Aprila leta 1950 je v Londonu v starosti šestdeset let umrl Vaclav Nižinski, »bog plesa« in koreograf, eden izmed pomembnih začetnikov sodobnega plesa. Toda kdo je bil Nižinski, o katerem obstaja zelo malo arhivskih posnetkov ter čigar življenje in delo sta še vedno predmet različnih interpretacij? 
Dokumentarec Elisabeth Kapnist predstavi dve plati Nižinskega, njegovo umetniško genialnost na eni strani in postopen potop v norost na drugi. Film se posveti njegovemu umetniškemu vzponu, pa tudi odnosom z najbližjimi družinskimi člani in sodelavci, predvsem najpomembnejšima osebama v njegovem življenju, z ženo Romolo, s katero se je poročil leta 1913, in Sergejem Diagilevom, baletnim impresarijem in ljubimcem, s katerim se je burno razšel konec istega desetletja. 

Dokumentarnemu filmu bo sledil pogovor s Prešernovim nagrajencem dr. Henrikom Neubauerjem.

Igrajo: Birgit Minichmayr, Johanna Orsini, Oskar Haag, Lukas Watzl
Produkcija: coop99 Filmproduktion

Filmu sledi pogovor z režiserko Anjo Salomonowitz.

Spati s tigrom Anje Salomonowitz je poetični portret avstrijske slikarke Marie Lassnig (Birgit Minichmayr). Nadarjen otrok, zapuščena hči, odločna ženska, osamljena umetnica, raziskovalka notranjih svetov, opevana slikarka – vse življenje išče Maria Lassnig svoj osebni umetniški izraz. Iskanje je vedno boj, ko trči v umetniški svet, v katerem prevladujejo moški, ter posveti vso svojo bit prinašanju svojih izkušenj in bolečine na platnu. Ko ji uspe in končno postane slavna umetnica, tudi to stori po svoje.

Spati s tigrom je biografski film s samosvojo obliko. Slikarko Mario Lassnig uteleša igralka Birgit Minichmayr v vseh starostih – ne glede na to, ali je stara 6, 19, 64 ali 94 let. Skozi čas se premika kot večno enaka oseba. Birgit Minichmayr vedno igra Mario Lassnig; umetniški prevod slikarkinega duševnega stanja. O Marii Lassnig pravijo, da je bila brez starosti: modra je bila že kot mlado dekle, po srcu pa je ostala mlada tudi v starih letih. Film fizično dejanje slikanja, »videti in občutiti svet od znotraj navzven«, prevaja tudi v filmski jezik, s čimer poskuša naslikati notranji portret te izjemne umetnice. Film torej ni več zgolj biografski, ampak je evokativna, slikovita vizija o tem, da spomini in občutki niso zasidrani v času, temveč lahko kadarkoli prikličejo podobe.

Spati s tigrom pripoveduje zgodbo o prebujanju ženske, rojene leta 1919 na avstrijskem Koroškem. Odraščala je z babico in pozneje z mamo, ki jo je naučila, da ženska lahko obstaja le ob moškem. Celo avantgarda je krepila moško prevlado v družbi in umetnosti in ko je deset let mlajši Arnulf Rainer postal njen partner, je morala mlada umetnica prenašati številna ponižanja kot Reinerjev epigon, kar je, kot je dejala, »močno vplivalo na moje srce«.
 
Anja Salomonowitz je ustvarila film, ki je radikalno feministično delo in kot takšno daleč od tipične biografske pripovedi. V njem se odraža vizionarski pristop k umetnosti Marie Lassnig, predstavlja pa tudi koncept zavedanja telesa, tako značilen za delo Marie Lassnig. 

Trajanje filma: 98 minut
Podnapisi: /
Jezik: slovenščina

Film o evangeličanski duhovnici Jani, ki je na pomembnem razpotju, soočena z življenjsko dilemo, ali zapustiti duhovniški poklic in s tem prekiniti dolgo družinsko duhovniško tradicijo, saj sta oče in mama prav tako duhovnika. Jana s svojimi svobodomiselnimi in humornimi nazori ruši cerkvene norme. Sčasoma postaja v lastni cerkvi vedno bolj izobčena. Njene dolgo zakopane rane iz otroštva se odpirajo in vedno bolj se kažejo razpoke v družinskih odnosih, kar terja tudi davek na njenem zdravju.

Duhovnica SLO Trailer from Studio Virc on Vimeo.

Program zajema partizanske pesmi, slovenske ljudske in pesmi ostalih narodov, zabavne in avtorske Rudija Loborca.

Nataša Loborec Perovšek je mezzosopranistka, glasba jo spremlja že več kot sedem desetletij. Ekonomistka po poklicu, po duši pa velika ljubiteljica umetnosti, zlasti glasbe, je lepoto petja partizanskih, ljudskih in ponarodelih pesmi doživljala že v otroštvu, pri starših. Prve pesmice, ki jih je kot štiriletna deklica prepevala, so bile Zakaj sem partizan, Kje so tiste stezice, N'mav čez Izaro. V mladostniških letih je, kakor vsi mladi, prepevala popularne pesmi, nato pa jo je pot čedalje bolj vodila v klasično glasbo. Ob študiju ekonomije je obiskovala solopetje, od tu naprej pa se je njena pot prepletla s potjo njenega bodočega soproga Rudija Loborca, glasbenika-simfonika v orkestru RTV Slovenija, v zasedbi trobente, profesorja glasbe, pesnika, skladatelja in dirigenta, ki je življenje posvetil glasbi. Ta je postala njun svet, v katerem sta drug drugega mojstrila. Rudi Loborec bi letos  dopolnil okrogli življenjski jubilej devetdeset let, a ga, žal, že 14. leto ni več med nami.

Natašo Loborec Perovšek poznamo tudi kot ustanoviteljico Kulturno-umetniškega društva Mešani pevski zbor Ljubljanske banke, pozneje Decet SKB banke; vodja zbora v obeh obdobjih je bil Rudi Loborec. Njihove pesmi so donele doma in v zamejstvu, vabljeni so bili na nešteto prireditev, prepevali so na partizanskih pohodih, dobrodelnih koncertih, v domovih starejših, povsod pa so bile nepogrešljive partizanske pesmi.

Za uspešno in dolgoletno delo v glasbeni dejavnosti je Nataša Loborec Perovšek prejela Gallusovo značko Zveze kulturnih organizacij Slovenije, Zveza združenj borcev za vrednote NOB pa ji je podelila priznanje za požrtvovalno ohranjanje in varovanje vrednot narodnoosvobodilnega boja.

Kot solopevka prepeva že šestdeset let in pri tem ves čas ostaja zvesta tudi lastni smeri, spevni glasbi, ki jo je izvajala skupaj z možem ob klaviaturah. To so bile skladbe različnih zvrsti, od starogradskih napevov, slovenskih ljudskih in partizanskih pesmi, Rudijevih avtorskih skladb do širokega repertoarja svetovnih uspešnic. Svoj prvi glasbeni album Akordi življenja je izdala leta 2000, sledili so: Skrivnosti neba (2006), Slovenija – zemljica domača (2012) in Zakaj sem partizan (2015).

Predstava govori o bogu, ki je ostal sam doma, saj sta starša odšla na oddih. Med njuno odsotnostjo ga varuška Angelina spretno manipulira za doseganje svojih interesov. Mladega boga ne zanimajo politika niti gospodarstvo. Želi si, da bi lahko imel svoj planet, na katerem bi počel, kar ga je volja, saj si že od nekdaj želi postati planetarni dizajner in s tem pridobiti pozornost boginje sosednje galaksije Adromede. Priskrbi si planet in zavest začne previjati od začetka ter z njo upravljati kot z video igrico. 

Prav tako spremljamo Tea in Bojana, ki sta ravno med odkupom planeta umrla v železniški nesreči. Ker se je režim presnove duš zaradi odsotnosti božjih staršev in manipulacije varuške Angeline začel izvajati ilegalno, sta edini duši, ujeti v vicah. Prvi ima zlomljeno srce zaradi punce, ki ga je pustila, drugi pa je obseden s svojo veliko korporacijo in zaslužkom. Skozi predstavo ugotovita, da sta mrtva. Na koncu pa imata v rokah usodo planeta. 

Na koncu za usodo planeta oziroma zavesti ostaneta le dve izbiri osnovnih vrednot, ki si nasprotujeta. Na eni strani imamo ljubezen in na drugi denar oz. lakomnost. Usoda planeta in galaksije se znajde na razpotju. 

Ono je plesna predstava, ki se ukvarja z vprašanjem spolov v današnjem času. Večina mladih se je začela odločno upirati strogi opredelitvi lastnega spola, celo njihove seksualnosti. Ustvarili so se novi pojmi kot so; aseksualnost, binarni spol, transpolnost, cisspolnost, AMAB, androgenost, aromantičnost, bindanje, bifobija itd. Kljub temu, da vsi ti novi izrazi odpirajo mladim novo svobodo so hkrati lahko omejajoči in ustvarjajo le še novo zmedo. Gre le za modno muho današnjega časa ali pa so to novi konstrukti, ki bodo obstali?

Kako bi opisal občutek ob določeni glasbi, ki te povrne v trenutek preteklosti, ti da točno enak občutek v telesu in mislih?

Za ta občutek nostalgije, ki ti ga določena skladba podari, ni imena. Smo vprašale chat gpt in je omenil samo neko nemško besedo. Na srečo nam ostajajo lastne misli.

V predstavi podoživimo spomine in jih ponovno prikličemo v svoja telesa, skupaj. 
 

Avtorica, četrtošolka Lara Kerznar, v zgodbi spregovori o ljubezni, prijateljstvu, odnosu med mladimi in starši ter težavah odraščanja. 
Glavna junakinja Leja poskuša v svetu, v katerem na videz nima nobene podpore, uresničiti svoje sanje in hkrati ne razočarati očeta. S sorojenci in z vrstniki se trudi krmariti med izzivi, ki jih prinaša najstniško obdobje, in iskanjem odgovora na vprašanje, kdo sploh sem.
 

Režija: Boštjan Slatenšek 
Scenarist: Boštjan Slatenšek
Direktor fotografije: Christian Haake 
Avtorja glasbe: Florian Hirschmann, Elisabeth Kaplan
Montažerji: Maximilian Klamm, Tomaž Čopič, Viktor Perdula 
Nastopajo: Otokar Praper, Husein Šabić, Mirsad Vračo, Slavko Bobovnik, Florence Hartmann, dr. Miša Zgonec-Rožej, Zdravko Fajmut, Zlatko Halilovič, Martina Steiner, Tomaž Ranc ...
 

Po filmu sledi pogovor s filmsko ekipo. 

Dokumentarec o bitki za mejni prehod Holmec na Koroškem med 27. in 29. junijem 1991. Se je ob predaji vojakov JLA zgodil prvi vojni zločin v balkanskih vojnah?

Prvič po tridesetih letih se na mejnem prehodu Holmec srečajo nekdanji nasprotniki, ki so se borili v bitki za ta mejni prehod. Tedanji poveljnik stražnice, vodnik JLA, Husein Šabić, sreča poveljnika miličnikov Otokarja Praperja, ki je bil v boju hudo ranjen. 
Kaj se je v vojni, leta 1991, zgodilo na mejnem prehodu? Pomembna zmaga v slovenski vojni za samostojnost ali prvi vojni zločin v vojnah na prostoru nekdanje Jugoslavije? Kaj se je zgodilo z vojaki, ki so se predajali na platoju pred stražnico, nakar so se med streljanjem razbežali, vse pa je posnel sodelavec avstrijske javne televizije ORF, Slovenec Ivan Klarič? Ali je afera, ki je pretresala Slovenijo in pljuskala daleč čez njene meje, končno razrešena?

Film z intervjuji in arhivskim gradivom zgradi kronologijo dogajanja, hkrati pa na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu, s pomočjo slovenskih pravnic, razišče pristojnosti tega sodišča. 

Nekdanja glasnogovornica takratnega Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in novinarka, Francozinja Florence Hartmann, pojasni delovanje tega sodišča in svoj, medijsko izjemno odmevni spor z njim. 

Film Bitka za Holmec je osvojil več mednarodnih priznanj in nagrad (izbor): 
Toronto Documentary Feature & Short Film Festival (Kanada), oktober 2022, nagrada za najboljšo filmsko fotografijo

Brno Film Festival (Češka republika), januar 2023, častna omemba

Moscow Indie Film Festival (Rusija), junij 2023, nagrada za najboljši film, najboljšo glasbo, najboljši zvok
 

Scenarij: Antonio Lukich
Fotografija: Misha Lubarsky
Igrajo: Amil Nasirov (Kolja), Ramil Nasirov (Vasja), Lyudmyla Sachenko (Larisa Petrivna), Nataliya Gnity (mama), Karina Cherchevych (Maša)
Producent: ForeFilms


Burna, grenko-sladka ukrajinska družinska drama o zapletenem odnosu med odtujenima dvojčkoma in njunem nepredvidljivem popotovanju k očetu, ki sta ga kot otroka pretirano idealizirala.

Ukrajinsko mesto Lubni, konec devetdesetih. Enojajčna dvojčka Vasja in Kolja sta stara sedem let in zganjata značilne otroške vragolije. Na srečo je tu njun oče, ki se ukvarja z gangsterskimi posli, fanta pa ga kujeta v zvezde. Potem pa oče nenadoma izgine. Dvajset let pozneje je Vasja z vsem srcem predan službi policista, srečno poročen in v pričakovanju prvega otroka, Kolja pa je voznik avtobusa, ki še vedno živi pri mami in preprodaja droge. Nekega dne ju preseneti klic z ukrajinskega predstavništva v Luksemburgu, da je njun oče v tamkajšnji bolnišnici. Če se želita posloviti od njega, ga morata obiskati. Medtem ko se Kolji zdi, da morata takoj odpotovati, Vasja o tem ni tako prepričan.

O režiserju
Rojen leta 1992 v Užgorodu, Ukrajina. Diplomiral je iz filmske režije na kijevski univerzi Karpenko-Kary in leta 2019 posnel prvenec Moyi dumky tykhi, ki je bil deležen številnih mednarodnih priznanj. Lukich je nagrajenec Ukrajinske filmske akademije in častni član Združenja ukrajinskih umetnikov.

Filmografija
2019 My Thoughts are Silent
2022 Luxembourg, Luxembourg (Luksemburg, Luksemburg)