Richard Wagner: Tannhäuser

Zbor in orkester Opere in baleta SNG Maribor

Wagnerjev Tannhäuser sodi med tista glasbenogledališka dela, v katerih se posebej jasno razkriva skladateljev prehod od romantične opere k poznejši estetski koncepciji glasbene drame. Opera, ki je bila prvič izvedena leta 1845 v Dresdnu, se opira na srednjeveško legendo o vitezu in pesniku Tannhäuserju, pri tem pa prikazuje njegovo notranjo razklanost med nasprotnima svetovoma, tj. med telesno čutnostjo Venerine gore in moralno-religioznim redom Wartburga.

Prav ta dialektika med erotičnim poželenjem, krivdo in hrepenenjem po odrešitvi določa tako dramaturgijo kot glasbeni ustroj dela. V muzikološkem smislu je Tannhäuser še posebej zanimiv, ker po eni strani ohranja poteze romantične in vélike opere, po drugi pa že napoveduje Wagnerjevo poznejšo koncepcijo celostne umetnine (Gesamtkunstwerk) v obliki (glasbene) drame. Kot je opozoril Carl Dahlhaus, vodilni motivi v tej partituri še niso razviti v poznejšem, strogo semantičnem smislu, temveč pogosto delujejo kot reminiscenčni motivi, ki sprožajo situacijsko pogojene asociacije. Wagner z izrazitimi glasbenimi kontrasti tako zariše čutni svet Venere, ki je zaznamovan s kromatiko, ekspresivno melodiko in razkošno orkestracijo, medtem ko prizore na Wartburgu določajo bolj umirjena diatonična zasnova, zborovska pesem in zvočne aluzije na izročilo gregorijanskega korala. Posebno mesto v operi zavzema znameniti zbor romarjev, ki v dramaturškem smislu uokvirja celotno delo kot alegorijo poti k odrešitvi, medtem ko uvertura že zgoščeno nakaže poznejšo Wagnerjevo težnjo k simfonični konstrukciji glasbenega gradiva. Prav zaradi te vmesne pozicije med tradicijo in invencijo ostaja Tannhäuser eno ključnih del evropskega opernega kánona, ki bo prihodnjo jesen v mariborski zgodovini prvič zaživel v vsej svoji simbolni, glasbeni in gledališki kompleksnosti v uprizoritvi mednarodno priznanega režiserja Franka Van Laeckeja, ki nastaja v mednarodni koprodukciji Opere in baleta SNG Maribor in Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu.

Režija razgrne branje, ki opero odmika od klasične interpretacije srednjeveškega mita. Fokus preusmeri na konflikt med umetnikom in družbo, Tannhäuserja pa interpretira kot skladateljev alter ego. Kot pravi režiser: »Vedno je bilo tako. Številni veliki umetniki so bili razumljeni, sprejeti in postavljeni v panteon nesmrtnosti šele po svoji smrti, ki jo je, ironično, prav tako vzpostavila neka nova elita. Toda kako je mogoče, da se nekaj tako globoko individualnega, kot je umetnost, presoja po domnevno objektivnih standardih? Umetnost in kompromis ne gresta skupaj. Umetnost mora dihati iz vsake pore svojega ustvarjalca, vzemi ali pusti. In umetnik? Za svoja prepričanja mora biti pripravljen umreti.«
 

Frank Van Laecke

Belgijski gledališki in operni režiser, znan po spektakularnih, vizualno dognanih odrskih postavitvah. Njegov režijski slog združuje močno vizualno dramaturgijo, natančno mizansceno in izrazito čustveno pripovedovanje.
Pogosto se osredotoča na psihološko globino likov in na jasne, dostopne interpretacije velikih glasbeno-gledaliških del. V njegovih uprizoritvah ima pomembno vlogo tudi filmska estetika, ki scenske prizore povezuje v celovito pripovedno strukturo. Posebej je cenjen zaradi sposobnosti, da zahtevna dela približa širšemu občinstvu, ne da bi pri tem izgubil umetniško ambicijo ali interpretativno kompleksnost.