Dušan Merc: Črna maska

Ujetnik v gradovih

Merc svoj strastni in široki pripovedni zamah dokazuje tudi v romanu s podnaslovom »fragmenti iz življenja Marija Kogoja«, v katerem se osredotoča na neločljiv preplet genialnosti in norosti avtorja Črnih mask, opere po besedilu Leonida Andrejeva. Ker je roman spisan v modernističnem slogu, s prepletanjem različnih časov, ki so v pretežno hospitaliziranem Kogoju stisnjeni v en sam zdaj, s prepletom norosti, bolečine in vizij, je pripovedovalec pričevalec, Polikarp, ki je spremljal proces skladateljevega zdravljenja in ga je ob tem tudi sam deležen; gre seveda za nekredibilnega pripovedovalca, kar priznava.

Merc se pri pisanju nasloni na podatke iz Kogojeve biografije, ki vključuje dolgoletno, poltretje desetletje trajajoče bivanje na Polju, pod oskrbo primarija Kanonija, ki je v psihiatrični ustanovi živel s svojo družino, kar že kaže zametke poznejše antipsihiatrije in dezinstitucionalizacije. Ravno Kanoni, partizan in partijec, je glavni Kogojev sogovornik; posluša številne, na valovih prihajajoče blodnje in aktualistične preslikave najbolj znanega skladateljevega dela s stanjem zunaj, v tako imenovani normali. Ki je seveda obremenjena s simbolnim padcem in spremembo gospodarja v Angelskem gradu, ki ga v fantazijski drami Črne maske zavzamejo preoblečeni povabljeni ter je sploh vrsta izdaj in zamenjav, občutljivi Kogoj pa jih prenese na vsakokratno realnost, tudi na svoje medvojno bivanje v bližini Turjaka okoli kapitulacije Italije. Skladateljeva psiha je pomnožena in se ima včasih za umrlega brata Jurija, drugič se mu zdi, da je plemenitega porekla. Merčev roman se razvija v dolgih pogovorih med psihiatrom kot najboljšim in najbolj razumevajočim poslušalcem ter Kogojevo norostjo, ki prihaja v valovih in jo podžgejo tudi poskusi, da bi se pacienti zdravili z umetnostjo, da bi zvadili divjo in razsekano opero ter jo uprizorili. Seveda se konča v vsesplošni zmedi in s pozivom k prekucu, kar pa ostane nekaznovano, ker gre za ustanovo, ki je skoraj država v državi. Posebno mesto je namenjeno tudi Marijevi ženi, ki je žrtev moževe genialnosti, trpeča spremljevalka njegove bolezni, ki zanemari slikarsko uspešno pot. Ne manjka opisov Kogojevih opolzkih in nasilnih pijanskih nastopov v lokalih okoli Opere in na ljubljanskih ulicah.

Merčev roman se izsekov iz Kogojevega romansiranega in na posamezne postaje osredotočenega življenjepisa loteva skladateljevi norosti primerno; v več ponavljajočih se valovih, z naslonitvijo na besedilo Andrejeva, ki je norost sprožilo ter je zaradi oblegovalske vihre kaotično z zamenjavami in preoblekami. To je gosto nabit pripovedni tok, ki formalno odraža turbulentnost takratnih časov, zaznamovanih, kot je današnji, s kugo ekskluzivnih ideologij.

Matej Bogataj