Israel Galván in Manuel de Fallá: Začarana ljubezen (El Amor Brujo)

El amor brujo je balet, ki ga je v letih 1914–15 po libretu Gregoria Martíneza Sierre zložil Manuel de Falla. Leta 1916 je Falla priredil izvedbo dela za sekstet in mali orkester, naslednje leto pa je ustvaril koncertno različico, tudi za mali orkester.

El amor brujo je balet, ki ga je v letih 1914–15 po libretu Gregoria Martíneza Sierre zložil Manuel de Falla. Leta 1916 je Falla priredil izvedbo dela za sekstet in mali orkester, naslednje leto pa je ustvaril koncertno različico, tudi za mali orkester.
Leta 1914 ga je kot gitanería (cigansko delo/partituro) naročila Pastora Imperio, znana ciganska plesalka flamenka. Delo je bilo pisano za glas kantaore, plesalce in komorni orkester. Izvedeno (neuspešno) je bilo leto pozneje v Teatru Lara v Madridu 15. aprila 1915. Naslednje leto je Falla delo spremenil: skrajšal, razširil orkestracijo, odstranil dialog, vokalni del zmanjšal na tri kratke pesmi za mezzosopran. To različico je 28. marca 1916 izvedel Madridski simfonični orkester pod vodstvom Enriqueja Fernándeza Arbósa. 
Leta 1924 je Falla El amor brujo preoblikoval še enkrat, in sicer v enodelno »baletno pantomimo«. V tej različici je delo še danes najbolj poznano, prvič uprizorjeno je bilo leta 1925 v Parizu, 1927 v Metropolitanski operi.  
El amor brujo je zgodba o andaluzijski Ciganki po imenu Candela. Kljub ljubezni do moškega z imenom Carmelo je bila obljubljena drugemu, s katerim so jo tudi poročili. Po dolgih letih je Candelin mož umrl (ubil ga je mož ženske z imenom Lucia), a še naprej – v duhu/v sanjah preganja svojo ženo. Candeli, ki je zdaj vdova, je ponovno omogočeno ljubezensko razmerje s Carmelom, a jo še vedno preganja duh pokojnega moža. Vas, v kateri Candela živi, to ve, a jo kljub temu označi za noro, saj vsak večer pleše s pokojnikovim duhom. Po pogovoru z vaškimi ženami ugotovi, da ji je bil mož nezvest. Razkrije se, da je bila ljubimka njenega moža Lucia (žena morilca njenega moža). Candeli in Carmelu svetujejo, da je za odganjanje duha treba odplesati poseben ritualni ples (»Danza ritual del fuego«), kar onadva tudi storita, a brez pravega učinka. Duh je še vedno obseden s Candelino dušo. 
Nazadnje Candela uspe nagovoriti Lucío za večerno srečanje, z razlogom, da jo poveže z nekdanjim ljubimcem, njenim nekdanjim možem. Ko se ta pojavi, se začne nočni ritualni ples Candele z moževim duhom. A v trenutku, ko bi jo moral mož odpeljati, se mu Candela izogne, namesto nje pa duh moža odide z ljubimko Lucio (»Danza del juego de amor«). Od zdaj naprej Candela in Carmelo lahko končno uživata v svoji ljubezni.

Israel Galván

Israel Galván de los Reyes od drugih ustvarjalcev flamenka izstopa vsaj po tem, da nas nagovarja z lastnim izraznim jezikom, ki se ne zadovolji zgolj s plesom, Israel v večini svojih projektov nastopa tudi kot scenograf. A vseeno z gibom ustvarja lastno govorico, temelječo na prefinjeni mešanici bogate zgodovine flamenka, vpliva sodobnih plesnih praks in ogromne količine lastnega vloženega dela, ki vso to mešanico prelije v izviren, enkraten in karizmatičen nastop. 
Sin seviljskega plesalca flamenka Joséja Galvána in Eugenie de Los Reyes je že od petega leta doživljal ozračje flamenko prizorišč, zabav in plesnih akademij, kamor ga je vodil oče. A svoj plesni poklic je našel šele leta 1990. Leta 1994 se je pridružil skupini Compañía Andaluza de danza, ki jo je vodil Mario Maya. Sodeloval je v številnih projektih, najmočnejši vpliv na uspeh so imeli Enrique Morente, Manuel Soler in Mario Maya ... kljub klasični flamenko izobrazbi se je postopoma preobrazil v samosvojega plesalca in koreografa. Galván zavestno in namerno stalno preoblikuje fizični jezik flamenka, pri čemer uporablja ne samo načine izražanja, ki so mu blizu, na primer boj z biki, ampak tudi performativne vidike drugih ritualov popularne kulture, od nogometa do aktivizma in oblačenja. Za flamenko ustvari množico teles, v katere se tudi sam spreminja. Vsaka njegova stvaritev je mejnik v njegovem iskanju plesa, ki se poskuša izviti iz značilnosti, podedovanih iz tradicije flamenka. Z njim flamenko (p)ostaja ples spomina, sedanjosti in vsega, kar se v flamenku še ima zgoditi. 
Leta 1998 je ustvaril svoj prvi projekt ¡Mira! / Los zapatos rojos (Poglej! Rdeči čevlji), pri kritikih odlično ocenjen in razumljen kot ključno delo v sodobnem razumevanju flamenka. Sledili so La metamorfosis (2000), Galvánicas (2002), Arena (2004), La edad de oro (2005), Tábula rasa (2006), Solo (2007), El final de este estado de cosas, redux (2008), La curva (2010). Za Lo real / Le Réel / The Real (2012), posvečen ciganskemu holokavstu pod nacističnim režimom, je leta 2014 prejel tri nagrade max za uprizoritvene umetnosti(najboljša plesna predstava, najboljša koreografija in najboljša moška plesna predstava. Sledile so predstave FLA.CO.MEN (2014), Torobaka (2014), sodelovanje z Akramom Khanom, La fiesta (2017), Coplas Mecánicas (2018), skupaj z El Niño de Elche, Gatomaquia (2018) in Izrael & イ ス ラ エ ル (Izrael) (2019), plod dvoletnega sodelovanja z YCAM, Centrom za umetnost in medije Yamaguchi z umetno inteligenco za izražanje »galvanskih lastnosti« z robotiko. Leta 2019 je skupaj s Sylvie Courvoisier in Cory Smithe premierno predstavil El amor brujo z Davidom Lagosom in Alejandrom Rojas-Marcosom ter Pomladno obredje Stravinskega (La consagración de la primavera). Leta 2020 je z El Niño de Elche znova premierno predstavil novo produkcijo Mellizo Doble (Double Twin). Izrael Galván je predstavljen tudi v Netflixovih dokumentarnih serijah o plesu Move. Je pridruženi umetnik v parku gledališča Théâtre de la ville.
Prejemnik državne plesne nagrade 2005 (v kategoriji Creation), ki mu jo je špansko ministrstvo kulturo podelilo »za ustvarjanje sodobnega flamenka, ki ne pozablja na lastne korenine, ohranjene vse do danes, hkrati pa ga razvija v univerzalni plesni žanr«, je za svoje ustvarjanje prejel tudi številne druge nagrade. Leta 2012 je prejel nagrado bessie (newyorško nagrado za ples in performans za izjemno produkcijo) in zlato medaljo za zasluge v likovni umetnosti (Medalla de Oro al Mérito en las Bellas Artes), ki jo podeljuje špansko ministrstvo za kulturo. Leta 2016 je bil imenovan za častnika reda umetnosti in literature Republike Francije od francoskega ministrstva za kulturo. To častno odlikovanje je bilo priznanje Galvánovemu delu v Franciji, kjer je vedno vzbujal zanimanje občinstva in kritiki tako v njegovem neposrednem odnosu s flamenkom kot v pristopu k sodobnemu plesu. Na svoji uspešni poti je prejel tudi številne druge nagrade, vključno s skupno šestimi nagradami max za uprizoritvene umetnosti (Premios Max de Artes Escénicas / Max Performing Arts Awards], pridobljenimi v različnih izdajah, ter nagrado barcelonskih kritikov v letih 2014 in 2018.