Ob svetovnem dnevu romskega jezika bo v Klubu Cankarjevega doma nastopila zasedba Amala pod vodstvom priznanega skladatelja, glasbenika in muzikologa Imerja Traje Brizanija. Na koncertu ob 30-letnici delovanja zasedbe Amala in 46-letnici Brizanijevega avtorskega opusa bo skupina predstavila nov album oz. vinilno ploščo Amala 30, ki jo je izdala v sodelovanju z založbo Nika Records. 

Koncertni spored temelji na Brizanijevi izvirni avtorski glasbi in brezčasnih romskih zimzelenih v njegovih prepoznavnih aranžmajih. Koncertni večer bo razdeljen na dva dela. Prvi, akustični del večera, poslušalca popelje v intimen zvočni svet z arhaičnimi zveni ouda, saroda, flavte, dveh klarinetov, violončela in etno tolkal. V drugem, električnem delu, pa razvije polno dinamiko jazz-fuzijskega groova, prepleta bobnov in latin tolkal ter ognjevitega flamenka. 

Poseben zvočni pečat bo Amali dodala štiričlanska vokalna sekcija (Mateja Zwitter, Ivana Honsič, Jana Gamsar, Miha Vanič), ki se bo predstavila tako v samostojnih solističnih vlogah kot ubranem zborovskem sozvočju. Vrhunec koncerta bo nastop legendarnega Ota Pestnerja, ki se zasedbi Amala pridružuje kot osrednji zvezdniški gost, ob nastopih priznanih mednarodnih solistov klarinetista Ngadhnjima Istrefija (Kosovo-Hrvaška), tolkalca Mirsada Dalipija (Kosovo-Hrvaška) ter uveljavljene flamenko plesalke Marie Keck (Madžarska-Slovenija). Z izvedbo ključnih del (Suita Romani, My Gypsy Heart, Loli phabaj, Dudum, Ciganska kri, Čhajorije šukarije, Gjelem gjelem) projekt gradi pristen transkulturni most in odpira prostor trajnemu sožitju med narodi.

Nastopajoči: 
Amala: Imer Traja Brizani, glas, bas kitara, avtor in vodja projekta; Armando Brizani, klavir; Uroš Rakovec, akustična in električna kitara; Anja Burnik, flavta; Žiga Fabbro, saksofon, klarinet; Tomi Purič, bobni; Mirsad Dalipi, tolkala; dr. Bernardo Brizani, violončelo
Vokali: Mateja Zwitter, Ivana Honsič, Jana Gamsar in Miha Vanič
Gosti: Oto Pestner, glas; Violeta Tomić, recitacija; Domen Lorenz, violina; Izidor Erazem Grafenauer, flamenko kitara; Ngadhnjim Istrefi, klarinet 

Vabljeni na literarni večer s Tonetom Partljičem ob izidu nadaljevanja biografije o Prežihovem Vorancu. S pisateljem se bo pogovarjal Primož Sturman.

V drugi knjigi Toneta Partljiča po motivih iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca spet srečamo na Strojni – z mejo za hrbtom in vsem, kar ljubi, na drugi strani. Za njim bo prišel kovček z rokopisom Doberdoba, ki ga pred izdajo čaka razburljiva usoda. Začenja se dolgo obdobje ilegalnega življenja med Dunajem, Berlinom in Parizom, vedno z mislijo na Micko, hčerki in mater za Uršljo, z lažnim potnim listom v žepu. Na slavnem kongresu Kominterne v Moskvi seže v roko Stalinu, toda iluzija o idealni Rusiji počasi razpada. V Parizu postane Titova desna roka, vendar kmalu odkrije, da novi čas ni naklonjen starim komunistom. Vojna leta s taboriščno izkušnjo mu znova zlomijo dušo. Iz Mauthausna se vrne z besedami: »Sem videl, da je človek zver, o zvereh pa ne bom pisal ...« A vseeno ne neha pisati. Partljič s humorjem, občasno ironijo in toplino zaokroži romaneskni portret zavednega Korošca, ki pred prezgodnjim koncem svojega življenja še dočaka, da v Kotljah zasvetijo električne luči.

Tone Partljič (1940), v Mariboru rojeni pisatelj, je začel pisati kot dvajsetletnik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ustvarjal predvsem krajšo socialno prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere (Ščuke pa ni, En dan resnic, Moj ata, socialistični kulak) so igrali po vsej Jugoslaviji. Za igro Moj ata, socialistični kulak je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa edini doslej Prešernovo nagrado za življenjsko delo – gotovo zasluženo, saj je najtežje nasmejati vedno malce žalostne in nekolikanj jezne Slovence. Nekaj navdiha je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejša prozna dela, najraje romane. Še vedno je poročen z Milko.
Klub CD, brezplačne vstopnice

Od Arnejevega prvega obiska Indije je minilo že štirideset let in v tem dolgem obdobju jo je obiskal še velikokrat. Po njegovih besedah je to zanj najbolj fotogenična dežela, ki ga vedno znova potegne v vrtinec kaosa, lepote, nasprotij in različnosti. Na eni svojih poti se je v Kalkuti spoznal z antropologinjo dr. Ano Jelnikar, ki je v Indiji živela vrsto let. V pogovoru se bosta dotaknila nekaj podrobnosti in značilnosti življenja v tej državi, ki ga je dr. Jelnikarjeva spoznala iz prve roke. 

Arne je Jemen obiskal le leto, preden je tam izbruhnila vojna in to državo hermetično zaprla za vse obiskovalce ali popotnike, ki bi si jo želeli obiskati. To je (takoj za Indijo) zagotovo dežela, ki je na vrhu Arnejevega spiska zanj najzanimivejših in najbolj fotogeničnih držav. Videli bomo osupljive fotografije, ki jih je tam posnel, pogovarjal pa se bo z dr. Tino Zorman, ki razmere v Jemnu pozna do potankosti, saj se je tam poročila in v Jemnu tudi živela vse do izbruha vojne. S hčerko in sinom je bila tudi med zadnjimi tujkami ali tujci, ki jim je z evakuacijskimi letali še uspelo zapustiti državo, na katero so takrat že padale rušilne bombe. 

Arne je bil več let del ekipe podvodnih arheologov, zadolžen za dokumentiranje njihovih raziskav v reki Ljubljanici. Zelo malo ljudi namreč ve, da ta reka, ki tako mirno teče skozi središče Ljubljane, na svojem dnu skriva neverjetne arheološke zaklade, ki so izjemno pomembni za boljše razumevanje zgodovine naših krajev. Gost večera, prof. Andrej Gaspari, je že desetletja gonilna sila in idejni vodja podvodnih raziskav v tej reki in razložil nam bo marsikatero nepričakovano skrivnost z muljastega dna Ljubljanice, na Arnejevih fotografijah pa bomo videli nekaj najlepših predmetov, ki so jih arheologi našli v tej reki.  
 

Kaj se zgodi s svetom, ko se vojna konča? Ko orožje utihne in se življenje začne vračati v kraje, kjer so še včeraj potekali spopadi, lahko pod površjem ostane nekaj, česar ne vidimo – mine, ki še desetletja pozneje ogrožajo življenje. 

Arne Hodalič že skoraj petindvajset let skozi objektiv spremlja delo organizacije ITF (Ustanova za krepitev človekove varnosti), ene vodilnih svetovnih organizacij za razminiranje. Dokumentiral je delo deminerjev na Balkanu, v Albaniji, na Bližnjem vzhodu in Kavkazu ter v nekaterih najbolj od vojn prizadetih državah sveta, med drugimi v Afganistanu, Siriji in Demokratični republiki Kongo. Predavanje nas bo popeljalo v svet vojn, njihovih posledic in življenja v času, ko je mir sicer razglašen, vendar nevarnost še zdaleč ni mimo. Skozi Arnejeve fotografije bomo spoznali ljudi, ki se vsak dan srečujejo z nevidnim sovražnikom, in kraje, kjer je lahko vsak korak usoden. Hkrati bomo pogledali širše – v različne dele sveta, v posledice konfliktov ter v vprašanje, kako se družbe in posamezniki pobirajo po vojnah. O delu, poslanstvu in prihodnosti ITF-a se bo Arne pogovarjal z mag. Tomažem Lavrenčičem, trenutnim direktorjem ustanove, ki bo svet razminiranja predstavil tudi iz svoje izkušnje in perspektive.
 

19.30 – 1. del koncerta
Program: 
Alvise Sinivia & Frédéric Blondy: Mikrografija (Micrographia) za preparirani klavir in elektroniko

20.30 – Pogovor z Alvisejem Sinivio (moderator: Gregor Pompe)

21.00 – 2. del koncerta
Program:
Larisa Vrhunc: novo delo za saksofon, tolkala, klavir, violončelo in elektroniko (naročilo Foruma nove glasbe)
Doina Rotaru: Japonski vrt (Japanese Garden) za basovsko flavto in elektroniko
Marco Momi: Ludica II za saksofon, električno kitaro, tolkala, klavir in elektroniko
Joanna Bailie: Vlaki (Trains) za violončelo in elektroniko
Izvajalci: 
Alvise Siniva, klavir
Frédéric Blondy, klavir
Člani Ansambla Foruma nove glasbe
Rok Zalokar, elektronika

Koncert Hibridni prostori zaznamuje drugačen način srečevanja, tokrat med človekom in strojem, pri čemer ne gre toliko za sodobno vprašanje, ali lahko stroj in umetna inteligenca nadomestita človeka, temveč bolj za načine, kako lahko oba plodno sobivata in soustvarjata.

Koprodukcija: Društvo UHO (Forum nove glasbe) in Cankarjev dom
 

18.30 – Spremljevalni dogodek 4: »Ekspozicija« 
Program: 
Yaron Deutsch: Ekspozicija #1.8.02 (Exposition #1.8.02)
Sarah Nemtsov: Da'at
Pierluigi Billone: Sgorgo Y
Izvajalec: Yaron Deutsch, električna kitara

19.30 – Pred koncertom pogovor z Lanom Podletnikom Ašičem (moderator: Gregor Pompe)

20.00 – Koncert: Trk časovnosti
Program:
Elena Rykova: 101% nalaganje misli (101% mind uploading) za klavir in tolkala
Imsu Choi: IIIN za flavto, klarinet, harmoniko, violončelo in električno kitaro
Brendan Champeaux: Poem Code za basovski klarinet, električno kitaro, tolkala in harmoniko
Lan Podletnik Ašič: novo delo za flavto, klarinet, električno kitaro, tolkala in violončelo (naročilo Foruma nove glasbe)
Misato Močizuki: Sateliti (Satellites) za klavir, saksofon, tolkala
Izvajalci: člani Ansambla Foruma nove glasbe
 

Koprodukcija: Društvo UHO (Forum nove glasbe) in Cankarjev dom
 

Na prvem koncertu letošnjega festivala bodo na sporedu dela, ki izrazito različno obravnavajo časovnost, torej temeljni glasbeni parameter, razumevanje slednjega pa je lahko preslikano tudi na družbena razmerja med izvajalci, ki se morajo tej različni časovnosti prilagajati.
 

Prof. dr. Ivan Šprajc, arheolog in znanstveni svetnik ZRC SAZU, bo spregovoril o arheoloških odpravah, ki jih že tri desetletja vodi v osrčju polotoka Jukatan in so doslej odkrile številna prej neznana arheološka najdišča, vključno z večjimi urbanimi središči. Letos je njegova ekipa nadaljevala raziskave v osrednjem delu mehiške zvezne države Campeche, kjer je do nedavnega zijala zadnja velika praznina na arheološki karti območja kulture Majev. S pomočjo podatkov laserskega skeniranja (lidar) so najprej odkrili prej povsem neznano najdišče, ki sicer ni posebno veliko, a je presenetilo z vrsto reliefno obdelanih kamnitih spomenikov, na katerih je še mogoče razbrati nekaj upodobitev in hieroglifskih napisov. Na prejšnjih odpravah so si pomagali z nekdanjimi drvarskimi kolovozi, ki so sicer opuščeni in preraščeni, vendar so jih lahko ponovno odprli in se tako s terenskimi vozili približali iskanim točkam. Tokrat pa v širši okolici najdišča takšnih kolovozov ni bilo, zato so ga poimenovali Minanbé, kar v jukateškem majevskem jeziku pomeni »Ni poti«. Drugo najdišče, tudi pregledano v letošnji sezoni, leži sorazmerno blizu poseljenega območja in je bilo znano domačinom, ki ga imenujejo El Yesal, vendar nihče ni poznal njegovega obsega in podrobnosti. Šele zdaj je postalo jasno, da gre za eno največjih majevskih mest v jukatanskem nižavju. Predavanje bo prikazalo, kako je potekalo delo na terenu in kakšne so posebnosti obeh najdišč.

Na dogodku bosta potekali razglasitvi Goncourtove nagrade Slovenije in Nodiereve nagrade za najboljši literarni prevod iz francoščine v slovenščino za leto 2025. Po podelitvi nagrad bo sledila okrogla miza z Janino Kos in dr. Primožem Vitezom o izzivih prevajanja.

Goncourtovo nagrado Slovenije podeljujejo slovenski študentje in študentke Univerze v Ljubljani. Gre za projekt, ki ga koordinira Francoski inštitut v Sloveniji v sodelovanju z Goncourtovo akademijo v Parizu, Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani (pod taktirko profesorice dr. Florence Gacoin-Marks) in založbo Mladinska knjiga.

Nodierevo nagrado letos izbira žirija v sestavi dr. Toneta Smoleja, Majde Travnik Vode in Mihe Mareka med leposlovnimi knjižnimi deli, ki so leta 2025 pri slovenskih založbah prvič izšla v slovenskem jeziku. Nagrada je pobuda Francoskega inštituta v Sloveniji, organizirana v sodelovanju z Društvom za promocijo literarnega prevoda ATLAS in Mednarodnim središčem leposlovnih prevajalcev CITL.