Ob odhodu v pokoj je Mitja Rotovnik svoje osebne stvari, gradivo, zapiske, fotokopije dokumentov, spravil v škatle in jih zložil v posebno sobico nad Gallusovo dvorano, dodelili so mu kabino za prevajalce, ki je niso več uporabljali. Številni so mu prigovarjali, naj napiše knjigo, in to je bila tudi njegova želja, ki pa jo je nekaj časa zavestno odrival v nedoločno prihodnost. A minilo je dobro desetletje in knjiga je tu. V njej je hotel popisati, kakšni so bili zametki kulturnega doma, kako so ga gradili, kako uresničevali njegovo poslanstvo. Toda glavni junak knjige ni on, glavni junak je Cankarjev dom, njegov dolgoletni direktor pa, kot sam poudarja, samo košček njegovega mozaika, v katerem se skrivajo majhne in velike zgodbe. Vse se je v sedemdesetih letih začelo s prihodom romunskega dirigenta Sergiuja Celibidacheja, ki je po koncertu v Slovenski filharmoniji zaradi škripajočih stolov v dvorani zavpil: »Sram naj vas bo!« Rotovnika, ki je bil takrat predsednik izvršnega odbora Ljubljanske kulturne skupnosti, je bilo zares sram. Vse osrednje kulturne ustanove so bile zgrajene pred obema svetovnima vojnama, mesto po tridesetih letih socializma ni moglo pokazati niti enega novega infrastrukturnega dosežka na področju umetnosti, okolica Drame je bila edini otok v središču mesta, ki še ni bil asfaltiran. Ni mu dalo miru, nekaj je bilo treba storiti. »Ljubljana potrebuje večnamensko dvorano z dovolj velikim odrom, da bi v njej poleg koncertov lahko uprizarjali tudi operne, baletne, plesne in dramske predstave …«

Tako se je začelo. Navdihnjen je bil z idejo francoskega modela gradnje velikih kulturnih centrov,  službene in zasebne peš poti pa so ga vsak dan vodile mimo gradbišča nastajajočega Trga revolucije. »Kadarkoli sem šel po Erjavčevi ulici, sem iz radovednosti pokukal skozi luknjice v ograji in videl – jezerce.« Ograjena jama je postala zanimiva, ko so začeli resno razmišljati o kulturnem centru.

Rotovnik v svoji knjigi piše o tem, kako je Titov obisk dokončno premaknil ideje do gradbišča, kako je federacija vplivala na projekt gradnje, kakšno taktiko je – v finančno negotovih časih –  ubral vodja gradnje Janez Zemljarič ter kako sta se v človeškem in delovnem smislu zbližala s profesorjem Ravnikarjem. Divji začetki na Prešernovi 10 so bili v znamenju slovesnih premier in boja za termine, nedokončanih dvoran, bitke s časom, akustiko in »samim seboj« ... 32 let dolgo potovanje, na katerem je Rotovnik reševal vojaka Dragana, skoraj dal življenje za Pavarottija, skrbel za dinozavra v kleti, si v senci istrskih borovcev izmislil zlate vstopnice, trkal na vrata Samanthe Fox, se spopadal s fantomi v operi, zavračal apavrinčke kulturnega ministra in vodil kovačnico kulturnega menedžmenta, opisuje kot eno samo ljubezen. »Pa direktor gor ali dol.«

Tanja Jaklič

Ana Maria Mitić trio
Ana Maria Mitić, klavir, glas; Žiga Vehovec, klavirska harmonika; Ilj Pušnik, kontrabas

Ana Maria Mitić je končala študij klavirja in glasbene teorije na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, vendar jo javnost bolj pozna kot televizijsko voditeljico in igralko. »Če bi obstajalo polje, na katerem lahko združim vse svoje ljubezni – klavir, globoko besedno izpoved, oder, iskrena čustva in improvizacijo, potem to ni nič drugega kot šanson,« pravi Mitićeva, ki je s svojo avtorsko pesmijo V našem belem hodniku navdušila že na Festivalu slovenskega šansona 2023. Njena posebnost na nastopih je, da pesmi ponese do poslušalcev z unikatno povezovalno spremljavo. Predstavila bo svoj avtorski prvenec, pri čemer jo bomo lahko spoznali v do sedaj še ne odkritih plasteh, kot glasbeno ustvarjalko in karizmatično interpretko svojih skladb, ki jih bo predstavila z zasedbo Ana Maria Mitić trio. 

Gugutke
Nejc Poljanec, harmonika, glas; Tomaž Zevnik, klarinet, glas; Benjamin Barbarič, 12-strunska kitara, džumbus, violina, glas; Gal Golob, kontrabas, glas; Luka Poljanec, tolkala, glas

Zasedba Gugutke je kvintet slovenskih glasbenikov, ki z mladostnim pristopom izvajajo folklorno glasbo na območju od Rezije in vse do Turčije. Člani zasedbe dodajo ljudski glasbi svoj vtis in pečat, vseeno pa ostajajo zvesti pravemu viru in tradicionalnim tehnikam izvajanja raznovrstnih plesov in pesmi. Njihovi nastopi predstavljajo vrnitev k naravi in ljudski glasbi, ki ji dovolijo, da se pokaže v vsej svoji preprosti lepoti.
Repertoar Gugutk sega od ljubezenskih vokalnih balad do poskočnih plesnih ritmov, kar jim omogoča, da se prilagajajo različnim odrom in občinstvu, od akustičnih koncertov komorne glasbe do večjih električnih zunanjih odrov. Zasedba je sodelovala z glasbeniki, kot so Adi Smolar, tenorist Slovenske filharmonije in Slovenskega okteta Rok Ferenčak, mešani pevski zbor Viva Brežice, zbor Ptičjega studia, ameriška violončelistka Sarah Ghandour in simfonični orkester Cantabile. V sklopu festivala Godibodi bodo predstavili svoj prvenec.

Vabilo in program: www.bralno-drustvo.si

 

Logan Richardson, altovski saksofon; Seamus Blake, tenorski saksofon; Joe Sanders, kontrabas; Kendrick Scott, bobni
 

Tomaž Gajšt, trobenta; Boštjan Simon, saksofon; Bram De Looze, klavir; Robert Jukič, kontrabas, kompozicije; Kristijan Krajnčan, bobni 
 

Kris Davis, klavir; Robert Hurst, kontrabas; Johnathan Blake, bobni
 

Rokia Koné, glas; Salif Koné, kitara; Yahel Camara, tolkala

Jan Sever, klavir; Jošt Lampret, bas; Kristijan Krajnčan, bobni; Jerca Rožnik Novak, ples

Cene Resnik, saksofon, tenorski saksofon; Samo Šalamon, kitara; Samuel Ber, bobni

Od 11. leta

Bolj ko se bliža konec devetletke, bolj starši in učitelji grozijo s tistimi tremi črkami: N! P! Z! N! P! Z! N! P! Z! Mogoče bi se bilo res pametno začeti pripravljati že lani ali predlani, ampak kdo sploh ima čas za to? 

Tako za devetošolce, ki jim teče voda v grlo in bi radi na hitro nadoknadili zamujeni čas za učenje, kot za sedmošolce, ki jih zanima, kaj vse jih še čaka v naslednjih letih. Tu sta Pižama in Sašo, ki nista prešpricala niti ene ure slovenščine (niti malice). V mešanici predstave, standupa in improvizacijskega gledališča bosta izpostavila literarna dela, ki pridejo v poštev na preverjanju, malce pa bosta pokukala tudi proti slovnici.

Njun zlobni načrt je podreti svetovni rekord za največ podanega znanja v eni sami šolski uri … in to vse skozi šale, tako da pubertetniki sploh ne bodo dojeli da se učijo! Muahahaha (zlobni smeh)!

Boštjan Gorenc – Pižama ni pisal NPZ-jev, saj je zanje prestar, tako da bo mogoče na odru povedal kakšno osebno izkušnjo iz devetnajstega stoletja s Prešernom. Poleg prevajanja prismuknjenih knjig Dava Pilkeya rad skače po odru, če ga prej ojačajo, in tuhta, zakaj je glagol skakati v nedovršni obliki, če zmore največ dva skoka. V predstavi NPZ? Ni panike! Znamo! nadaljuje s šaljivo izobraževalnim slogom iz sLOLvenskih klasikov v živo in Reformatorjev na odru, ki sta jih z Nikom Škrlecom odigrala več kot stokrat.

Sašo Stare je improvizator, komik in načeloma dober človek ... razen v prometu! Sodi v mlajšo generacijo slovenskih komikov, čeprav ima po besedah njegovega zdravnika metabolizem 50 letnika. Videli ste ga lahko v oddajah "Skečoholiki", "Stendap predstavlja", "Mali šef Slovenije", "Slovenija ima talent" in na oddelku s sladkarijami v bližnji trgovini.
V osnovni šoli je Sašo pri matematiki nekoč iskal X … dve leti. Pri telovadbi je izumil nov šport: aktivno izogibanje težakom, najbolj pa je ponosen na posebno nagrado za največ prebranih knjig pri bralni znački, ki jo je prejel v 7. razredu … v istem letu se je tudi prvič držal za roko z dekletom. Ker je očitno “zmagal” osnovno šolo, si zdaj želi pomagati šolarjem, ki so vsaj pol tako zmedeni kot je bil on takrat.