Pablo Martín Caminero & David Carpio: Al cante × Urška Centa

Glasba in ples sta v flamenku neločljivo povezana. Eden brez drugega ne moreta zares zaživeti. Prav v tem prostoru med zvokom in gibom nastaja srečanje treh izrazitih umetniških glasov, ki vsak po svoje raziskujejo, kako skozi telo in zvok nenehno iskati načine, kako tradicijo prestaviti v sedanjost, ne da bi izgubila svojo moč.

Po projektih Al toque, posvečenem flamenko kitari, ter Al baile, posvečenem plesu, se priznani kontrabasist, skladatelj in producent Pablo Martín Caminero v projektu Al cante obrača k petju. V središče postavlja sodelovanje z Davidom Carpiem, enim najprepoznavnejših glasov sodobnega Jereza, ki s svojo interpretacijo nosi bogastvo in izrazno moč flamenka v njegovi najbolj neposredni obliki.

Caminero je umetnik izjemne širine in eden najprodornejših glasbenikov svoje generacije. Po študiju klasičnega kontrabasa na Dunaju je svojo ustvarjalno pot nadaljeval v Madridu, kjer je vzpostavil izjemno razvejano umetniško prakso. Sodeloval je z ustvarjalci, kot so Jorge Pardo, Gerardo Núñez, Dhafer Youssef, Chano Domínguez, Niño Josele, Rocío Molina, Ana Morales ter številnimi drugimi predstavniki jazza, flamenka, stare glasbe, plesa in gledališča. Njegov opus obsega avtorske albume, glasbo za film, baletne produkcije in mednarodne koncertne projekte, v katerih vztrajno preizprašuje meje med žanri. V projektu Al cante se zato srečata dva navidez različna pola: svoboda sodobne glasbene ustvarjalnosti in globina flamenko tradicije.

Posebej za cikel Noches de Tablao nastaja sodelovanje z Urško Centa, plesalko, koreografinjo in performerko, katere avtorski opus že vrsto let nastaja na presečišču flamenka, sodobnega plesa, performansa in glasbenega raziskovanja. Namesto reprodukcije ustaljenih plesnih oblik jo zanima telo kot prostor ustvarjalnega tveganja, poslušanja in transformacije. V njenem odrskem jeziku se tehnična natančnost flamenka srečuje z odprtostjo improvizacije in sodobne koreografske misli. Njen ples postaja prostor srečevanja različnih časovnosti, izkušenj in pomenov, v katerem tradicija ni spomin na nekaj minulega, temveč ustvarjalna sila sedanjega trenutka.

Srečanje treh izrazitih umetniških osebnosti tako odpira prostor, v katerem se jerezansko petje, jazzovska ustvarjalnost in sodobni ples ne postavljajo drug ob drugega, temveč soustvarjajo skupno umetniško izkušnjo odrskega dogodka. Al cante × Urška Centa odpira vprašanja preobrazbe, prenosa in ustvarjalne prenove. Kar izhaja iz starega, se ne ponavlja, temveč se na novo izumlja. V času, ki pogosto zahteva hitrost in všečnost, projekt odpira prostor za srečanje z živim umetniškim organizmom, sposobnim sobivanja.