Grapa

Nekoč so rekli, da je gozd govoril. Ko so ljudje šli drevo sekat, je reklo: »Ne mene, usekaj drugo!« Nekoč je govorilo vse.
Iz zbirke Visoko v gorah, globoko v rekah, posnel Milko Matičetov
 

»Pravljice letijo, povedke pa hodijo in trkajo na vrata. Pravljice črpajo iz poezije, povedke govorijo z avtoriteto zgodovine,« je zapisal Jakob Grimm. In v povedkah, dodajmo, je najbolj od vseh ustnih žanrov vtisnjena konkretna pokrajina. Narava, od katere so bili ljudje odvisni, so jo imeli radi in se hkrati bali njene uničevalne sile. Skozi nobene zgodbe namreč ne stopi tako živo pred naše oči kot skozi zgodbe o bitjih, ki so jo naseljevala, in o njihovih srečanjih z ljudmi. Še preden smo jih brali v knjižnem jeziku, so jih poslušali v narečjih, vanje pa so, prav tako kot v zgodbe, vtisnjene gore in ravnice, grape in gozdovi, v katerih odzvanjajo.

Zgodbe iz lastnega in kolektivnega spomina v narečjih pripovedujejo: pesnica Anja Zag Golob, pripovedovalka Renata Lapanja in pisateljica Nataša Kramberger, glasba: Bakalina Velika.