Wim Vandekeybus / Ultima Vez & KVS: roke se ne dotikajo tvojega dragocenega mene

Wim Vandekeybus (1963) je koreograf, plesalec, filmski ustvarjalec in fotograf. Svojo plesno skupino Ultima Vez je ustanovil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Izjemen umetniški debi je doživel s prvo predstavo Česar se telo ne spominja What the body does not remember (1987). Predstava je prejela nagrado bessie, ki je vsako leto podeljena za izjemne dosežke. Istega priznanja je bilo deležno tudi njegovo drugo delo Les porteuses de mauvaises nouvelles (1989). Vandekeybus je s predstavami v svojem edinstvenem slogu zadnjih nekaj desetletij doma in na tujem ustvaril mejnike v razvoju sodobnega plesa.

Lastni gibalni jezik je izoblikoval z neposrednim soočanjem intuicije, impulza in instinkta ob energijo, tveganje in nevarnost, s čimer skozi medij plesa ponazarja dramatičen svetovni nazor, poln dinamike in konflikta. Osrednji poudarek njegovega dela je nepremostljivo protislovje med telesom in umom, čustvom in razumom, moškim in žensko, naravo in kulturo, človekom in živaljo, skupino in posameznikom, iluzijo in resničnostjo. Za Vandekeybusovo delo je značilno skoraj obsedeno ponavljanje ene same teme: kako se človek odzove na ekstremne razmere. V tem kontekstu poseben pomen pripisuje temu, kar imenuje »trenutek katastrofe« - ob čemer ironično ne izključuje vključenosti humorja in igrivosti.

 
Delo roke se ne dotikajo tvojega dragocenega mene je mitska zgodba o soočenju in preobrazbi, svetlobi in temi, smrti in prerodu. Pri njegovi izvedbi sodeluje s skladateljico Charo Calvo, osmimi plesalci ter – prvič – s performerjem in vizualnim umetnikom Olivierjem de Sagazanom. Skupaj ustvarjajo svet, v katerem telesa kot žive, mesene skulpture nihajo med utopičnim in srhljivim, med močjo in krhkostjo. Poetični, skrivnostni naslov je verz iz hvalnice sumerske visoke svečenice Enheduanne boginji Inanni. 

Od vseh mitov, ki obkrožajo boginjo Inanno, je najbolj slikovit njen spektakularni odhod v podzemni svet. Inanna je božje utelešenje paradoksov človeškega obstoja, njena dejanja so odraz napetosti in protislovij, ki jih mora vsak v življenju prestati. Klinopisi na glinenih tablicah izpred več kot štiri tisoč let so nekatere najbolj starodavnih zgodb človeštva. Ne glede na različnost performativnega sloga Wima Vandekeybusa in Olivierja de Sagazana njuna dela živijo na liniji preizpraševanja, kaj pomeni biti »telo« in kaj »človek«.

V jedru de Sagazanovega dela je transfiguracija telesa in obraza z glino in barvo v kepo anonimnega mesa. Vandekeybusovo in de Sagazanovo raziskovanje človeških meja svoj glasbeni odmev najde v materialni in fizični teksturi elektroakustične glasbe Charo Calvo.
 

Delavnica Wima Vandekeybusa in Marie Kolegove 
Petek, 14. 4. 2023, od 10. do 13. ure, Dvorana Duše Počkaj
Cankarjev dom v sodelovanju z Ultima Vez & KVS za profesionalne plesalce, koreografe in performerje pripravlja brezplačno delavnico. Vodila jo bosta ustanovitelj skupine Wim Vandekeybus in plesalka Maria Kolegova. Izhodišče delavnice je Vandekeybusova misel: 
»Ples vidim kot sledenje močni notranji intuiciji in ne tehniki. Gibanje je komuniciranje, s samim seboj kot iskren izraz in z drugimi kot medsebojno sporazumevanje. Gib je kot govor, petje, smeh ... Vse dokler posreduje nekaj, kar je treba izraziti kot nujo, impulz, neustavljivo. Zatorej je ples blizu gledališča. Nosilec notranjih stanj, ki jih izpovedujemo za pripovedovanje zgodb.«

Maksimalno število prijavljenih (20) je bilo doseženo. Prijave niso več možne.