Vollmaier / Bowrain

Nadaljujem. Z razvijanjem svojega zvoka in izraza. Nič manj intenzivno kot s prejšnjim solo projektom 'Vollmaier: Kind of Laibach', v katerem sem se dotaknil svojega ekstrema jakosti. Tokrat ga grem iskat v njegovo nasprotje. Brutalna moč tišine, vnaprej pripravljeni motivi in teme ter sledenje drugemu impulzu tvorijo nenavadno zvočno potovanje polno napetosti, tudi lepote in jasnosti trenutka. Dinamiko puščam odprto. Odkar sem sprejel in začrtal svojo pot kot ustvarjalec za klavirjem, sem se zopet znašel v svetu, ki me premetava med preteklostjo in prihodnostjo. Uravnavanje potrebnosti samokritike in nenehnega stremenja k odličnosti naslednjega tona.
Klavir ponudi izraz, svetlobo in temo. Tega v Gallusovi dvorani dobro poznam, kmalu se zopet spopadeva. To je boj. Je strast, življenje in ja, tisti trenutek, ki nima začetka niti konca. Izgine, ko se ga zavem. Zvok ta trenutek nadomesti, uleže se v dvorano, v uho in kam drugam. In ostane.
Sašo Vollmaier
 

Vsak glasbeni nastop, predvsem samostojni, me obdaja s strahom in pričakovanjem. Vame glasba pride kot čarovnija, kot spontani gib ali občutek, vendar pa lahko tudi brezčasno obstane kot trajna zvočna formacija. To je velika odgovornost – stati za vsako skladbo, ki nastane v domišljiji, se prevaja in levi v kompoziciji ter se kot celota poveže na nastopu. Če želim nastopati iskreno in brez pričakovanj, moram verjeti, da ima glasba moč, da ustavi čas in misel ter pokaže tisto, kar je bila, še preden se je zapisala kot skladba. 
Zadnjih osemnajst mesecev ukrepov in omejitev javnega življenja mi je vzelo tisto, za kar sem verjel, da je moj glavni smisel: nastopanje in odnos z občinstvom. Vendar pa sem uvidel tudi nekaj, kar mi je bilo prej skrito: kompleksnost in samotnost procesa ustvarjanja ter nezmožnost ostati to, kar sem ravnokar postal. Ves čas sem razmišljal: Ali je še kaj drugega kot to, kar sem mislil, da bo moje življenje?
Med prvim zaprtjem sem se ves čas melanholično vračal v začetek leta 2020, ko sem izvedel dva morda najpomembnejša koncerta v svoji karieri: zadnji samostojni koncert v Birminghamu in ljubljanski koncert 2020SecondsAlive, kjer sem povezal štirinajst glasbenikov. Takrat se mi je zdelo, da se je vse postavilo na svoje mesto, da je moja pot začrtana. Zdaj sem se pa počutil izgubljeno in osamljeno, s preobiljem časa in brez možnosti za odrski nastop, brez možnosti, da bi delil svoje delo. V svojem studiu sem preživljal neskončne ure: pisal sem besedila, odkril sem petje, glasba je postajala vse bolj intimna, jaz pa vse bolj družbeno angažiran. Moje skladbe so postale izpovedi nekega časa, izpovedi osamljenosti in družbenega aktivizma obenem.
Tu je poletje in zdi se, da so se stvari vrnile v normalno stanje. Obljube se vračajo, prejemam vabila za koncerte, kar me veseli in straši; v resnici sem v zadnjem letu postal samostojni studijski glasbenik. Res čudno! In Gallusova dvorana zagotovo ni intimen studio. Je dvorana, o kateri sem sanjal kot otrok, dvorana, v kateri bom moral po dolgem času na odru izliti svoja čustva in občutke, ki so v zadnjem letu polnili mojo praznino. Tam bom moral igrati tako, kot da se ni nič spremenilo, in tako, kot da se je vse spremenilo. (28. junij 2021)
Bowrain