Draga Potočnjak: Zberi svoje ptice

Premierno predvajanje napovedano za 21., 22. in 23. maja je odpovedano. Premiera in ponovitve bodo uprizorjene 27., 28. in 29. maja v Kosovelovi dvorani, vstopnice so že na voljo. 

Besedilo izpod peresa Drage Potočnjak in v gibalnem jeziku Branka Potočana je pronicljiva in poetična drama absurda med dvema človekoma, ki imata za seboj svoji življenji, ob sebi drug drugega, pred seboj pa le še dom starejših občanov. Njuno poslednje potovanje je polno vtisov, spominov, hudomušnih prerekanj, grenkih skrivnosti in drobnih naklonjenosti. Kot da bi se življenje skrčilo na pot spominov in tovarištva, pa blodenj, demence, revščine in neuresničenih sanj, ki se sprehajajo po časovni premici med včeraj in jutri. Toda, ali je jutri že tukaj? Kaj bomo počeli jutri – drug brez drugega? 

Predstava Zberi svoje ptice je metafora za potovanje v dvoje, ki je hkrati realno in nadrealno. Nanj se odpravita Starec in Starka; on še vedno vihrav in zbadljiv, ona vztrajna in jezična. Je tudi prosti in hkrati obvezujoč tok asociacij, odsev starajoče se zahodne družbe, večnega vprašanja o življenju in smrti in obenem »ogljični odtis« postpandemičenga sveta, v katerem se resničnost, kakršno smo poznali doslej, iz dneva v dan briše. In medtem ko že vemo, da je svet razklan, ko se podobe preteklosti mešajo s projekcijami prihodnosti, Starec (Sandi Pavlin) in Starka (Jadranka Tomažič) potujeta naprej. A zdi se, kot da kljub vsemu izrečenemu in neizrečenemu svet zunaj ne obstaja več, kot da drugih ljudi, tudi Dekleta (Romana Šalehar) na njuni poti sploh ni. Spremlja ju le še glasba klavirja (Matjaž Marinič), ki jima narekuje ritem izginevanja v večnost in ju povezuje z vladaricami neba. Pticami. 

Zberi svoje ptice je besedilo, ki postaja vse bolj aktualno, čeprav je nastalo leta 2008. Prebivalstvo v Evropi se nezadržno stara, politika pa se še naprej obnaša, kot da je to nekaj, v zvezi s čimer ni mogoče narediti ničesar. Podobno se na odru vedeta protagonista igre Zberi svoje ptice, Starka in Starec, ki odhajata v dom starejših občanov. Trdno odločena, da bosta odšla, in pripravljena za pot se takoj izgubita – in izgubljata se ves čas. Čeprav se nam, ko ju gledamo, zdi, da sploh nikamor ne gresta. Da zgolj hodita na mestu. Starca tega ne vesta, saj ves njun dom in svet, vse njuno prejšnje in zdajšnje življenje, potuje z njima. Zdi se, kot da ničesar ne zapuščata, da nikamor ne odhajata, da ves čas ostajata. Tu. Pred nami. Z nami. V njunem živahnem in mestoma strastnem dialogu bivajo le še fragmenti pomena in smisla, ki se v iskanju otipljivega življenjskega mozaika srečujejo v lirični poetiki absurda. Gre za alegorično in poetično skico iztekajočega se življenja. Trije protagonisti bivajo v istem (odrskem) prostoru, vendar v različnih resničnostih. Ne vidijo se in ne komunicirajo drug z drugim. 

Andreja Kopač

Branko Potočan

je plesalec, koreograf in pedagog. Po srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani in začel profesionalno plesno kariero. Leta 1986 se je pridružil Plesnemu teatru Ljubljana in kot del te takrat avantgardne skupine pod vodstvom Ksenije Hribar sodeloval v vseh njenih pomembnejših produkcijah. Med letoma 1990 in 1993 je s svetovno znanim koreografom Wimom Vandekeybusom in njegovo skupino Ultima Vez prekrižaril svetovne plesne in gledališke odre. Leta 1994 je ustanovil zavod Vitkar in skupino fizičnega teatra Fourklor. Že več kot dve desetletji deluje tudi v kot koreograf ali svetovalec za gib v vseh slovenskih gledališčih in vse pogosteje v tujini. Znan je tudi kot pedagog (sodobni cirkus, fizično gledališče, zračne discipline). Kot umetniški direktor vodi Mednarodni festival scenskih umetnosti Rdeči revirji, ki vsako leto poteka v Zasavju. 

Draga Potočnjak

je dramska in filmska igralka, pisateljica in dramatičarka. Od leta 1981 je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, deluje pa tudi v drugih gledališčih. Do leta 1991 je pogosto sodelovala v gledališčih nekdanje Jugoslavije, med drugim v KPGT. Bila je članica Koreodrame. Med letoma 1992 in 1996 je vodila gledališko skupino mladih bosanskih pregnancev Nepopravljivi optimisti. Je avtorica več deset radijskih in gledaliških iger, uprizorjenih doma in v tujini. Njene drame so prevedene v deset tujih jezikov. 

Sandi Pavlin

se je leta 1965 zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 2007. V njem je ustvaril častitljivih sto deset vlog. Zadnji projekt, v katerem je sodeloval kot redni član ansambla, je bila velika mednarodna koprodukcija Rekviem za metamorfozo v režiji slovitega Jana Fabra. Nastopal je še v Študentskem aktualnem gledališču, ki ga je ustanovil Dušan Jovanović, v EG Glej, v  Mini teatru, SNG Nova Gorica, PGK Kranj, v Mestnem gledališču Ptuj, v Anton Podbevšek Teatru iz Novega mesta ... Spomnimo se ga iz filmov Čudoviti prah, Sreča na vrvici, Nobeno sonce, Nekdo drug … Leta 2020 je odigral glavno vlogo v filmu San Remo v režiji M. Mandića. 

Jadranka Tomažič

se je po študiju na AGRFT in krajšem obdobju na svobodi leta 1970 zaposlila v Ljudskem gledališču Celje. Tam je do leta 1981 odigrala vrsto pomembnih vlog, potem pa postala članica Slovenskega mladinskega gledališča, v katerem je ostala do upokojitve leta 2007. V svoji bogati karieri je ustvarila preko osemdeset vlog v institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih, po upokojitvi pa je  sodelovala predvsem s svojim matičnim gledališčem in Anton Podbevšek Teatrom. Spomnimo pa se je tudi iz televizijskih in radijskih iger in kultne otroške nadaljevanke Moj prijatelj Piki Jakob.