je izmišljena družinska vez zagotovilo, da lahko ostaneta skupaj – in upata na uradne papirje. Tori in Lokita najdeta delo v italijanski restavraciji v belgijskem Liegu. A vse večji dolgovi in izkoriščevalski odnos njunega šefa ju vse bolj potiskajo v nemilost kriminalnega podzemlja.

O režiserju
Belgijski režiserski duo, brata Jean Pierre (rojen 1951) in Luc (rojen 1954), sta najprej ustanovila produkcijsko hišo Dérives, leta 1981 pa Films Dérives Production. Skupaj sta ustvarila več kot petdeset TV-dokumentarcev. Jean-Pierre je zaposlen na avdiovizualnem oddelku Univerze v Liegu, Luc pa predava na Svobodni univerzi v Bruslju. Za filma Rosetta in Otrok sta na festivalu v Cannesu prejela zlato palmo.

Iigrajo: Marin Grigore, Judith State, Macrina Barladeanu, Orsolya Moldován, Rácz Endre (Tibi), József Bíró, Ovidiu Crisan
Produkcija: Mobra Film, Why Not Productions, Filmgate Films, France 3 Cinéma, Les Films du Fleuve, Wild Bunch, Film i väst
Festivali, nagrade (izbor): Cannes 2022
​​​​​​​

Transilvanija v filmu Cristiana Mungiuja še zdaleč ni pokrajina iz domišljijskih pripovedk, temveč neizprosna zibelka delavskega razreda, kjer na dan prihajajo ključni problemi sodobne Evrope. 

Matthias pusti službo v Nemčiji in se nekaj dni pred božičem vrne v svojo večnarodnostno vas v Transilvaniji. Od zdaj naprej želi biti tesneje vključen v vzgojo svojega sina Rudija, za katerega je predolgo skrbela njegova mati Ana, ki se je sama ukvarjala z dečkovimi nerazrešenimi strahovi. Matthias veliko časa nameni svojemu očetu Ottu, ponovno pa obišče tudi svojo nekdanjo ljubimko Csillo. Ko v majhni tovarni, ki jo vodi Csilla, najamejo begunske delavce, se začne krhati mir v lokalni skupnosti. Na površje privrejo frustracije, konflikti in strasti, ki so se pred tem skrivali za kuliso medsebojnega razumevanja.

O režiserju
Rojen 1968 v Romuniji. Po študiju angleške književnosti je nekaj let delal kot učitelj in novinar, potem pa se je vpisal na študij filmske režije v Bukarešti. Po diplomi je posnel več kratkih filmov in leta 2002 celovečerni prvenec Occident, ki je osvojil več mednarodnih priznanj. Leta 2007 je za film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva kot prvi romunski režiser prejel zlato palmo na festivalu v Cannesu.

Scenarij: Arnau Vilaró, Carla Simón
Igrajo: Jordi Pujol Dolcet (Qumet), Anna Otin (Dolors), Xenia Roset (Mariona), Albert Bosch (Roger), Ainet Jounou (Iris), Josep Abad (Rogelio), Montse Oró (Nati), Carles Cabós (Cisco), Berta Pipó (Gloria)
Produkcija: Elastica Films, Avalon Productora Cinematográfica, Vilaüt Film

Festivali, nagrade (izbor): Berlinale 2022 (zlati medved za najboljši film), Sydney 2022​​​​​​​

Iskrena zgodba o preprosti družini pridelovalcev breskev, ki jo birokratski grehi preteklosti in novonastale družbeno-gospodarske razmere postavijo pred usodno preizkušnjo. Zlati medved letošnjega Berlinala.

Družina Solé se že dolga leta preživlja s pridelavo breskev v majhnem mestecu v osrčju Katalonije. A letos je vse drugače. Zaradi neurejenih papirjev glede lastništva hiše jim grozi izselitev, prodaja pridelka pa v vedno bolj krutih tržnih razmerah ne omogoča več dostojnega življenja. Vedno več kmetovalcev iz soseščine zemljo prodaja za postavitev energijskih solarnih sistemov. Medtem ko otroci še najmanj občutijo breme negotove prihodnosti, želi odraščajoči Roger v duhu mladostne zagnanosti družini pomagati, a njegov trmasti oče vedno večje breme tiho nosi na svojih ramenih. Bodo težave družino povezale ali povzročile njen razpad?

O režiserju
Rojena leta 1986 v Barceloni. Po študiju avdiovizualnih komunikacij v rodnem mestu je režirala TV-serije na katalonski televiziji, nato pa študij nadaljevala na londonski Filmski šoli. Danes je uveljavljena režiserka in scenaristka, ki dejavno sodeluje pri filmskovzgojnem projektu Cinema en Curs. Leta 2013 je ustanovila organizacijo Young For Film!, ki film približuje otrokom in mladim.