Ljudskih pravljic ni mogoče prešteti, toda kot je ugotovil teoretik pravljice Vladimir Propp, je mogoče prešteti njihove prvine. Iz njih pripovedovalci sestavljamo nove različice pravljic, kot bi gradili čudežno hišo iz kock.

Troglavi bajkomat (pripovedovalka in glasbena improvizatorja) šolarjem prinaša manj poznane balkanske čudežne pravljice in se igra z njihovimi temeljnimi značilnostmi (začetki, konci, junaki, pravljična števila, čudežni pomočniki ...), ob tem pa poslušalce nevsiljivo opozarja na značilno strukturo pravljic in preverja njihovo izpovedno moč v sodobnem času.

Bajkomat je projekt, ki temelji na prepričanju, da je pripovedovanje domišljijska igra, v kateri enakovredno sodelujemo pripovedovalci in poslušalci.

Reformatorji v stripu, ena odmevnejših knjižnih zgodb preteklega leta, se selijo na oder!
Vas zanima, kako smo Slovenci dobili prvo Biblijo Jurija Dalmatina in prvo slovnico Adama Bohoriča? Drama, zapleti, pogum in vizija velikih ljudi bodo v odrski adaptaciji stripa navdušili mlade in odrasle. Predstava vas bo presenetila in popeljala v odkrivanje zgodb velikih osebnosti slovenske reformacije!

Boštjan Gorenc Pižama je pisatelj, prevajalec, komik in podkaster. Kot velik zaljubljenec v jezik, ki je tudi skupni imenovalec vsega, s čimer se ukvarja, se je z veseljem in veliko študijsko vnemo lotil tudi snovanja stripa o dobi, v kateri se je utemeljeval slovenski knjižni jezik. V predstavi, ki nastaja po njegovi besedilni predlogi, bo imel čast upodobiti Adama Bohoriča.

Nik Škrlec je igralec, TV voditelj in spletni ustvarjalec. Kot vsestranskega ustvarjalca ga še posebej navdihujejo in nagovarjajo teme, ki razpirajo vprašanja na presečiščih umetnosti in drugih oblik kreativnosti. V predstavi bo upodobil lik Jurija Dalmatina.

Ob 200. obletnici smrti Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, 2500. obletnici smrti Sidarte Gautame Bude in v spomin Cvetki Hedžet Tóth

V svetu, v katerem živimo, bolj kot kdaj koli prej potrebujemo dialog med različnimi misleci in tistimi, ki razmišljajo drugače. Misleci, ki podpirajo pluralizem idej in prepričanj v smeri duhovne odprtosti. Tudi na osmem simpoziju Miklavža Ocepka želimo spodbuditi dialog med tistimi, ki v svetu razmišljajo drugače, pa tudi segajo v globine duha. Fjodor Mihajlovič Dostojevski je globoko vplival tako na eksistencializem, ki ga je sprožil Soeren Kierkegaard, kot na umetnost, porajajočo temeljna bivanjska vprašanja o smislu človekove eksistence in porajanja svobode, ki osmišlja bivanje.

Tema, ki je navdihnjena s Kierkegaardovo mislijo, pa bo tokrat vstopala v dialog z budistično filozofijo, predstavljeno v različnih segmentih, ki prav tako presegajo pojme biti in substance ter samozadostnosti sebstvenosti, kar se med drugim odslikava v izreku »Vsi smo Buda«.

Francija, 2020, 95'

Scenarij: Benjamin Charbit, Fanny Liatard, Jérémy Trouilh
fotografija: Victor Seguin
Glasba: Sacha Galperine, Evgueni Galperine, Amine Bouhafa
Montaža: Daniel Darmon
Igrajo: Alséni Bathily (Youri), Lyna Khoudri (Diana), Jamil McCraven (Houssam), Finnegan Oldfield (Dali), Farida Rahouadj (Fari), Denis Lavant (Gérard)
Festivali, nagrade (izbor): Zürich 2020

Portret življenjskega utripa v rasno pisanem predelu na obrobju Pariza. Film, posnet ob resničnem rušenju ogromnega stanovanjskega kompleksa Cité Gagarine, skozi preplet realizma in bujne domišljije izriše sanje mladega fanta, ki želi ubežati vsakdanji resničnosti.

Šestnajstletni Youri živi v nekoč mogočni stanovanjski zgradbi, ki nosi ime po prvem človeku, ki je poletel v vesolje. Ne da bi kadarkoli pokukal onstran življenja v revnem getu, sanja o skrivnostnih popotovanjih po daljnih galaksijah. Brez staršev, obdan z brezštevilnimi skicami, vesoljskimi zemljevidi in teleskopom, preživlja dneve skupaj z drugimi begunci, ki so tukaj našli zatočišče. Ko se mestne oblasti odločijo, da bodo stavbo porušile, se s prijateljema odloči za tih upor in njihovo opečnato rdeče domovanje postane vesoljska ladja …

Skladno s spremembami Odloka o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom se lahko od 15. 5. 2021 javnih dogodkov udeležijo le osebe s potrdilom o negativnem testu, cepljenju ali prebolelosti covida 19.
Dokazila niso potrebna za mlajše od 18 let, ki se dogodka udeležijo z ožjimi družinskimi člani oz. skrbniki.
 
Na posamezni projekciji bo za gledalce na voljo toliko sedežev, kot bo ob predvajanju filma dovoljeno skladno z odlokom o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom ter ob upoštevanju navodil in priporočil NIJZ.

Premierno predvajanje napovedano za 21., 22. in 23. maja je odpovedano. Premiera in ponovitve bodo uprizorjene 27., 28. in 29. maja v Kosovelovi dvorani, vstopnice so že na voljo. 

Besedilo izpod peresa Drage Potočnjak in v gibalnem jeziku Branka Potočana je pronicljiva in poetična drama absurda med dvema človekoma, ki imata za seboj svoji življenji, ob sebi drug drugega, pred seboj pa le še dom starejših občanov. Njuno poslednje potovanje je polno vtisov, spominov, hudomušnih prerekanj, grenkih skrivnosti in drobnih naklonjenosti. Kot da bi se življenje skrčilo na pot spominov in tovarištva, pa blodenj, demence, revščine in neuresničenih sanj, ki se sprehajajo po časovni premici med včeraj in jutri. Toda, ali je jutri že tukaj? Kaj bomo počeli jutri – drug brez drugega? 

Predstava Zberi svoje ptice je metafora za potovanje v dvoje, ki je hkrati realno in nadrealno. Nanj se odpravita Starec in Starka; on še vedno vihrav in zbadljiv, ona vztrajna in jezična. Je tudi prosti in hkrati obvezujoč tok asociacij, odsev starajoče se zahodne družbe, večnega vprašanja o življenju in smrti in obenem »ogljični odtis« postpandemičenga sveta, v katerem se resničnost, kakršno smo poznali doslej, iz dneva v dan briše. In medtem ko že vemo, da je svet razklan, ko se podobe preteklosti mešajo s projekcijami prihodnosti, Starec (Sandi Pavlin) in Starka (Jadranka Tomažič) potujeta naprej. A zdi se, kot da kljub vsemu izrečenemu in neizrečenemu svet zunaj ne obstaja več, kot da drugih ljudi, tudi Dekleta (Romana Šalehar) na njuni poti sploh ni. Spremlja ju le še glasba klavirja (Matjaž Marinič), ki jima narekuje ritem izginevanja v večnost in ju povezuje z vladaricami neba. Pticami. 

Zberi svoje ptice je besedilo, ki postaja vse bolj aktualno, čeprav je nastalo leta 2008. Prebivalstvo v Evropi se nezadržno stara, politika pa se še naprej obnaša, kot da je to nekaj, v zvezi s čimer ni mogoče narediti ničesar. Podobno se na odru vedeta protagonista igre Zberi svoje ptice, Starka in Starec, ki odhajata v dom starejših občanov. Trdno odločena, da bosta odšla, in pripravljena za pot se takoj izgubita – in izgubljata se ves čas. Čeprav se nam, ko ju gledamo, zdi, da sploh nikamor ne gresta. Da zgolj hodita na mestu. Starca tega ne vesta, saj ves njun dom in svet, vse njuno prejšnje in zdajšnje življenje, potuje z njima. Zdi se, kot da ničesar ne zapuščata, da nikamor ne odhajata, da ves čas ostajata. Tu. Pred nami. Z nami. V njunem živahnem in mestoma strastnem dialogu bivajo le še fragmenti pomena in smisla, ki se v iskanju otipljivega življenjskega mozaika srečujejo v lirični poetiki absurda. Gre za alegorično in poetično skico iztekajočega se življenja. Trije protagonisti bivajo v istem (odrskem) prostoru, vendar v različnih resničnostih. Ne vidijo se in ne komunicirajo drug z drugim. 

Andreja Kopač

Branko Potočan

je plesalec, koreograf in pedagog. Po srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani in začel profesionalno plesno kariero. Leta 1986 se je pridružil Plesnemu teatru Ljubljana in kot del te takrat avantgardne skupine pod vodstvom Ksenije Hribar sodeloval v vseh njenih pomembnejših produkcijah. Med letoma 1990 in 1993 je s svetovno znanim koreografom Wimom Vandekeybusom in njegovo skupino Ultima Vez prekrižaril svetovne plesne in gledališke odre. Leta 1994 je ustanovil zavod Vitkar in skupino fizičnega teatra Fourklor. Že več kot dve desetletji deluje tudi v kot koreograf ali svetovalec za gib v vseh slovenskih gledališčih in vse pogosteje v tujini. Znan je tudi kot pedagog (sodobni cirkus, fizično gledališče, zračne discipline). Kot umetniški direktor vodi Mednarodni festival scenskih umetnosti Rdeči revirji, ki vsako leto poteka v Zasavju. 

Draga Potočnjak

je dramska in filmska igralka, pisateljica in dramatičarka. Od leta 1981 je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, deluje pa tudi v drugih gledališčih. Do leta 1991 je pogosto sodelovala v gledališčih nekdanje Jugoslavije, med drugim v KPGT. Bila je članica Koreodrame. Med letoma 1992 in 1996 je vodila gledališko skupino mladih bosanskih pregnancev Nepopravljivi optimisti. Je avtorica več deset radijskih in gledaliških iger, uprizorjenih doma in v tujini. Njene drame so prevedene v deset tujih jezikov. 

Sandi Pavlin

se je leta 1965 zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 2007. V njem je ustvaril častitljivih sto deset vlog. Zadnji projekt, v katerem je sodeloval kot redni član ansambla, je bila velika mednarodna koprodukcija Rekviem za metamorfozo v režiji slovitega Jana Fabra. Nastopal je še v Študentskem aktualnem gledališču, ki ga je ustanovil Dušan Jovanović, v EG Glej, v  Mini teatru, SNG Nova Gorica, PGK Kranj, v Mestnem gledališču Ptuj, v Anton Podbevšek Teatru iz Novega mesta ... Spomnimo se ga iz filmov Čudoviti prah, Sreča na vrvici, Nobeno sonce, Nekdo drug … Leta 2020 je odigral glavno vlogo v filmu San Remo v režiji M. Mandića. 

Jadranka Tomažič

se je po študiju na AGRFT in krajšem obdobju na svobodi leta 1970 zaposlila v Ljudskem gledališču Celje. Tam je do leta 1981 odigrala vrsto pomembnih vlog, potem pa postala članica Slovenskega mladinskega gledališča, v katerem je ostala do upokojitve leta 2007. V svoji bogati karieri je ustvarila preko osemdeset vlog v institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih, po upokojitvi pa je  sodelovala predvsem s svojim matičnim gledališčem in Anton Podbevšek Teatrom. Spomnimo pa se je tudi iz televizijskih in radijskih iger in kultne otroške nadaljevanke Moj prijatelj Piki Jakob. 
 

Francija, 2019; 93'

Fotografija: Christophe Offenstein; glasba: Julien Dore; montaža: Guy Lecorne 
Igrajo: Michel Houellebecq (Michel), Gérard Depardieu (Gérard), Maxime Lefrancois (Maxime), Mathieu Nicourt (Mathieu), Daria Panchenko (Daria), Luc Sscwartz (Luc), Ginette Suchotsky (Ginette), André Suchotsky (Dédé), Jade Roberts (Sly), Françoise Lebrun (Françoise)
Festivali, nagrade: San Sebastián 2019
 

Šest let po filmu Ugrabitev Michela Houellebecqa se razvpiti francoski pisatelj vrača na filmska platna, tokrat v družbi Gérarda Depardieuja.

V elitnem zdravilišču v francoskem letovišču Cabourg Houellebecq sreča igralca Gérarda Depardieuja. Oba moška morata obiskovati najrazličnejšo nego in tretmaje, razvade, denimo cigarete in alkohol, ki se jim Houellebecq sicer vdaja vsak dan, pa so prepovedane. Edino tolažbo obupani pisatelj najde v kramljanju s slavnim francoskim igralcem, ki mu - vsakokrat ko je le mogoče - v zdravilišče pomaga pretihotapiti alkohol in cigarete.

Skladno s spremembami Odloka o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom se lahko od 15. 5. 2021 javnih dogodkov udeležijo le osebe s potrdilom o negativnem testu, cepljenju ali prebolelosti covida 19.
Dokazila niso potrebna za mlajše od 18 let, ki se dogodka udeležijo z ožjimi družinskimi člani oz. skrbniki.
 
Na posamezni projekciji bo za gledalce na voljo toliko sedežev, kot bo ob predvajanju filma dovoljeno skladno z odlokom o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom ter ob upoštevanju navodil in priporočil NIJZ.

Kako živeti sam s sabo in skupaj? 

Preblizu je gledališka predstava o milenijskem paru, ženski in moškem, ki se skupaj prebijata skozi pasti večletne partnerske zveze. Sta pred prelomnimi življenjskimi odločitvami, kako živeti sama s sabo in skupaj. Doživljata eksistencialno krizo lastne in skupnostne identitete. Besedilo je napisal režiser in dramatik Jaša Koceli. V njem sveže in neposredno razvija temo odnosa in prepletenosti v paru. Domen Valič in Lea Mihevc v vlogi Eve in Iana na tehtnico dasta odnos, ki ni popoln, a je vseeno lep. Predstava Preblizu v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Paviljon je vračanje h koreninam gledališkega konflikta – v napet, eksploziven odnos para.

Občinstvo kot razsodnik med mehkobo in ostrino

V Preblizu se prepletajo intimne osebne izpovedi z Evine in Ianove plati ter njuni dialogi in komentarji, ko se med seboj spopadata, odigravata minule dogodke in jih znova podoživljata. Na tretji ravni nagovarjata občinstvo, da razsodi v prid enega ali drugega. Predstava tako gradi poseben suspenz v inovativni interakciji z občinstvom. Skozi gibalne vaje sta igralca osvajala tehnike akro joge, posebne veje joge, pri kateri je položaje vedno treba doseči z uravnoteženjem dveh teles. Akro joga predpostavlja odvisnost enega telesa od drugega in jo je že tako mogoče razumeti kot metaforo zveze. Scenografija je zasnovana kot mehek kokon z več kot tisoč tristo metrov viseče debele bombažne preje ter ponazarja navidezno varen mehurček odnosa in ujetosti vanj. Mehkoba materialov je v nasprotju z ostrimi dejanji, ki si jih med sabo zadajata protagonista.

Za več svobode in strpnosti v zahtevnih razmerah

Sporočilo predstave Preblizu je, da se splača več svobode in strpnosti, pa tudi več odkritosti in konfliktnosti v medsebojnih odnosih, saj lahko tako rastemo skupaj in navdihujemo eden drugega. Ne splača se kar naprej preklapljati med odnosi kot med medijskimi napravami in vsebinami, kadar postanejo dolgočasni ali zahtevni. Čeprav trenutne razmere omejujejo gibanje in življenje, si lahko v lastnem kokonu vedno izborimo več svobode in lepote.
 

Vračanje h koreninam gledališkega konflikta

Preblizu je naslednja postaja v raziskovanju komornega gledališkega izraza uveljavljenega režiserja nove generacije Jaše Kocelija in ustvarjalne ekipe njegovih sodelavcev. Pod okriljem Cankarjevega doma in zavoda paviljon se Koceli se skupaj s scenografom Darjanom Mihajlovićem Cerarjem, skladateljem Miho Petricem, koreografinjo Tajdo Podobnik, kostumografinjo Branko Pavlič, fotografinjo in videastko Mankico Kranjec ter oblikovalcem luči Davidom Andrejem Franckyjem vrača v komorno in dramsko-gibalno gledališče, kjer raziskuje vzvode emocij in akcij protagonistov, ki omogočajo intenzivno identifikacijo gledalca z likom/-a. Isti ustvarjalci sodelujejo pri projektih vseh produkcijskih razsežnosti, tudi pri velikih uprizoritvah na slovenskih odrih, kot sta opera Čarobna piščal v SNG Opera in balet Ljubljana (2019) in Trojanke SNG Nova Gorica (2018), v sezoni 2019/20 pa so Jaša Koceli in sodelavci odločno zakorakali tudi na mednarodno prizorišče z Elektro v Narodnem gledališču Kaunas v Litvi in predstavo 5fantkov v madžarskem Szombathelyu. Manjši projekti služijo kot protiutež predstavam na velikih odrih in laboratorij razvoja njihovega gledališkega jezika.

Srbija, Francija, Nemčija, Hrvaška, Slovenija, Bosna in Hercegovina 2020; 120 minut

Režija:  Srdan Golubović; scenarij:  Srdan Golubović, Ognjen Svilicić; igrajo:Goran Bogdan, Boris Isaković, Nada Šargin, Milica Janevski, Muharem Hamzić, Ajla Šantić, Vahid Džanković, Jovo Maksić, Milan Marić, Nikola Rakočević; festivali, nagrade (izbor): Berlinale 2020 (nagrada ekumenske žirije, nagrada občinstva sekcije Panorama), FEST Beograd 2020 (najboljši film, najboljši igralec, nagrada Stella Artois), Sofija 2020; distribucija: Vertigo


Četrti celovečerec Srdana Golubića prikazuje boj preprostega srbskega očeta s togimi mlini socialnega skrbstva, da bi dosegel skrbništvo za svoja otroka. Presunljiv slavospev človeški vztrajnosti in starševski ljubezni.

Po ženinem samomoru Nikoli, ki živi v skromnih razmerah, začasno odvzamejo otroka in ju dodelijo rejniški družini. Nato pa vodja socialne službe v tamkajšnji srbski vasici nepričakovano izda odločbo, da Nikola nima ustreznih dohodkov, da bi ju lahko dostojno preživljal, zato izgubi pravico do starševstva. Presenečen in ogorčen nad razpletom se Nikola odloči in vloži pritožbo na ministrstvu za socialne zadeve v Beogradu. Da bi dokazal, koliko mu pomenita otroka in kaj vse je pripravljen storiti zanju, se odloči peš prehoditi tristo kilometrov dolgo pot do glavnega mesta in vsem pokazati, kako krivična je ta birokratska odločitev.

Skladno s spremembami Odloka o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom se lahko od 15. 5. 2021 javnih dogodkov udeležijo le osebe s potrdilom o negativnem testu, cepljenju ali prebolelosti covida 19.
Dokazila niso potrebna za mlajše od 18 let, ki se dogodka udeležijo z ožjimi družinskimi člani oz. skrbniki.
 
Na posamezni projekciji bo za gledalce na voljo toliko sedežev, kot bo ob predvajanju filma dovoljeno skladno z odlokom o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom ter ob upoštevanju navodil in priporočil NIJZ.
 

ZDA 2019; 87 minut

Igrajo:Julia Garner, Matthew Macfadyen, Makenzie Leigh, Kristine Froseth, Jon Orsini, Noah Robbins, Alexander Chaplin, Jay O. Sanders , Juliana Canfield, Dagmara Dominczyk; festivali, nagrade (izbor): Berlinale 2020, Heartland 2020 (nagrada truly moving picture); distribucija: Fivia d. o. o.

Zgodba mlade asistentke, ki je v službi priča vprašljivim aktivnostim svojega vplivnega šefa, pomenljivo spominja na afero spolnih zlorab, povezanih s Harveyjem Weinsteinom, ki je sprožila gibanje #MeToo.

Pred Jane, ki se je pred kratkim zaposlila kot asistentka vplivnega medijskega producenta, je nov delovni dan. V službo kot ponavadi prispe prva in odide zadnja, njeno delo je naporno in enolično. Tiskanje urnikov in potovanj, naročanje kosil in skrb, da je šefova pisarna kot iz škatlice. Tiho prenaša nenehno sovraštvo sodelavcev in šefovo grajanje ter molče opazuje, kako številne privlačne mladenke vstopajo v njegovo pisarno. Kmalu ji postane jasno, da je njen sum upravičen in da je nehote del sistema, ki dopušča oziroma podpira tudi spolne zlorabe.

Skladno s spremembami Odloka o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom se lahko od 15. 5. 2021 javnih dogodkov udeležijo le osebe s potrdilom o negativnem testu, cepljenju ali prebolelosti covida 19.
Dokazila niso potrebna za mlajše od 18 let, ki se dogodka udeležijo z ožjimi družinskimi člani oz. skrbniki.
 
Na posamezni projekciji bo za gledalce na voljo toliko sedežev, kot bo ob predvajanju filma dovoljeno skladno z odlokom o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom ter ob upoštevanju navodil in priporočil NIJZ.
 

Rusija, 2020; 120 minut

Scenarij: Andrej Končalovski, Elena Kiseleva
Igrajo: Julija Visotskaja, Vladislav Komarov, Andrej Gusev, Julija Burova, Sergej Erliš, Aleksander Maskelin
Festivali, nagrade (izbor): Benetke 2020 (posebna nagrada žirije)

Film o krvavih dogodkih, ki so v šestdesetih letih pretresli podeželsko mesto v nekdanji Sovjetski zvezi, a so zaradi prikrivanja oblasti dolga desetletja ostali zamolčani.

Novočerkask leta 1962. Ljudmila je članica lokalnega odbora Komunistične partije. Vrednote partije zagovarja z vso vdanostjo in prezira vsakršno nasprotovanje. Nekega dne pa je priča dogodku, ki ji za vedno spremeni pogled na svet. Oblasti v bližnjo tovarno pošljejo vojsko, da bi zadušila stavko delavcev, vendar pa se vse skupaj sprevrže v masaker. Izgine tudi Ljudmilina hčerka. Film natančno prikaže potek dogodkov, ki so epilog dobili šele po razpadu Sovjetske zveze.

Skladno s spremembami Odloka o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom se lahko od 15. 5. 2021 javnih dogodkov udeležijo le osebe s potrdilom o negativnem testu, cepljenju ali prebolelosti covida 19.
Dokazila niso potrebna za mlajše od 18 let, ki se dogodka udeležijo z ožjimi družinskimi člani oz. skrbniki.
 
Na posamezni projekciji bo za gledalce na voljo toliko sedežev, kot bo ob predvajanju filma dovoljeno skladno z odlokom o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom ter ob upoštevanju navodil in priporočil NIJZ.