Kaj pomeni vztrajati v času, ko se je napredek zaustavil in ko na nas pritiskajo duhovi preteklosti, na obzorju pa ni videti nobene razrešitve? Vztrajati ne v smislu moralne drže ali kapitalističnega načela, pač pa tako, da se pred nami odpre možnost nove časovnosti, od koder bi sploh bilo mogoče (pre)misliti našega lastnega duha časa (Zeitgeist).

O vztrajnosti kljub ruševinam preteklosti, ki nas držijo v stalnem žalovanju – to pa nemara lahko prekine prav pojem in ne dejanje – priča nova knjiga On Persistence kanadske filozofinje in komparativistke dr. Rebecce Comay, ki se je sicer podpisala že pod vrsto drugih izjemnih monografij, od katerih gre izpostaviti še zlasti Mourning Sickness: Hegel and the French Revolution (Stanford 2011) in pa The Dash – the Other Side of Absolute Knowing, slednjo v sodelovanju s Frankom Rudo (MIT, 2018).

Z gostjo se bo pogovarjal dr. Mirt Komel, filozof in pisatelj z Oddelka za kulturologijo FDV UL, dogodek bo potekal v sodelovanju z mednarodnim heglovskim združenjem Aufhebung.

Organizator: Bralno društvo Slovenije 
Soorganizatorji: Zavod RS za šolstvo, Cankarjev dom, Andragoški center Slovenije
Sofinancerji: Javna agencija RS za knjigo, Zavod RS za šolstvo, Cankarjev dom
 

Soareja
Matjaž Berger z Aleksandrom Čeferinom

V sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom

Uprizoritvene umetnosti delijo s športnimi igrami tudi podmeno, da so predvsem, najprej ali med drugim tudi igra, ludus {nekoč je bil na ta označevalec pripet pomen v vektorjih igre in prostora za učenje in urjenje}. 

Atletiko so njeni fani oklicali za kraljico športov, boks so romantični razplastitelji vede o moči poimenovali plemenita veščina, nogomet pa si je skozi spektakelsko funkcijo pridelal lirično sintagmo beautiful game {morda še iz časov dominacije Pelejeve ginge – neprekinjenega, ritmičnega giba telesa z ene strani na drugo – in brazilskega nogometa}. In kot pravi legenda slovenske filozofije športa, dr. Lev Kreft – »težko jo je prevesti, ker v prevodu izgubi metaforično moč: slovenščina nima pravega razlikovanja med play in game, oboje se običajno prevede kot igra, včasih pa je game tekma, ampak »lepa igra« ali »lepa tekma« ni isto kot v angleščini«. 

Kako torej misliti beautiful game? Kot plemenitost veščine ali kot lepoto izvedbe? Kot boj ali prikaz? Kot praznik? Kot tekmovanje – kot agon? Kot čast in vrlino – kot arete? Kot sintezo ali razliko med estetiko in smotrom – med estetskim in ciljnim? 

Ali pa iz predpostavk dveh uvidov, ki jih razvijata Lacan in Nietzsche. Lacan pravi: »We think we think with our brains, but personally, I think with my feet.« Ta »nogometna« trditev, izrečena 2. decembra 1975 na predavanju v Massachusettsu – misliti z nogami, seveda v njegovem horizontu meri na gibanje in stik, stik z realnim, s tezo, da mišljenje nastane ob srečanju z nečim »trdim«, z odporom realnega in da telo sodeluje pri produkciji pomena, »noge« pa lahko tako razumemo kot metaforo za subjektovo umeščenost v realno telesa in užitka {jouissance} … Zato je lahko beautiful game Arhimedova točka užitka tistega, ki {se} igra – homo ludens / – in tistega, ki je skozi užitek igrajočega interpeliran – gledajočega, kar množi in perpetuira spektakelsko funkcijo. Nietzsche pa v Tako je govoril Zaratustra pravi: »Kdor se hoče naučiti letati, se mora najprej naučiti stati in hoditi in tekati in plezati in plesati: letenja si ne priletaš!! Ta Nietzschejev filozofski in športni diskurz – discursus, ki med drugim pomeni tudi »tek sem ter tja« razvija z gestusom, da se učenje, da znaš stati, hoditi, teči, plezati, plesati vzpostavlja, sesuva, niči ter gradi s preizkušanjem in spraševanjem o njegovi hoji in poti, ki – kot pravi – je za vsakogar singularna.

Nogomet, beautiful game, igra »mislečih z nogami« in s pravili, ki se spreminjajo, s tehnologijami, ki jo spreminjajo, s taktiko, ki se spreminja, s strategijo, ki variira s shemami, ki jo omejuje in razmejuje … Kje ostaja nogomet v domeni homo ludens, kje in kako pa postaja tehnološka reprezentacija in preobrazba igralcev v kiborge, ki ne igrajo igre, ampak shemo – za zmago, trenerja, kapital, kapitalskih korporacij, ki jih spreminjajo v blaga za prodajo, ki v zvezdniškem sistemu kot simptomatska praksa reprezentirajo vse družbeno-ekonomske zakonitosti globalne postindustrijske družbe. Kako v tem kontekstu postaviti vrednote, kreposti, identitete, ki razmejujejo onkraj dobrega in zlega vprašanja rasizma, nacionalizmov, verske netolerance, enakopravnosti spolov, za katere se hkrati nogomet vseskozi bori? Ali je šport umetnost oz. kako misliti razliko med obema glede na status v vsakdanjem življenju?

O tem bo pri izviru potekala soareja z Aleksandrom Čeferinom, predsednikom krovne evropske nogometne zveze – UEFA.

Aleksander Čeferin, angažirani intelektualec, vrhunski pravnik in športnik s strastjo, ki se neprestano bori za zaščito bistva nogometa – igralcev nogometne igre in igre kot pojem ludus – je v inavguralnem predsedniškem nagovoru na 12. izrednem kongresu UEFA v Atenah 14. septembra 2016 med drugim izpostavil – »da bomo spodbujali, varovali in razvijali nogomet«, aprila 2021 pa ob preprečitvi nastanka evropske superlige obsodil »pobudo skupine pohlepnih in sebičnih interesnih skupin« ter poudaril, da »nogomet pripada navijačem« in »da ni naprodaj«. Kot strasten in izjemen borec socialnih in humanitarnih politik je bil Aleksander Čeferin novembra 2017 izvoljen za predsednika Fundacije UEFA za otroke – organa, ki podpira humanitarne projekte po vsem svetu, ki z nogometom spodbujajo in krepijo otrokove pravice …

Matjaž Berger
 

Z nami bodo Blaž Šef, Jasmina Jerant in gost_ja presenečenja.

Z nami bodo Sašo Jerše, Renata Salecl in gost_ja presenečenja.

Z nami bodo Dan Podjed, Katarina Morano in gost_ja presenečenja.

Četrti gost cikla je Kristian Novak, eden najvidnejših sodobnih hrvaških pisateljev. Pisatelj, jezikoslovec in univerzitetni profesor je s svojimi romani ustvaril prepoznaven literarni svet, tesno povezan z medžimurskim prostorom, njegovimi jeziki, spomini in družbenimi napetostmi. Njegovo pisanje odlikujejo izrazita pripovedna moč, občutek za jezikovne nianse ter poglobljen vpogled v posameznika in skupnost, ki ga oblikuje.

V središču njegovih del so vprašanja pripadnosti, identitete in odgovornosti. Skozi zgodbe kompleksnih in prepričljivih likov raziskuje, kako preteklost zaznamuje sedanjost ter kako družina, okolje in skupnost vplivajo na človekove odločitve in življenjske poti. Posebna odlika njegove proze je sposobnost povezovanja izrazito lokalnih izkušenj z univerzalnimi temami, zaradi česar njegova dela nagovarjajo bralce tudi zunaj hrvaškega prostora.

Z romanoma Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši se je uveljavil kot eden najprepoznavnejših glasov sodobne hrvaške književnosti. Njegov slog zaznamujejo psihološka poglobljenost, pripovedna dinamika in občutek za napetost, ki bralca vodi skozi večplastne zgodbe brez enostavnih odgovorov.
 

MultituDs je odrski dogodek, na katerem violončelistka, pevka in skladateljica Alba Haro ter plesalec in koreograf Marco de Ana ustvarjata svet nenehnih preobrazb. Na odru si delita prostor, predmete, glasbo, tišino in domišljijo ter iz njih sestavljata nepredvidljivo igro odnosov, identitet in perspektiv. Gre za igrivo, inteligentno in večplastno odrsko izkušnjo, ki preseneča, zabava in odpira vprašanja o tem, kdo smo, ko odložimo vloge, ki jih vsak dan igramo.

Predstava gledalca vodi skozi vrsto prizorov, ki se razvijajo kot odprt dialog med gibom, glasom in zvokom. V ospredju ne poteka zgodba z jasnim začetkom in koncem, temveč se pretaka živ proces nastajanja pomenov, v katerem se resnost prepleta s humorjem, intimnost z absurdom, poetičnost z nepričakovanim.

Scenski prostor je naseljen z violončeloma, mikrofoni, elektronskimi zvočnimi napravami in telesoma obeh performerjev. Predmeti niso zgolj tehnični pripomočki, temveč živa telesa, partnerji v igri, ki sprožajo nove dogodke, asociacije in odnose. Vse je lahko pomembno in hkrati nepomembno in nič ni dokončno določeno.

Marco de Ana, dolgoletni sodelavec legendarnega Israela Galvána in eden najizvirnejših ustvarjalcev sodobnega flamenka, svoj prepoznavni odrski jezik gradi na nenehnem dialogu med tradicijo, sodobno umetnostjo in performansom. Alba Haro, violončelistka, vokalistka in avtorica z izjemno širokim ustvarjalnim razponom, klasično glasbeno izobrazbo, improvizacijo, flamenko in avtorsko glasbo združuje v samosvoj zvočni svet. 

Skupaj ustvarjata predstavo, ki ni nikoli povsem enaka. Deloma koncert, deloma plesna predstava, deloma odrski eksperiment in predvsem srečanje dveh izjemnih ustvarjalnih osebnosti. MultituDs gledalca vabi v prostor, kjer se identitete razpirajo, množijo in spreminjajo pred njegovimi očmi ter ga opominjajo, da nikogar ne predstavlja ena sama zgodba.
 

Vegetarijanka, ki je v izvirniku izšla že 2007, je roman južnokorejske pisateljice Han Kang, dobitnice mednarodne Bookerjeve nagrade in Nobelove nagrade za literaturo. V slovenščini jo beremo v prevodu Urše Zabukovec, ki je besedilo prevedla iz španščine in ga ob tem primerjala z drugimi prevodi. Roman v ospredje postavi na videz preprosto odločitev z zelo daljnosežnimi posledicami. Zgodba sledi ženski, ki z odločitvijo, da ne bo več jedla mesa, nehote razkrije napetosti in nerazumevanje v svoji družini. Zgodbo spremljamo skozi tri pripovedovalce, ki vsak iz svoje perspektive razkrivajo posledice njenega umika iz pričakovane vloge. Ob tem se izriše slika družine, ki se ne zna soočiti z drugačnostjo, in posameznice, ki išče način, kako preživeti lastno notranjo stisko. 

O romanu se bosta Maša Jelušič in Andrej Blatnik pogovarjala z Davidom Zupančičem, zdravnikom, pisateljem in enim najbolj prepoznavnih slovenskih komunikatorjev znanosti. Je specializant infektologije v UKC Ljubljana, avtor uspešnic Življenje v sivi coni, Znanost mirnega življenja in V mejah normale ter ustvarjalec podkasta Umetnost lenarjenja. V javnosti je znan po jasnem in premišljenem načinu razlaganja zahtevnih tem, kar ga postavlja za odličnega sogovornika pri romanu, ki razpira psihološke in družbene napetosti ter razgrinja nekatere vidike vegetarijanstva. 

Han Kang je južnokorejska pisateljica, znana po drznem raziskovanju bolečine, nasilja in zgodovinskih travm. Njena dela, med njimi Vegetarijanka, Human Acts in We Do Not Part, združujejo poetičnost jezika z neizprosno iskrenostjo. V Koreji velja za simbol umetniške integritete, saj se je uprla političnim pritiskom in ostala zvesta svojim prepričanjem. Njena Nobelova nagrada je razumljena kot dosežek vse korejske literature, ki je desetletja nosila težo zgodovinskih ran in družbenih sprememb.
 

V dinamiki in družbeni vlogi teorij zarote lahko opazimo zanimiv premik. Če so nekoč uspevale predvsem kot nekakšna subkultura na robovih družbe, od koder so samosvoje govorile o pokvarjenosti, manipulacijah in skritih mehanizmih oblasti, si jih v zadnjem času vse pogosteje prisvajajo prav politiki, ki oblast že imajo in razpolagajo z veliko močjo. Oblast samo sebe vidi kot nevarno subkulturo, ki se tudi, ko je na oblasti, bori proti neki drugi, »resnični« oblasti; svojo legitimnost gradi na predstavi, da je sama žrtev skrite oblasti. Predavanje se bo osredotočilo na načine, kako teorije zarote danes delujejo kot notranji mehanizem oblasti same. Hkrati bo kritično osvetlilo meje in nemoč običajnega liberalnega odziva, ki predpostavlja, da je takšno delovanje mogoče razkrinkati, zaustaviti in diskreditirati že s tem, da ga prepoznamo in označimo za »teorijo zarote«. Vprašati se je treba tudi, katero družbeno realno je vpisano v samo formo teorije zarote.

Dr. Alenka Zupančič je filozofinja in družbena teoretičarka ter znanstvena svetnica na Filozofskem Inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani. Predava tudi na European Graduate School v Švici in kot gostujoča profesorica redno nastopa na univerzah po vsem svetu. Mednarodno se je uveljavila s svojim delom na presečišču filozofije in psihoanalize. Objavila je številne znanstvene razprave in več odmevnih knjig. Zadnja, Disavowal (2024), med drugim obravnava tudi logiko in politično dinamiko teorij zarote.