(Avstrija / ZDA)

Elisabeth Harnik, klavir; Dave Rempis, altovski in tenorski saksofon; Fred Lonberg-Holm, violončelo, elektrofonija; Tim Daisy, bobni, tolkala

Izjemna pianistka in skladateljica Elisabeth Harnik iz avstrijske Štajerske je z našimi kraji povezana tako po nastopih z raznimi zasedbami kakor tudi rodovno. 

Pričujoči kvartet si je omislila za praznovanje svojega petdesetega rojstnega dne in za iskanje nadaljnjih glasbenih pustolovščin, a ji je pandemija malce prestavila osnovno nakano. Zdaj je kvartet naposled le na svoji prvi turneji. 

Harnik, znana po unikatnih preparacijah, radovednih pogledih v klavirsko notrino, a tudi po scela razprti, udarni tehniki, suvereno premika meje, pri čemer se rada giblje med telesnostjo in introspekcijo, med intuicijo in visoko izvedbeno natančnostjo. Svoj značilni postdodekafonski modernizem pa silno rada združi s pretenzijami free jazza, improvizacije in elektroakustike. 

Odrska pot jo je od udejstvovanja na živahni avstrijski improvizatorski sceni popeljala marsikam po svetu, tako tudi k našim dobrim znancem, čikaškim avantgardnim veščakom, ki znajo nonšalantno prehajati od jazzovske godbe k sodobni eksperimentalni muziki. Tako se je rodil kvartet, v katerem se brišejo meje med kompozicijo in improvizacijo, tonalna in atonalna igra se prepleteta v radoživ drnec, osnovne ritmične koordinate na lepem najdejo razkošje osupljivih časovnih zank. Med jasnostjo in abstrakcijo ni več nikakršnih pregrad, razločkov. Obeta se nam veliko ad hoc reakcij, gibke imaginacije, skrajne slušne občutljivosti in sinergije. Kar sprva zazveni kot tipajoča raziskava, se hipoma razgrne kot izzivalna provokacija, želja po še in še. Naj nam nova muzika pošteno poprasklja uho! (Delno po promocijskem besedilu Hannesa Schweigerja.)

Vsi nastopajoči so vključeni v kreativno glasbeno kooperativo Catalytic Sound.
 

http://elisabeth-harnik.at/
https://www.daverempis.com/bio/
https://www.allaboutjazz.com/musicians/fred-lonberg-holm
https://timdaisy.wordpress.com/
https://catalyticsound.com/

Ne pandemija, ne depresija, ne invazija, ne televizija ne ustavijo Impro liga Finala 22, ki se tokrat ponovno vrača na oder z najlepšim razgledom, oder družabnega Kluba Cankarjevega doma.

Videli bomo najboljše gledališke improvizatorke in improvizatorje, ki se bodo v dveh ekipah potegovali za impro lovoriko 22 ter podelitev nagrad za najboljše dosežke v sezoni, ki se je letos lahko spet odvijala na čisto pravem, čvrstem, lesenem, gledališkem odru. Zahvaljujoč vam in vašim najboljšim predlogom, bodo improvizatorke in improvizatorji ustvarili nikoli-še-videne prizore, vi pa boste lahko odločili, kateri je bil boljši, kateri najboljši, kateri najbolj smešen ali najbolj žalosten, kateri se vas je najbolj dotaknil, vas najbolj prepričal, presenetil. Preprosto in demokratično, unikatno in sproščeno, občinstvo in igralstvo, ki soustvarjajo predstavo in večer.

Po dveh letih distanc in zastirk, meja in ovir je rdeča nit letošnje sezone - na pravem gledališkem odru - in tako tudi Impro liga: Finala 22 - KONTAKT. Čuten, čuteč, življenski, živ, mehak, ranljiv, oster, grob, simbolen, lesen, resničen, dotičen. Kontakt je nepogrešljiv del gledališča, tako fizičen kot emocionalen, tako med igralstvom kot tudi z občinstvom. Kontakt je poleg besede, pogleda in giba ta, ki lahko ustvari zadrego, izzove odziv, dvigne tenzijo, nakaže skrb, prizadane bolečino ali nudi tolažbo, zbudi strast ali pomiri živce. Kontakt ni eden, lahko pa je edinstven. In nepogrešljiv bo tudi na predstavi, kjer ga bo igralstvo obeh ekip vpletlo v prizore in izzive ter prepletlo z vašimi predlogi na najbolj inovativen in igriv način, kar boste na koncu lahko med drugim dogradili s ploskanjem in točkami, ki bodo določili zmagovalno ekipo leta 2022.

Impro liga je temeljni program improvizacijskega gledališča pri nas, ki poteka že od leta 1993. Glavnina programa ponavadi poteka kot državno tekmovanje impro gledaliških skupin, program pa je stičišče slovenskih improvizatorjev in improvizatork.

Spoštovani!
Koncert Big banda RTV Slovenija in Thane Alexe je zaradi bolezni odpovedan.
Za kupljene vstopnice vam povrnemo kupnino. Zahtevek lahko uredite tudi na daljavo; e-vstopnico, fotografijo ali sken vstopnice in podatke za nakazilo na TRR pošljite na vstopnice@cd-cc.si najpozneje do 31. maja 2022.
Opravičujemo se vam za morebitne nevšečnosti in se vam zahvaljujemo za razumevanje.
Cankarjev dom



Vzhajajoča zvezda po mnenju revije Downbeat Thana Alexa je bila kot veliko njenih glasbenih kolegov prisiljena najti nove ustvarjalne poti pri izvajanju svoje glasbe med pandemijo. Z albumom ONA, ki ga je izdala marca 2020, je prejela dve nominaciji za nagrado gremi – za najboljši džezovski vokalni album in najboljši improvizacijski solo v izvedbi Regine Carter v Alexini skladbi Pachamama. Po njegovi izdaji in priznanju strokovne javnosti je Alexa iskala nove načine, kako bi pripeljala svojo glasbo v svet. Zamislila si je, da priredi glasbo svojega novega albuma ONA za big band. Priredbe so inovativne, saj združujejo zvok džezovskega orkestra z Alexinim »looperjem« in pedali za zvočne učinke, s čimer ustvari svež zvok. Priredbe so ustvarili številni priznani  aranžerji, med njimi z gremijem nagrajeni Vince Mendoza in nominiranca Dan Pugach in Miho Hazama.

ONINO univerzalno sporočilo črpa iz globine tega, kaj pomeni biti ženska. ONA je bila navdahnjena z medgeneracijskimi zgodbami izseljenih hrvaških žensk v Alexini družini. Ta navdih je pripomogel k raziskovanju doživljanja sodobnih žensk po vsem svetu.

ONINO univerzalno sporočilo črpa iz globine tega, kaj pomeni biti ženska. ONA je bila navdahnjena z medgeneracijskimi zgodbami izseljenih hrvaških žensk v Alexini družini. Ta navdih je pripomogel k raziskovanju doživljanja sodobnih žensk po vsem svetu.

Drago Jančar, eden izmed najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih avtorjev, ki je za svoje izjemno delo prejel številna najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja, med njimi tudi Prešernovo nagrado in štiri kresnike, se vrača z novim ganljivim osebnoizpovednim romanom Ob nastanku sveta.

Avtor bo o svojem delu spregovoril z direktorjem Beletrine, zavoda za založniško dejavnost, Mitjo Čandrom.

Ob nastanku sveta je pripoved o svetu, ki ga še ni in mu je »določeno« nastati šele pred našimi očmi. O veliki zgodbi življenja, ki je velika prav zato, ker se izriše pred očmi posameznika ter je zato edinstvena in neponovljiva. Že res, da se je zgodila v mestu M., a prav lahko bi se zgodila tudi kjerkoli drugje v naši deželi. Očem je namreč naposled dano videti tisto, kar je stvarem skupno. Takšne stvari so se takrat, nedolgo po drugi svetovni vojni, pri nas pač dogajale, a doživel in opisal prav tako ter s takšno pripovedno močjo jih je lahko samo nekdo, ki je ob resničnih in vidnih dogodkih razkrinkal tudi njihovo skrito stran. Jih prepletel z lastno domišljijo, ki je skušala svetu spet vdihniti tisto izgubljeno lepoto, tišino, ki je na začetku segala vse od nebes do zemlje. Ker videti veliko lahko pomeni videti malo preveč. Ob vsej lepoti in dobronamernosti spregledati tudi izdaje in skrite namere, strasti. A vendar si je nedopovedljivo težko zamisliti, da tega nepopolnega sveta, ki je postal naš, ker smo ga spoznali, kot smo ga, ter si ga razložili, kakor smo vedeli in znali, za nas nekoč ne bo več. 
 

Prireditev Od kod, dekle, si ti doma, napovedana za 31. maja je prestavljena na 27. oktober. Veljajo že kupljene vstopnice.

Lea Mihevc, glas, klavir
Nik Žnidaršič, dramaturgija

Urša Premik, fotografije
Špela Ema Veble, MUA na fotografiji

Premierna uprizoritev avtorskega projekta Od kod, dekle, si ti doma igralke in glasbenice Lee Mihevc uprizarja razkol med javnim in intimnim kot prispodobo razmerja tujine in doma.

Igralka z glasom, telesom in glasbenimi žanri išče potencialne odprtine v uveljavljenih formah, pričakovanjih, tudi klišejih, skozi katere bi lahko prodrla resnica kot notranji glas – intima. Sopostavlja vrsto dualnosti, jih povezuje, razlikuje in razrešuje. Raziskuje, kaj je njeno in kaj pripada drugim, kaj v igralskem – in človeškem – smislu pomeni biti (na voljo). Kdaj, če sploh, izgine potreba po pripadanju.

Iz gledališkega lista

Recimo, da se tokrat opisa dogodka lotimo podobno, kot bi se ga lotil Dolar, če bi pisal opise dogodkov, torej slovarsko in rahlo igrivo. Recimo, da se ukvarjamo s sliko dekleta, ki nosi nošo. In da sta naši ključni besedi dekle in noša. In da je bilo dekle na sliki nekoč model (če kaj takega sploh prenehaš biti, kot nikoli ne pozabiš, kako se vozi kolo), in to ne model kar tako, temveč model v tujini, in to ne samo v tujini, temveč v Meki kulture: v New Yorku. In da to dekle menja, kar je, ker je menjati lažje kot biti. Dekle nosi maske, dekle se skriva, zakriva, pokriva in prekriva v/z modo, da izpade kot nekaj, kar ni. Ali kot nekaj, kar bi morda morala biti. To dekle se torej odeva v nošo, da prekrije nošo (ki jo v tem pomenu – če verjamemo slovarju – ponavadi uporabljamo s prilastkom). Svoj izvor, svoj vir, svoje območje, dobo in sloj skriva z uveljavljenimi kroji oblačil, obutve, vzorcev blaga in modnih dodatkov. Da bi prekrilo, da je doraslo in neporočeno ali da je doraščajoča oseba ženskega spola ali da je neporočeno in v ljubezenskem odnosu s fantom. Dekle torej nekaj še ni. Dekletu nekaj manjka. Dekle je identiteta z mankom. Morda starost, morda prava (torej poročena, potrjena) ljubezen, morda dostojanstvo (dekle s prilastkom – kot ima lahko prilastek tudi noša – je vendarle vlačuga, vlačuga pa je zgolj ženska brez dostojanstva, ženska, ki se ne drži pravil ljubezenske zveze – na tem mestu nismo več igrivi, temveč sarkastični). A to dekle poje. To dekle poje, da ne govori, ker je lažje lagati in zakrivati s tujimi besedami (tako ne lastnimi kot tudi iz tujine, torej v drugem jeziku). Kot pravi Dolar, ko piše o glasu, ki poje: »Hitro vidimo, da je petje slaba komunikacija, tako rekoč motnja v komunikaciji. […] Glasu je naloženo, da postane nosilec ekspresije v nasprotju s pomenom.« (44) Ta ekspresija pa nekaj povzroča, moramo dodati v primeru našega dekleta. Ne vpliva samo na poslušalce (kar je cilj in želja dekleta), temveč tudi nanj. Ko dekle na sliki poje, da bi zbežalo od sebe, se s tem hkrati približuje sebi, ujeto je na krožnici, na kateri leži točka, ki se ji poskuša izogniti. Ko poje, se krožnica razklene, spremeni se v lok, ki postaja vedno krajši, dekle beži od sebe k sebi. Ko se ujame za svoj rep, ne more nikamor več. Ujeto je, lok se je spremenil v točko (od katere je bežalo), dekle pa ne more nikamor več. Čas je za soočenje in vprašanje: »Od kod, dekle, si ti doma?« (Nik Žnidaršič)

Lea Mihevc

Lea Mihevc je leta 2021 diplomirala iz Dramske igre na AGRFT pod mentorstvom Jerneja Lorencija in Branka Jordana - v vlogi Susn pod režijo Doriana Šilca Petka v predstavi Mislila sem, da bo konec sveta drugačen. V času študija je v režiji Dragana Živadinova v predstavi H genotipu Hamlet nastopila v vlogi Gertrude. Predstava je bila uvrščena v spremljevalni program Borštnikovega srečanja.
Pred študijem je pet let živela v New Yorku, kjer je končala dvoletni študij igralske tehnike Meisner v studiu Williama Esperja. Trenutno končuje magistrski študij gledališkega petja na AGRFT, snema literarne oddaje na RTV Slovenija, igra v TV serijah (Ja, Chef!), kot gostja pa tudi v SNG Maribor (Hiša Bernarnde Alba ter Vanja, Sonja, Maša in Špik).
V Cankarjevem domu se je prvič predstavila v predstavi Preblizu (Jaša Koceli, 2021).  

Avtorski projekt je nastal v koprodukciji z AGRFT v okviru magistrskega programa Dramska igra, smer Gledališko petje.

Maša But, vokal; Urška Supej, Femi Temowo, kitari; Anja Hrastovšek, spremljevalni glas; Klara Veteršek, spremljevalni glas, flavta; Sara Ester Gredelj, klavir, spremljevalni glas; Matjaž Skaza, bobni; Janez Krevel, kontrabas; Grega Skaza, saksofon; Noreia String Quartet

3:rma je kantavtorski projekt kitaristke Urške Supej in vokalistke Maše But, ki gradi most med glasbo in poezijo v vodah jazz, pop in folk glasbe ter se dotika tematik, kot so feminizem, brezizhodna razmerja, vera ipd.

Glasbenici se navdihujeta pri kantavtorjih, kot so Bob Dylan, Laura Marling in Leonard Cohen, ter pesnikih, kot so Edna Saint Vincent Millay, Emily Dickinson, Reiner Maria Rilke, pa tudi zapisih The Second Sex (Drugi spol) Simone de Beauvoir. 

Projekt je kontrast med spevnimi melodijami in težkimi tematikami, kot je na primer življensko razhajanje med idealom in realnostjo. Avtorici skozi glasbo spodbujata razmišljanje o temah in problemih, ki jih ljudje pogosto preslišimo in spregledamo: o ženskah danes – materah samohranilkah, o rojenih v konservativnejših družbah, ljudeh, ki se soočajo z neenakopravnostjo, o religiji ter tistih, ki stojijo za tem, v kar verjamejo. Slavi življenje neprivilegiranih – ker je vsako življenje »a well-paved road«. 

Album je bil posnet poleti 2021 v studiu Jork v Dekanih in studiih GBL v Londonu. V sodelovanju s producentom in kitaristom Femijem Temowo se je duet spremenil v občasno tudi desetčlansko zasedbo. Glasba se giblje vse od preprostosti dueta, med barvami sopranskega saksofona do pasaž, ki veličastno zazvenijo v godalnem kvartetu. Na plošči med drugimi sodelujejo tudi basist Robert Jukič, klaviaturist Rob Bargad, saksofonist Grega Skaza, vrhunski londonski glasbeniki ter vse od začetka 3:rmine poti spremljevalni pevki Anja Hrastovšek in Urška Starovasnik. 

Mir skozi kulturo – Pax Cultura

Svetovno priznani maestro sitarja Rohan Dasgupta in tabla maestro Pandit Sanju Sahai bosta v dvorani Cankarjevega doma ustvarila magično meditativno vzdušje pristnega duha Indije.

Nastop indijskih umetnikov je prispevek k pozivu Mir skozi kulturo – Pax Cultura, poziva k nenehnemu, doslednemu in pogumnemu varovanju kulture, k ohranitvi živega tkiva kulture. Le-to vsebuje blagodejno energijo človeškega duha, ki nas povezuje s svetom Lepote in Najvišje Resnice. »V umetnosti,« je zapisal Tagore, »naše notranje bistvo pošilja svoj odgovor Najvišjemu Stvarniku, ki se nam razodeva skozi svet neskončne lepote, ki je nad brezbarvnim svetom dejstev.« Gre za nadaljevanje misli in dejanj velikih ustvarjalcev, znanilcev prihajajoče duhovne kulture, kot sta bila Rerih in Tagore, pri nas Kosovel. Kultura povzdiguje duha skozi ustvarjalnost, tisti univerzalni jezik, ki ga razume srce – jezik miru.

Rohan Dasgupta se je rodil v glasbeni družini in se je začel učiti globoke umetnosti indijske klasične glasbe že od malih nog. Leta je živel s priznanim Gurujem in izpopolnjeval umetnost igranja sitarja z iskreno predanostjo in nenehnim učenjem. Globoka filozofija indijske glasbe in njen namen odražata modrost starodavnih časov, ki jo je med svojim učnim procesom vpijal od več mojstrov te oblike umetnosti. 

Danes je Rohan Dasgupta izkušen izvajalec, skladatelj in učitelj. Izvaja solistične recitale klasične tradicionalne indijske glasbe na sitarju na glasbenih festivalih v Indiji in po svetu. Poleg tega soustvarja mednarodne projekte ter združuje zahodno klasično/jazz in tradicionalno indijsko glasbo. Izvedel je mojstrske tečaje na konservatorijih v Milanu in Rimu ter drugih glasbenih šolah po Evropi. Je prejemnik številnih glasbenih nagrad in je nastopal je že v več kot 16 državah sveta.

Rohan Dasgupta ima s Slovenijo posebno vez. Z ženo Slovenko sta ustanovitelja in idejni vodji kulturno-umetniškega društva Raga Slovenija, ki v Slovenijo prinaša indijsko klasično glasbo ter nam s koncerti v živo in izobraževalnimi programi približuje indijsko kulturo in tradicijo.

Pandit Sanju Sahai je eden vodilnih tablistov svojega časa. Njegova rodbina igra na tablo že šest rodov. Kot čudežni otrok je imel svoj prvi samostojni nastop pri komaj devetih letih, pri trinajstih je diplomiral iz glasbe, magistriral pa pri osemnajstih letih. Znan je po tem, da očara in začara občinstvo s svojo močjo in virtuoznostjo. Njegova izjemna priljubljenost na področju tradicionalne indijske klasične glasbe mu je odprla nove možnosti sodelovanja z glasbeniki različnih žanrov z vsega sveta: jazz, flamenko, opera, zahodna klasična glasba, hip hop, folk...

Ne zamudite tega edinstvenega glasbenega in duhovnega doživetja!

S slovenskim dnem na letošnji Drugi godbi želimo izpostaviti trangeneracijski vidik povezanosti z ljudskimi godbami v lokalnem prostoru ter ga hkrati dajemo na preizkušnjo tako domači zainteresirani kot tudi tuji strokovni javnosti, ki bo navzoča na festivalu in bo morda ponesla glas v deveto vas – v mednarodne medije, z malo srečo pa tudi na tuja glasbena prizorišča. Vsekakor gre za koncertni dogodek, ki ponuja odličen presek med tradicijo in sodobnostjo, v domačem, a pestrem razpoloženju in na prizorišču z najlepšim razgledom.

Gugutke
Nejc Poljanec, harmonika, glas; Luka Poljanec, tolkala; Benjamin Barbarič, kitara, violina; Gal Golob, kontrabas; Tomaž Zevnik, klarinet
Kdo pravi, da nove generacije ne zanima ljudska glasba? Pet mladih slovenskih glasbenikov z različno glasbeno izobrazbo in znanjem sodeluje od pomladi 2020 s skupno željo po iskanju povezanosti z naravo in ljudmi ob igranju in petju ljudske glasbe. Izvaja pester izbor ljudskih pesmi in plesov s slovenskega etničnega območja pa tudi posameznih drugih delov jugovzhodne Evrope: Madžarske, Srbije, Bosne, Hercegovine, Hrvaške, Makedonije, Bolgarije, Grčije in Turčije.


DrummingCellist: Zabučale gore
Kristijan Krajnčan (DrummingCellist), violončelo, bobni, elektronika
Večkrat nagrajeni slovenski violončelist in bobnar Kristijan Krajnčan je projekt DrummingCellist zasnoval že leta 2017, ko je pod tem imenom izdal prvi album in ga istega leta predstavil na Evropski jazz konferenci, čemur so sledili nastopi na nekaterih prestižnih jazz festivalih in prizoriščih, kot so Saalfelden, Sarajevo, Ljubljana, Budapest Music Centre … Če je bil ta oprt tako na jazzovsko improvizacijo, motive filmske glasbe pa tudi skladateljski opus Arva Pärta, novi projekt Zabučale gore, ki je premiero doživel v dvorani Handelsbeursa v Gentu februarja 2022, črpa ideje iz motivov slovenske ljudske glasbe in mitologije. Gre za rekompozicijo in reintegracijo starih posnetkov na voščenih valjih z igranjem v živo, toda vedno z ohranjenim bistvom sporočila pesmi. »Ljudska kultura je živa stvar, ki se v svojem predajanju med generacijami neprestano spreminja in pridobi vrednost, če jo znamo osmisliti skozi svoje doživljanje sveta. Zanima me prav ta pogled, skozi moj osebni kalejdoskop. Zato se ne obremenjujem z dogmami niti ljudske niti sodobne glasbe.« Kristijan Krajnčan


Mala mestna muzika
Brina Vogelnik, Metod Banko, glas; Jelena Ždrale, violina; Andrej Zupan, klarinet; Tanja Pirc, mandolina; Tina Pančur, čembalo; Brane Matošec Bizjak, kitara; Tomaž Guček, harmonika; Nino de Gleria, kontrabas; Rudi Pančur, klavir
Druga godba postavlja na festivalski oder glasbeni projekt, za katerega menimo, da je med tistimi, ki so v letu 2021 doživeli izid albuma, v samem kakovostnem vrhu. Mala mestna muzika skladatelja in pianista Rudija Pančurja nas popelje na glasbeni sprehod po obrobju Slovenije, kot ga prej nismo poznali. Prelep repertoar, ki bo za tokratni nastop imel tudi nekaj novosti, sestavljajo uglasbljene pesmi Žalostinke po razkriško Vlada Žabota (v razkriškem narečju). Izurjen manjši orkester, na čelu katerega sta pevca Brina Vogelnik in Metod Banko, pretkano povezuje besedila z novo glasbo, ki deluje lirično, baladno, nekoliko groteskno in predvsem nostalgično. Ravno prav za nedeljski drugodbeni večer.
 

Za odrasle

Šest zanimivih ljudi smo postavili pred izziv: povejte nam zgodbo, ki temelji na resnični izkušnji. Vas pa vabimo k poslušanju, odzivna publika ima namreč na takšnem večeru odločilno vlogo.

Zgodbe iz resničnega življenja pripovedujejo: radijska novinarka in voditeljica Nataša Štefe, igralka Nataša Keser, arheologinja in oblikovalka Ljubica Čehovin, kuhar in avtor kuharskih knjig Klemen Košir, dramski igralec Janez Škof in slikar Mito Gegič.

Za odrasle

Z letom 2022 bomo bogatejši za dve temeljni zbirki italijanskih pravljic, obe pa med platnicami skrivata sočne, duhovite, presenetljive zgodbe. Pri založbi Goga je v prevodu Ane Duša in Irene Draž Duša izšla Zgodba zgodb Neapeljčana Giambattista Basila, pri založbi Mladinska knjiga pa bodo v prevodu Gašperja Maleja izšle Italijanske pravljice Itala Calvina v dveh obsežnih knjigah.

Pravljice iz obeh zbirk pripovedujejo Ana Duša, Katja Preša in Primož Pirnat. Italijansko glasbo v večer prinaša skupina Anbot.