Mala terasa sredi Ljubljane: Marc Ribot Ceramic Dog (ZDA)

Dokler nismo v zadnjem tednu maja 2020 začeli snemati, sem več kot dva meseca z doma odšel samo v trgovino z živili. Nisem se peljal s taksijem ali podzemno. Zaradi covida sem izgubil več prijateljev in se bal, da jih bom zaradi neodzivnosti našega predsednika s pretenzijami po diktatorstvu izgubil še več. Zaradi njegovega zavestnega sprejemanja neresnice je pandemiji klonilo več deset tisoč življenj, prav tako je prepolovil še tisto malo upanja, kar ga je ostalo za preprečitev katastrofe globalnega segrevanja.
 
Partnerke nisem videl od februarja (najini načrti za obiskovanje drug drugega v domačih državah so bili prekrižani) in preden sva se končno sešla, je bil že julij. Najine težave so bile malenkostne v primerjavi z drugimi. Ko smo s Chesom in Shahzadom, članoma Ceramic Dogs, dorekli možnosti snemanja, smo v studio vstopili posamično, sedeli v ločenih, izoliranih sobah, iz katerih se nismo videli, ter komunicirali z mikrofoni in slušalkami. Pozorni smo bili na umivanje rok: eden od nas ima težave z dihali, zato bi lahko prišlo do posledic. Posneli smo dovolj gradiva za dva albuma, nekaj smo ga oktobra objavili pri Bandcampu na EP-ju "What I Did on My Long Vacation, ", večino pa na tej izdaji.
 
Če/Ko se bodo ljudje ozrli na ta čas, se bo morda zdel neresničen ... tuj, nenavaden. Podobno so se mi kot otroku v šestdesetih zbledeli posnetki iz tridesetih zdeli grozno starodavni, čeprav so družinski člani, ki so ta filmski obzornik preživeli, sedeli ob meni pri zajtrku. Pravzaprav je bil moj devetletni jaz bližje sežigu Reichstaga, kot smo sedaj izidu albuma Nevermind.
 
Ko smo šli v studio, sem razmišljal, da bomo ustvarili nekaj, kar bo nagovarjalo današnji čas: sporočilo v steklenici (namišljenim) poslušalcem brodolomcem, s katerimi smo bili v istem čolnu. Ko pa smo začeli, je bil jam tako zabaven, da smo pozabili na kataklizmo zunaj.
Namesto tega smo »nagovarjali« drug drugega. In drugačne čase, ki jih še ni bilo mogoče uzreti. Npr. dan pet mesecev pozneje, ko so ljudje radostno plesali na ulicah Brooklyna. Zdaj je že skoraj december. Stvari se spet zapirajo, jaz pa sem v karanteni v Evropi, pišem spremno besedilo za album, ki bo izšel v novem letu -- znova v naslavljanju drugačnega časa ... morda prihodnosti? Marc Ribot, november 2020