Delavnica Marka Pogačnika v Cankarjevem domu poteka vsako zimo od leta 1983 z namenom vedno znova spraševati se o smislu človekovega bivanja na Zemlji, o sodobni preobrazbi prostora ter o človekovem odnosu do drugih bitij, narave in vesolja. Temelji na avtorjevih izkušnjah pri delu z zdravljenjem ter regeneracijo naravnih in urbanih prostorov. 

V času, ko si umetna inteligenca prisvaja oblast nad človeško kulturo, je treba naglas povedati, da na domačem planetu obstaja elementarna inteligenca narave in Zemlje, ki je bistveno bolj celovita, ustvarjalna in ljubeča od strojev. Katera bitja zavesti v naravi in znotraj človeške kulture znajo izvrstno pomagati človeku? Kdo so elementarna bitja narave ter kako je mogoče komunicirati z njimi in sodelovati? 

Avtorica zasnove in besedila: Nataša Kramberger 
Avtor glasbe: Samo Kutin 

Ko je Oma tistega jutra odprla oči, je sprevidela, da ne bo mogla vstati. Čelo je sililo gor, trup je ostajal negiben kot hlod. Nekje med glavo in repom je prihajalo do strahotnega kratkega stika. »O, zlata duša,« je vzdihnila Oma. »Življenje je težko že samo po sebi, če pa imaš v lastnem truplu dva, ki vlečeta vsak na svojo stran …« 

To je trenutek, ko je Oma srečala jelko. 

Jelka je šest tisočletij in pol negibno – kot hlod – ležala v mokri zemlji, preden sta jo v Čadrgu našla Jani in Gorazd Kutin, po naključju, ko so na robu vasi obnavljali kale. Bila je tako mokra, da je teklo od nje. Posušili so jo in jo spremenili v lire, piščali, violino, vetrno harfo in boben. Oma in jelka sta narejeni iz istega testa: časa, ki poje. V predstavi ga bosta ozvočila pripovedovalka Nataša Kramberger ter multiinstrumentalist Samo Kutin, ki bo poleg lire in bobna iz lesa tisočletne jelke igral še na harmonij ter basovsko harfo, ki jo je izdelal sam.
 

Tinova predstava z naslovom Popolni kaos (prej Spet samski) je sveža in še nikoli uprizorjena (mogoče nikoli tudi ne bo!) ter prinaša atraktivno vsebino, ki bo ponovno polnila dvorane (upam). Gre za humorno, iskreno in odbito predstavo, ki odpira tudi pogled v Tinovo zasebno življenje in samski stan. 

Popolni kaos je Tinov sedmi šov, potem ko smo ga v preteklosti lahko gledali v predstavah: Superdupermega / 360 stopinj (2011), Replika (2012), Desert (2014), RocknRoll (2018), Peti element (2019) in Elektro Banana (2025).

Pogovor bo potekal v angleškem jeziku, tolmačenje bo zagotovljeno.

Milo Rau (1977, Bern) je režiser, pisec, filmski ustvarjalec in vodja festivala Dunajski slavnostni tedni (Wiener Festwochen). Kritiki ga označujejo za »najvplivnejšega« (Die Zeit), »najbolj nagrajenega« (Le Soir), »najbolj zanimivega« (De Standaard), »najbolj kontroverznega« (La Repubblica), »najbolj škandaloznega« (New York Times) in »najbolj ambicioznega« (The Guardian) umetnika našega časa. Od 2002 je objavil več kot petdeset gledaliških iger, filmov, knjižnih del in akcij. Leta 2016 je bil po Franku Castorfu in Pini Bausch najmlajši prejemnik priznane nagrade ITI. 2017 je bil v anketi portala Deutsche Bühne izbran za »režiserja leta« 2018. Za življenjsko delo je prejel evropsko gledališko nagrado. Med letoma 2018 in 2023 je deloval kot umetniški vodja mestnega gledališča NT Gent v Gentu. Rauova radikalna in aktivistična umetnost je prizorišče prerodila z novim zagonom. V Gentu je ustvaril vrsto odmevnih predstav, kot so La Reprise, Lam Gods, Orestes in Mosul, The New Gospel, Antigone in the Amazon in Medejini otroci.
 

Resistance now se zavzema za umetniško svobodo: globalna kampanja, ki sta jo leta 2024 zasnovala Milo Rau in festival Dunajski slavnostni tedni (Wiener Festwochen), v različnih državah z bojem za demokracijo povezuje dogodke in predstave o umetnosti in politiki. Kampanja združuje dvesto vodilnih kulturnih organizacij in sto milijonov ljudi nagovarja s pozivom k novemu EU zakonu 'Resistance now: free culture'.

V drugem letu delovanja se Resistance now podaja na iskanje »vere za 21. stoletje«, ki presega kapitalizem, izkoriščanje in ortodoksne, tradicionalne religije. Kot je opredelil Rau v svojem newyorškem govoru The Rebirth of Tragedy (Prerod tragedije): »Vrnitev iz naših imperialnih in metafizičnih sanj, začetek preroda družbe in umetnosti iz ideje življenja in njegove tragične ranljivosti.«

Na postanku v Ljubljani bo Milo Rau, režiser in umetniški direktor festivala Dunajski slavnostni tedni, o nujnosti te temeljne družbene spremembe razpravljal s slovenskim filozofom, psihoanalitikom in kulturnim teoretikom dr. Mladenom Dolarjem.

Simpozij pod naslovom Človeška eksistenca in tehnološki svet je posvečen 20. obletnici smrti Miklavža Ocepka in 10. obletnici smrti Gorana Starčevića, obenem pa se spominja tudi 30. obletnice smrti Levinasa in 170. obletnice smrti Kierkegaarda.

Simpozij odpira dve tematski okrožji, ki se tudi dopolnjujeta. Tema 1: Zapuščeni svet in rezistenca eksistence: Obstaja – Il y a. Izgubljen v zapuščenosti in občutku nemoči: Kako se temu upreti? Tema 2: Avtoriteta umetne inteligence in vprašanje avtorstva: Živeti z umetno inteligenco: UI kot orodje alienacije in emancipacije. 

Program se nahaja v priponki.

Nastopajo: Biel Mesquida, Francesc Serés in Maria Josep Escriva; povezuje: Simona Škrabec. 

Opazoval je svet – sodobna katalonska književnost na Vilenici
Festival Vilenica bo ob svoji 40. obletnici v središče postavil enega najizvirnejših literarnih prostorov Evrope – Katalonijo. V sodelovanju z urednikoma Jaumejem Subirano in Simono Škrabec bo izšla festivalska antologija Opazoval je svet: Antologija sodobne katalonske književnosti, ki bo predstavila prepoznavne literarne glasove tega jezikovno in kulturno izjemno bogatega prostora. Antologija ne bo le hommage bogati literarni pokrajini Katalonije, temveč tudi globok premislek o pisanju v jeziku, ki se skozi stoletja bori za svoj obstoj. Katalonska literatura namreč ne odpira le lokalnih vprašanj – njena zgodovina in sedanjost razkrivata univerzalna razmisleka sodobnega sveta: o jeziku kot nosilcu identitete, o umetnosti kot obliki odpora, o krhkosti kulture in o nuji ustvarjalne svobode v vse bolj nadzorovanem življenju.

Na predstavitvi v Cankarjevem domu bodo o sodobni katalonski književnosti, njenih vprašanjih, poetikah in napetostih spregovorili trije izmed avtorjev, vključenih v antologijo: Francesc Serés, Biel Mesquida in Maria Josep Escriva. V okviru okroglega omizja se bo z njimi pogovarjala Simona Škrabec, urednica, prevajalka in ena ključnih posrednic katalonske literature v slovenskem prostoru, ki skupaj z Veroniko Rot podpisuje tudi prevode izbranih besedil.

Dogodek bo ponudil redko priložnost za vpogled v literaturo, ki, čeprav pogosto potisnjena na rob, z izjemno močjo in jasnostjo nagovarja temeljna vprašanja našega časa. Antologija in dogodek tako ne bosta le poklon katalonski literaturi, temveč tudi povabilo k premisleku o novih pravilih bivanja – v jeziku, literaturi in skupnosti.

Dogodek bo potekal v katalonskem jeziku s simultanim prevajanjem v slovenščino.
 

Trajanje: 3 ure, z odmorom

Maturitetno branje 2026

Roman Na klancu Ivana Cankarja ima izrazite literarne lastnosti, ki ga uvrščajo med temeljna dela slovenske moderne in socialno-psihološkega realizma. Njegova osrednja vrednost je v izjemno poglobljeni psihološki karakterizaciji likov, predvsem matere in hčere Francke, ki nista zgolj nosilki socialnega položaja, temveč notranje razklani, čustveno zapleteni osebnosti. Cankar z drobnimi, pogosto simbolno obarvanimi detajli razkriva notranje stiske, občutke krivde, ponižanja in hrepenenja, kar daje romanu velik čustveni in etični pomen.

Pomembna literarna odlika romana je tudi socialna kritičnost, ki pa ni plakatna ali moralistično neposredna, temveč subtilno vtkana v usode posameznikov. Revščina, razredna neenakost in brezizhodnost malega človeka so prikazane kot sistemski problem, ki razčloveča tako zatirane kot tudi tiste na oblasti. Klanec kot osrednji motiv deluje simbolno: predstavlja naporno, skoraj nemogočo pot navzgor, torej socialni vzpon, ki ostaja večinoma neuresničljiv, obenem pa tudi eksistencialno breme življenja. Posebna vrednost romana je Cankarjev slog, ki združuje realistično pripovednost z izrazito liričnostjo. Jezik je zgoščen, ritmičen, pogosto metaforičen, kar presega zgolj opisovanje zunanje stvarnosti in ustvarja močno razpoloženjsko atmosfero. 

Pripovedni tempo je umirjen, premišljen, kar omogoča poglobljeno doživljanje notranjega sveta likov in poudarja občutek neizogibne usode. Roman odlikuje tudi etična in humanistična razsežnost. Cankar ne obsoja svojih likov, temveč jih razume in sočutno spremlja, pri čemer posebej izpostavlja materinsko žrtev kot eno temeljnih moralnih vrednot. Na klancu tako ni le socialni roman, temveč tudi globoko pretresljivo literarno delo o dostojanstvu, trpljenju in neuresničenem življenju, ki svojo aktualnost ohranja tudi v sodobnem branju.

Jernej Lorenci je eden najvidnejših in najvplivnejših slovenskih gledaliških režiserjev sodobnega časa. V slovenskem in širšem regionalnem prostoru se je uveljavil z izrazito avtorskim, poglobljenim in fizično intenzivnim režijskim slogom. Njegove predstave zaznamujejo temeljito delo z igralcem, močan poudarek na besedi, ritmu in kolektivni igri ter pogosto prepletanje klasičnih dramskih besedil s sodobnimi uprizoritvenimi postopki. Lorenci se pogosto loteva kanonskih del (antičnih tragedij, Shakespeara, velikih romanesknih in dramskih besedil), ki jih ne interpretira ilustrativno, temveč jih aktualizira skozi eksistencialna, etična in družbena vprašanja sodobnega človeka. Režiral je v vseh večjih slovenskih gledališčih in tudi v tujini. Med njegovimi najbolj prepoznavnimi projekti so monumentalne, ansambelsko zasnovane predstave, ki pogosto trajajo več ur in delujejo kot celostne gledališke izkušnje.

Za svoje delo je prejel številna strokovna priznanja in nagrade, med njimi več Borštnikovih nagrad, kar potrjuje njegov status osrednje osebnosti slovenskega gledališča. Jernej Lorenci velja za režiserja, ki dosledno presega konvencionalne uprizoritvene okvire ter vztrajno odpira prostor za refleksijo, čustveno izpostavljenost in miselno zahtevno gledališče.
 

Gregor Zorc je slovenski gledališki in filmski igralec ter performer. Pomemben del njegovega opusa je povezan s kolektivom Via Negativa, znotraj katerega je razvil izrazito avtorsko performativno prakso. V zadnjem desetletju se je Zorc uveljavil tudi kot soustvarjalec in nosilec sodobnih gledaliških projektov zunaj Via Negative. Čeprav ni član nobenega institucionalnega ansambla, je redno prisoten tudi na velikih odrskih produkcijah javnih gledališč. Poleg gledališča je Gregor Zorc dejaven tudi v filmu, kjer je že zgodaj opozoril nase in za vlogo v filmu Šelestenje prejel nagrado vesna za najboljšega igralca. Njegov umetniški opus zaznamuje dosledna zavezanost avtorski odgovornosti, performativni prisotnosti in delu zunaj klasičnih igralskih hierarhij, zaradi česar velja za eno ključnih osebnosti slovenskega sodobnega neodvisnega gledališča.

Izbrane nagrade
2023 nagrada veliki plan za ansambelsko igro v celovečernem filmu Orkester 
2023 nagrada TSD za najboljšega igralca za vlogo v uprizoritvi Pravljice našega otroštva (r. Jernej Lorenci, Prešernovo gledališče Kranj in SNG Nova Gorica)
2017 Borštnikova nagrada za igro (Stenica, koprodukcija Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj) 
2002 nagrada vesna za najboljšega igralca (Šelestenje, Ljubljana)
 

Tamara Avguštin je slovenska gledališka in filmska igralka. Svojo gledališko pot je začela že med študijem, ko je za vlogo Joan v uprizoritvi Seksualna perverzija v Chicagu pod režijo Tina Grabnarja pri Mladinskem gledališču in AGRFT prejela Severjevo nagrado za igralske dosežke študentov leta 2017. V naslednjih sezonah je sodelovala v več produkcijah SNG Drama Ljubljana, kjer je v letu 2018 za vlogo v predstavi Visoška kronika prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko, kar ji je prineslo prvo širšo strokovno pozornost in potrdilo njeno igralsko nadarjenost. V tem času je v Drami nastopila tudi v predstavah Ponorela lokomotiva in O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, ki so bile deležne ponovitev in festivalskih gostovanj. Poleg dela v Drami je bila tudi del projektov na drugih odrskih prizoriščih in neformalnih gledaliških platformah, kjer je ves čas izpopolnjevala svoj igralski izraz in razširjala ustvarjalni doseg. V sezoni 2025/26 sta jo med drugimi v uprizoritvi 1977 režiserja Tomija Janežiča postavila Slovensko mladinsko gledališče in soustvarjena koprodukcija različnih gledališč (vključno s SNT Nova Gorica), kar kaže na njen prispevek k sodobnemu gledališkemu prostoru. Avguštinova je na svoji umetniški poti pokazala široko paleto zanimanj in pristopov, od klasičnih gledaliških vlog do angažiranih neodvisnih projektov in sodelovanj v filmu, kjer je pogosto povezovala igralsko delo s soustvarjanjem gledaliških in filmskih izrazov. Njeno delo je prepoznano tako na gledaliških odrih kot v avdiovizualnih medijih, zlasti z zavedanjem, da je igralska vloga le del širšega procesa ustvarjanja gledališča in filma. 

Izbrane vloge: 
2025, 1977, r. Tomi Janežič, Slovensko mladinsko gledališče, SNG Nova Gorica, Ustvarjalni center Krušče, Zunajinstitucionalni projekti, GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture
2025, Tjaša Črnigoj, Tjaša Črnigoj, Tamara Avguštin, Anja Novak, Katarina Stegnar, Miranda Trnjanin 55. ČLEN, r. Tjaša Črnigoj, Slovensko mladinsko gledališče
2024, Ona; Tanja Šljivar KOT VSA SVOBODNA DEKLETA, r. Mojca Madon, Prešernovo gledališče Kranj
2023, UMIRAJOČI BOG TRIGLAV, r. Mojca Madon, SNG Nova Gorica, Zunajinstitucionalni projekti, AGRFT
2023, Marija Antoaneta / Rozi, Bešnarjeva žena; MRAKIJADA, r. Nina Rajić Kranjac, SNG Drama Ljubljana
2022, NENADOMA, REKA, r. Kokan Mladenović, SNG Nova Gorica, Mestno gledališče Ptuj
2022, Rachel Donelan, biologinja; Ivan Viripajev ZAPRTA ŠTUDIJA »NEW CONSTRUCTIVE ETHICS«, r. Nina Rajić Kranjac, Prešernovo gledališče Kranj
 
 

Trajanje: 1 ura in 20 minut

Opozorilo: 
V predstavi je uporabljena utripajoča svetloba z občasnimi močnejšimi bliski,
ki lahko s postavitvijo in svetlobo povzroči občutek utesnjenosti.

Projekt Stampedo razpira vprašanje pomena varnosti; kaj ta danes konkretno pomeni tako za posameznika kot za družbo. Ob obravnavi človeških stampedov vzpostavlja pravico do varnosti kot temeljno človeško pravico ter ob tem razgrinja vlogo države in pristojnih organov v njenem zagotavljanju. Projekt se tako osredotoča na finančni dejavnik kot glavni vzrok za človeške stampede ter predvsem razpira vrsto vprašanj, ki segajo vse od malomarne razsežnosti kapitalizma, ki zavoljo zaslužka tvega varnost človeškega življenja, mimo razrednega razslojevanja in vprašanja finančne moči, ki prevlada nad pravičnostjo in pravico, vse do vprašanja odgovornosti do sebe in drugega ter iskanja pravice, ki ji morda nikoli ne bo zadoščeno. Finančni kontekst (prosti vstopi, akcijske ponudbe, cenejše vstopnice itd.) vzame kot osnovo za naslavljanje pomena »hype-a«, masovne panike, kolektivne organizacije, človeške vrednosti in njegove osnovne pravice do varnosti. Razpira vpogled v sodobno obliko bivanjskosti – neskončnega drvenja in hiperproduciranja – kako jima ubežati, poiskati točko ustavitve, umirjanja. Projekt se uprizoritveno osredotoča na kombiniranje dokumentarnega gradiva in interaktivnih postopkov ter skozi uporabo intermedijskih principov preigrava in preizprašuje razsežnosti gledališkega dogodka.

Posebna zahvala: INPLET d.o.o. (darovalec), Mirovni inštitut (podpornik), Urban d.o.o. (darovalec), JSKD (podpornik), Zala Jelenc, Miha Turk, Nejc Jezernik, Eneja Štemberger in Mitja Kralj.

Od 5. do 10. leta

Tomaž Simetinger, libretist
Kralj Matjaž je glasbena predstava za tri soliste, otroški zbor, klavir ter historična glasbila. Gre za uprizoritev zgodbe o kralju Matjažu, Alenčici in Turkih, ki temelji na več združenih različicah legend. Zgodba v prvem delu vabi obiskovalce na ples z dobrosrčnim kraljem Matjažem in Alenčico. Ples se hitro konča, saj Turki Alenčico ugrabijo, Matjaž pa jo mora rešiti s svojo neustrašno vojsko. Ko se Alenčica vrne v naročje svojega kralja, je turški poveljnik besen in zbere sedem črnih vojsk, da napadejo Matjaža. Ko se bitka približuje koncu in že vse kaže, da bo kralj Matjaž poražen, se mu odpre gora Peca. S preostalo vojsko se Matjaž z Alenčico umakne in zaspi.

Otroci bodo lahko raziskovali manj znane ljudske instrumente glasbenega izročila kot so dude, oprekelj, različne vrste piščali, bobnov in drugo. S preigravanjem raznih elementov različnih folklornih izročil, se bo na sodoben in zabaven način izrisala celostna podoba sodobne interpretacije in uprizoritve zgodbe o Kralju Matjažu. 

Matej Kastelic, skladatelj
Skozi glasbeno izpoved bodo odmevale slovanske melodije in turški melos. Spoznali bomo kako zapojeta Kralj Matjaž in strašni Turek, kakšen nežen glas ima Alenčica in po katerih ritmih koraka vojska. Zbor nas bo popeljal v čas, ko so prepevali nekoliko drugače, a v skupen glas ob spremljavi historičnih glasbil. Občudovali bomo skoraj že pozabljene inštrumente: cimbale, dude, tolkala in še kaj. Vas zanima kako zvenijo sanje Kralja Matjaža, kako žalostinke Alenčice ali pa bojni korak zmage? Melodije bodo zapele tako pogumno in smelo, da se vam bo zahotelo preseliti v čas, tja pod Peco, kjer spi kralj Matjaž. 
 

Od 10. od 15. leta

Trajanje: 55 minut

V svetu, v katerem otroci pogosto nimajo glasu in odrasli ne slišijo njihovih sanj, pogum otrok iz male ribiške vasice postane navdih prihajajočim generacijam.

Bratovščina Sinjega galeba, klasika mladinske književnosti, bo zaživela v gledališki podobi ter nagovorila mlade in odrasle. Predstava temelji na znamenitem romanu Toneta Seliškarja, ki je že desetletja eden najljubših pustolovskih romanov slovenskih osnovnošolcev.

Otroci iz male ribiške vasi se odločijo, da bodo popravili staro ladjo, Sinjega galeba, jo vzeli za svojo in z njo zapluli na morje. V želji, da bi ušli krivicam in grobemu svetu odraslih, iščejo prostor, kjer bodo svobodni, slišani in spoštovani. Njihovo popotovanje ni samo divja morska pustolovščina, nevihte divjajo zunaj in znotraj njih samih. Ob premagovanju prepirov, lahkote in strahu se stkejo močne vezi prijateljstva, zvestobe in spoštovanja. Iz negotovih otrok se razvijajo v mlade ljudi, ki razumejo pomen skupnosti, pravičnosti in poguma.

Predstava naslavlja pomembne teme: solidarnost, upor proti krivicam, kolektivni duh in tovarištvo. Odpira vprašanja, danes bolj aktualna kot kdajkoli prej: Kako ohraniti svojo identiteto v svetu, ki nas sili v uniformiranost? Kako se postaviti zase, ne da bi pri tem izgubili svojo človečnost? Ali lahko otroci spremenijo svet?

Za morsko pustolovščino stoji zgodba o odraščanju, nemoči in pogumu, ki vznika prav tam. Je poklon mladostniškemu uporu, zvestobi, prijateljstvu in veri, da lahko majhna barka sredi velikega morja nosi velike ideje ter seme lepše in boljše prihodnosti za nas vse.