Souad Massi

Souad Massi, vodilni glas, kitara; Malik Kerrouche, kitara; Guy Nsangue, bas; Maamoun Dehane, bobni; Mokrane Adlani, violina

Glasbo iz Alžirije smo pri nas spoznavali predvsem ob velikih zvezdnikih, ki so izhajali iz tradicije raï glasbe, kot so Khaled, Cheb Mami ali Rachid Taha. Med damami smo v živo spoznali le tradicionalistko Hasno El Becharia, medtem ko je bila urbana folk tradicija kantavtorjev in kantavtoric prezrta. In če je bil pokojni Idir največje ime med moškimi izvajalci, je Souad Massi med ženskimi.

Massi je začela igrati kitaro že v zgodnjih letih v Alžiru, kjer je odraščala v družini s šestimi otroki. V začetku devetdesetih se je pridružila politično angažirani rock zasedbi Atakor in bila z njo vse do leta 1999, ko se je zaradi anonimnih smrtnih groženj preselila v Pariz. Tam je niso spregledali in že pred izdajo prvega albuma je imela v žepu pogodbo z Island Records. Album Raoui je izšel leta 2001 in z njim je Massi postala veliko odkritje na francoski glasbeni sceni, zanimanje zanjo se je hitro razširilo po vsem svetu. Sledilo jih je še osem in prav zadnji, Sequana (2022), jo je ponovno izstrelil v osrčje mednarodnega glasbenega zanimanja, oktobra letos se bo predstavila tudi v Kölnski filharmoniji. Album je požel hvalospeve pri večini mednarodnih glasbenih revij kot tudi nekaterih dnevnih časopisov (»Izjemna vrnitev v formo« The Guardian).

Souad Massi še vedno velja za enega najlepših ženskih glasov Severne Afrike. Njene pesmi, ki jih žene neomajna odločenost, da spregovori za tisto, kar najbolj ceni: svobodo in pravičnost, so prepojene z ljubeznijo, altruizmom in pogumom, s stalno voljo, da izkorenini nestrpnost. Pravijo, da je Tracy Chapman iz Magreba, a lahko bi dodali, da v sebi nosi tudi karizmo Jane Birkin, in če bi bila rojena v Prekmurju, bi zagotovo pravili, da je Souad Massi ženska različica Vlada Kreslina.