Christos Papadopoulos:
Moj neomajno nevedni korak

Predstava o evforiji življenja. Deset plesalcev v ekstatični zvočni krajini in koreografiji, ki iz nje spontano vznikne. Spomini in zvoki, telesa in glasovi resonirajo kot živa glasbila ob postopnem zgoščanju v skupno, nalezljivo vznesenost. Novo delo minimalističnega grškega koreografa raziskuje, kako gibanje preraste v pesem, v kateri utripajo telesa plesalcev – in skozi njih morda tudi tista gledalcev. Optimistično, ekstravertirano in vznemirljivo delo o prvih srečanjih, smehu in življenju. O naših strastnih začetkih.

Papadopoulos delo Moj neomajno nevedni korak namenja raziskavi čustvenega vtisa, ki ga je v njem pustila monumentalna skladba Axion Esti Mikisa Theodorakisa, z uglasbeno poezijo Odysseasa Elytisa. Kot kolektivnega spomina, prebujenega ob poslušanju. Tema raziskave ni glasba sama, temveč kolektivna krajina, ki jo ta prikliče. Krajina, ki živi v nas, se z nami giblje in nam omogoča, da v trenutku podoživimo nikdar zares minulo preteklost. Nikoli pozabljeno, še vedno navzočo. Resnica mladosti, njena zagon in pogum. Če bo obveljala za minljivo, preživeto ali očarljivo, bo ta resnica za vedno izgubljena – in z njo smisel našega sveta.

Koreografov prvi vzgib za kreiranje dela My Fierce Ignorant Step so bili zvočni spomini na otroštvo in mladost, vpisani v izkušnjo številnih rojakov. Kolektivni spomini, povezani z usodo grške države. Delo se konformizmu upira z razkošjem oblik, z neutešljivim hrepenenjem po sedanjosti, prihodnosti in preteklosti, s slo po življenju, ki je drzno, težavno in povsem človeško, tvorjeno iz našega šibkega, neznatnega mesa.
Delo v ospredje postavlja prvine, vselej prisotne v opusu Christosa Papadopoulosa, vendar z radikalno novim poudarkom. Posamezne teme in snovi sedaj izkristalizira, med drugimi idejo »skupnosti, kolektivne povezanosti« – preprosto izhodišče, iz katerega dozdevno vznikata tako politika kot ljubezen. Zato je ples skupinski.

Uskladitev skupinskega giba ni namen sam po sebi; skupaj ne plešemo, ker smo usklajeni, temveč se uskladimo, ker smo skupaj. V ospredju nista ne oblikovanje sistema ne lepota. Pravzaprav so to mehanizmi, ki nam omogočajo, da se med seboj najdemo, da obstajamo, da se srečamo in se čudimo energiji, ki se rojeva, pomnožuje, razširja in daruje. Vrednota, ki ima tu povezovalno vlogo, ni vera v sistem, mehaniko ali umetelnost, temveč drzno zaupanje v dobro.