Vpis abonmaja Veličastnih 7 2021/22

Prav nič tvegano: uprizoritvene umetnosti še nikoli niso bile tako žive, kot so sedaj. Če se mogoče trditev po letu in pol stagniranja, mirovanja, odsotnosti dogodkov v živo zdi čudna, je to morda samo na prvi pogled. Želja ustvarjalcev po biti v živo, uprizarjati, gostovati, nastopati namreč še nikoli ni bila tako močna. Pa ne samo zaradi povsem človeških (beri finančnih) zagat, predvsem zaradi osnovne želje vseh ustvarjalcev – biti živ, nastopati, početi to, v čemer si najboljši, enkraten, neponovljiv. In to početi pred očmi, pred telesi, ki iz teme zrejo vanje. Ter se tako medsebojno oplajajo in tako ne samo simbolno (ali v spletnem mediju) sklenejo krog, potreben za ustvarjanje gledališkega učinka. In užitka, predvsem pa smisla.

Letošnja sezona Veličastnih 7 ne nadaljuje tam, kjer se je predprejšnja ustavila. Ker smo prepričani, da je edini pravi pogled ta, ki zre naprej (še kako pa črpa iz prej), prinašamo sveža, izvirna, zabavna, kratkočasna, pronicljiva, lucidna, provokativna ... doživetja. Ta nam ponujajo zadovoljstvo, srečo, nas pretresejo in hkrati tudi pomirijo. In ozavestijo, da vse skupaj kljub vsemu ima nekakšen smisel. Da je vredno.

Visoki ritem oktobra začenja večmedijski spektakel, sodobna pop opera Sylvia. Gre za zgodbo slavne ameriške pisateljice in pesnice Sylvie Plath, poda(ja)no skozi oči kar šestih glavnih protagonistk, ki umetnico osvetljujejo vsaka s svoje perspektive. Režira jo »čudežni deček« belgijske mlajše režijske generacije, Fabrice Murgia. 
Cikel nadaljuje južnoafriška plesalka in koreografinja Dada Masilo, zvezda evropskih plesnih odrov. Izvirno kombinacijo združevanja klasičnih in lokalnih plesnih poetik predstavlja njeno Žrtvovanje, ki se idejno napaja v glasbi Stravinskega, obogateno pa je s tradicionalnimi afriškimi ritmi in odplesano s temperamentnim južnoafriškim ansamblom. 

Kaj točno je zaslepilo jelena, tudi po koncu predstave vedo le redki. Kar pa niti ni pomembno. Jelen v žarometih skupine Cirque Le Roux je namreč gotovo predstava z nizom karizmatičnih in komičnih likov ter vrhunskimi cirkuškimi točkami. Govori o toplini medčloveških odnosov, hkrati pa je tudi hommage filmski umetnosti, sodobnemu cirkusu ter življenju v vsej njegovi pomenljivosti in lepoti.

Sledi mednarodna koprodukcija Burgtheatra, Jugoslovanskega dramskega gledališča, mariborske Drame in Cankarjevega doma. Uprizoritev To noč sem jo videl temelji na istoimenskem romanu Draga Jančarja, režira jo Janez Pipan. Tragična zgodba glavne junakinje Veronike je osvetljena s strani petih pripovedovalcev, dogaja se v za nas ključnih zgodovinskih obdobjih ter nam učinkovito in vznemirljivo odstira skrite tančice prostorov in časov, v katerih in s katerimi živimo. 
Tokratni festival Bi flamenko tako kot tudi vsako izdajo prinaša plesne delavnice, koncerte, filmski in pogovorni program, predvsem pa domače in tuje plesne projekte. Vse to v maniri sodobnega flamenka v tradicionalnem terminu – ob koncu februarja.

Kritiki in publika Batsheva Dance Company soglasno štejejo za eno najvidnejših sodobnih plesnih skupin. Ob preizkušanju lastnih meja se plesalci skupine razodevajo kot vrhunska kombinacija sile, hitrosti in strasti. Nič drugače ni v triptihu Tri (Three), ki se gleda kot katalog vsega, kar Batsheva je.  
In nazadnje sladica: May B legendarne francoske koreografinje Maguy Marin. Marinova je za May B izumila gibanje na robu gledališkega in plesnega medija. V stvaritvi, ki se navdihuje v citatu iz dela Konec igre Samuela Becketta, »Končano, končano, skoraj končano, skoraj mora biti končano«, je deset plesalcev videti komajda človeških; so kot destilat vseh Beckettovih likov. Neuničljiva in brutalno lepa klasika iz davnega 1981. Večna.

Andrej Jaklič


Prelistaj programsko knjižico >>