Druga godba 2026: Reolô

Anders Røine, glas, kitara, langeleik, ustna harfa; Hans Kjorstad, violina, sintetizator, glas; Rasmus Kjorstad, violina, oktavna violina, langeleik, glas; Magnus Skavhaug Nergaard, bas; Hans Hulbækmo, bobni, tolkala, sintetizator, ustna harfa, glas

Ko poslušaš uvodni komad z drugega albuma skupine Reolô, Dystopi Delete, si zlahka predstavljaš, kako so vikingi pristali ob afriški obali in ob raziskovanju Sahare naleteli na Tuarege ter z njimi odigrali seanso ob pitju čaja. Zapeli so jim v norveščini in se zraven še zavrteli, tako kot se še danes zna mlado in staro na norveških folk veselicah. 

Toda od tam se hitro poberejo in na poti nazaj obiščejo še fidlerje v novem svetu ter se vrnejo v domovino, kjer godejo vsaj tako dobro kot čislani norveški jazzisti, ki se jih ob vseh njihovih dobrotah ne moremo najesti. A meje med norveškim folkom in jazzom so že od nekdaj na trhlih nogah, drugače prosljavljenega bobnarja Hansa Hulbækma ne bi poslušali v jazzovskih projektih (npr. Atomic) ter ta ne bi lani z Mari Kvien Brunvoll in triom Moskus nastopil na Drugi godbi, še manj pa bi igral alternativni folk v bendu Reolô. Da ne bo pomote, vse povedano je sodobni norveški folk in v bendu najdemo tudi osebke z doktoratom iz tradicionalnega igranja in petja. 

Nas zanima, kako bo na koncertu, kajne? Očividci (tudi iz Slovenije) pravijo, da boljšega koncertnega benda danes na Norveškem skoraj ni mogoče najti. Še več: zadnje novice s severa celo pravijo, da se okrog benda ustvarja kultno ozračje in da norveška mladež zamuja v šolske klopi, ker je prejšnji večer preveč žurala na Reolô. Da ne bo vse tako prešerno: Reolô znajo biti tudi temačni, tako kot norveški zimski dnevi in obenem navdušijo še kakšne pristaše Velvet Underground, še bolj pa fene The Dirty Three. Za vse bo torej poskbljeno. Ampak če hočete biti tako kul, kot je ta hudičevo dobri bend, boste v sredo zvečer pač šli malo pozneje spat. Tako kot tam gori.