Dr. Božo Repe, profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti in avtor knjige S puško in knjigo.

Povezuje: dr. Ali Žerdin, kustos Muzeja tiska, novinar in urednik Sobotne priloge Dela

Na večeru bosta gostovala dr. Mateja Ratej, publicistka in avtorica knjige Svastika na pokopališkem zidu (2021), ki govori o vzniku hitlerizma na Štajerskem, ter publicist in urednik Luka Lisjak Gabrijelčič. 

Povezuje: dr. Ali Žerdin, kustos Muzeja tiska, novinar in urednik Sobotne priloge Dela

Tržaški filozof in publicist Jernej Šček bo gostil italijanskega zgodovinarja in profesorja na pariški univerzi Science Po, Maria Del Pera. Del Pero je izvedenec za zgodovino sveta in Združenih držav Amerike. 

Akademik dr. Jože Pirjevec je avtor monumentalnih knjig Partizani (2020) in Tito in tovariši (2011). Med gostovanjem profesorja Pirjevca bo predvajan tudi intervju s Friderikom Hrastom, zadnjim še živim partizanskim tiskarjem.

Povezuje: dr. Ali Žerdin, kustos Muzeja tiska, novinar in urednik Sobotne priloge Dela
 

Zaključna baletna produkcija Moji baletni koraki vas popelje na travnik, katerega prebivalci dobijo povabilo na poletno zabavo. Ju hu hu, poletna zabava na travniku za vse! Tudi za vas! Dobrodošli!

Nastopajoči: plesalke in plesalec Mojih baletnih korakov
Koreografija: Nuša Košti skupaj s plesalkami in plesalcem Mojih baletnih korakov
Scenografija: Kaja Orel
Kostumografija: Gaja Novak in Zdenka Črnčič

Izhodiščno besedilo, iz katerega je nastala ideja za gledališko predlogo, je Smrt in deklica I–V (Drame princes) pisateljice Elfriede Jelinek.
Predstava pred nas postavi norost današnjega sveta, v katerem utripa nepregledna množica novic, zgodb, želja, hrepenenj, pogledov . . . Stare zgodbe in načela se prepletajo z novimi; zakoreninjeni predsodki se drobijo in dobivajo nove podobe; novi tehnološki dosežki aktivno posegajo v naša vsakdanja življenja in mešajo navade, stereotipe, ki so toliko let veljali v družbi. 
Vsi ti impulzi so strnjeni v gledališki prikaz, ki mu na točki preloma »zmanjka napajanja« in ugasne. Kaj ostane, ko vsa navlaka, vse površinsko današnjega vrvenja izgine, se izklopi, ne obstaja več?
Kaj je tisto, kar je spodaj, pod plastmi virtualnih in utopičnih predstav o tem, kdo smo, kam gremo in kaj si želimo?

»Bi limonado? Samo da bo dovolj sladka …«

Skorajda odrska telenovela, ki popelje skozi zaplete, razplete, zaslepljenost, romance in vse prelepe politične zablode, ki krasijo naš svet ... 

Predstava Franz K. poskuša ugotoviti korelacije med Pismom očetu in štirimi novelami, Preobrazba, Pred vrati postave, Sodba, Gladovalec. Pismo očetu je Kafkova najbolj osebna izpoved, če odmislimo dnevnike in korespondenco z Mileno. Veliko njegovih del zaznamujeta njegov odnos do očeta in očetov odnos do njega. Velika škoda je le, da je pismo pokazal le materi in ga oče ni nikoli videl, tako tudi ni imel možnosti za zagovor. Mogoče pa je Franz to tudi želel, saj je po mnenju njegovega najboljšega prijatelja Maxa Broda Kafka močno pretiraval pri poudarjanju očetovih lastnosti. Vendar ga je le treba razumeti; bil je izredno rahločuten in občutljiv in za večino lahen vetrc je bil zanj že vihar. Tako lahko vedno znova v njegovih novelah srečamo simbolične prikaze odnosa z očetom. Mogoče smo bili preveč drzni in oholi, ko smo povedali: to doživetje je povzročilo ta zapis. Franz nam prav gotovo ne bo zameril. Lahko mu zameri le Max Brod, ki ni upošteval njegove zadnje želje, da zažge njegove zapise, temveč jih je izdal in naredil Franza Kafko za enega največjih pisateljev 20. stoletja, s tem pa dopustil različna razumevanja in interpretacije.

Vojni svet je pol negotovosti. Senca vojne je prestopila z bojišč v mest, legla čez ulice in trge ter se priplazila v domove. Smrt preži za vsakim vogalom in v vsaki senci, strah pa visi v zraku. Ko je osebna varnost ogrožena, ostaneta le dve možnosti: se grožnji upreti ali pred njo zbežati. Na podlagi Kocbekove novele Temna stran meseca se predstava ukvarja s človekom, ki se je izgubil v divjem vojnem svetu in se lahko iz svojega bunkerja reši le tako, da se z jasnim in odločnim dejanjem postavi na tehtnico zgodovine.
 

Projekciji sledi pogovor z biologom in biokemikom dr. Tomom Turkom, profesorjem na Biotehniški fakulteti. Vodila ga bo režiserka in scenaristka Varja Močnik.

Otok sv. Helene v južnem Atlantiku je bil milijone let zgolj vulkanska kamnita gmota, dokler ga angleški viktorijanski botaniki na začetku 19. stoletja niso spremenili v tropski paradiž. V otoku so prepoznali strateški pomen na poti v Južno Ameriko ali Azijo, z umetnim ustvarjanjem biotske raznovrstnosti in v prizadevanju po samooskrbi pa so pomembno spremenili njegovo izvirno podobo. V 21. stoletju se znanstveniki vračajo na »kraj zločina«, saj v procesu geoinženirstva celotnega planeta in osvajanja tujih planetov iščejo dodatne odgovore. TerraForma odpira oči in ponuja razmislek o invazivnem poseganju v nevsakdanje habitate.