Pretekli dogodek
Od 1. sept. 2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Cikel predstavitev literarne kritike Kritikovo oko
Kritik Matej Bogataj

Nikjerdom, nepovratno

Z romanom Čefurji raus!, ki je dobil naslov po grafitu na pročelju v centru prestolnice, je Vojnović vzpostavil fužinščino kot literarni jezik, ki je na sledi dvojezičnim nabritim puncam iz romana Fužinski bluz Andreja Skubica. Prvenec, ki je bil uspešnica in se mu je poznalo, da je nastal kot predelava uspešno posnetega filmskega scenarija, je govoril o odraščajnikih s Fužin, natančneje o Marku Đorđiću, ki se po krizi v športnem udejstvovanju znajde v bližini delinkvence in sploh dela z vrstniki probleme, tako da ga oče pošlje v Bosno, k svojim, da bi razmislil o poklicnih možnostih, in takrat vidimo, da je enako izkoreninjen in breztemeljen v obeh prividnih domovinah. 

Đorđić se vrača govori o Marku, ki se po desetih letih vrne na Fužine. Zdi se nam, da zaradi očetovega tumorja in operacije, kar doma sproži silovite drame, očetova je zanikovalna in bolj minimalistična, materina je nadvse patetična in napeta. Vendar to ni edini razlog, Marko je denimo moral iz Visokega, ki je pretežno muslimanizirano in tam točno vedo, da ni »Slovenac«, temveč bolj Srb, vsaj po izvoru, k sorodnikom v Republiko Srbsko, kjer pa iz čistega preužitka in malo tudi upora lokalnemu mogotcu spelje zdolgočaseno ljubico. In mora pobegniti, ker mu naprtijo še vsa nerešena kazniva dejanja. Vendar Fužine niso več enake; prijatelji, nekdanji narkomani in drobni lopovi, so bodisi v zaporu, ker so spoznali, da je to najlažje (hrana in streha nad glavo), drugi so se versko radikalizirali in imajo zakrite ženske, preostali so se s Fužin, ki so medtem postale elitna in s tem cenovno nedostopna soseska, izselili. Marko kot Marko, ne more iz svoje kože. Bosna mu ni koristila, dela stvari, ki so na mejah, obeh mejah dovoljenega, ne zna prijateljem reči ne, čeprav ve, da se konča z ruiniranjem lokala, primitivnim izzivanjem in kakšnim blagim šamarjem. Še vedno sta Markovo rezoniranje in celoten roman spisana kot posrečen približek jezikovnemu konglomeratu, v katerem ne manjka pokvečene slovenščine, tudi na »neustreznih« delih, še vedno je miselni svet njega in staršev stkan iz starih pregovorov okolja, iz katerega prihajajo, še vedno je imidž čefurjev in tistih drugih nekaj, kar mora biti opazno in provokativno, še vedno nastajajo prelomi in prekrivanja jezikov, ki jih govorijo doma, in jezika večincev. Stanje na terenu se je kvečjemu zaostrilo in tudi Marko se še vedno frajeriše, večinoma v škodo sebi in nevarni meji, ki ga zlahka naplavi med pozaprte in radikalizirane rojake. Đorđić se vrača je napet, v distanciranem in posmehljivem, vendar tudi malce otožnem tonu spisan roman o pasteh odraščanja in o domu, ki ga ni bilo – in ga tudi ne bo.

Matej Bogataj

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Od 1. sept. 2021
Več terminov

Brezplačen ogled

Pretekli dogodek
Od 1. jul. 2021

Dušan Merc: Črna maska

Cikel predstavitev literarne kritike Kritikovo oko
Kritik Matej Bogataj

Ujetnik v gradovih

Merc svoj strastni in široki pripovedni zamah dokazuje tudi v romanu s podnaslovom »fragmenti iz življenja Marija Kogoja«, v katerem se osredotoča na neločljiv preplet genialnosti in norosti avtorja Črnih mask, opere po besedilu Leonida Andrejeva. Ker je roman spisan v modernističnem slogu, s prepletanjem različnih časov, ki so v pretežno hospitaliziranem Kogoju stisnjeni v en sam zdaj, s prepletom norosti, bolečine in vizij, je pripovedovalec pričevalec, Polikarp, ki je spremljal proces skladateljevega zdravljenja in ga je ob tem tudi sam deležen; gre seveda za nekredibilnega pripovedovalca, kar priznava.

Merc se pri pisanju nasloni na podatke iz Kogojeve biografije, ki vključuje dolgoletno, poltretje desetletje trajajoče bivanje na Polju, pod oskrbo primarija Kanonija, ki je v psihiatrični ustanovi živel s svojo družino, kar že kaže zametke poznejše antipsihiatrije in dezinstitucionalizacije. Ravno Kanoni, partizan in partijec, je glavni Kogojev sogovornik; posluša številne, na valovih prihajajoče blodnje in aktualistične preslikave najbolj znanega skladateljevega dela s stanjem zunaj, v tako imenovani normali. Ki je seveda obremenjena s simbolnim padcem in spremembo gospodarja v Angelskem gradu, ki ga v fantazijski drami Črne maske zavzamejo preoblečeni povabljeni ter je sploh vrsta izdaj in zamenjav, občutljivi Kogoj pa jih prenese na vsakokratno realnost, tudi na svoje medvojno bivanje v bližini Turjaka okoli kapitulacije Italije. Skladateljeva psiha je pomnožena in se ima včasih za umrlega brata Jurija, drugič se mu zdi, da je plemenitega porekla. Merčev roman se razvija v dolgih pogovorih med psihiatrom kot najboljšim in najbolj razumevajočim poslušalcem ter Kogojevo norostjo, ki prihaja v valovih in jo podžgejo tudi poskusi, da bi se pacienti zdravili z umetnostjo, da bi zvadili divjo in razsekano opero ter jo uprizorili. Seveda se konča v vsesplošni zmedi in s pozivom k prekucu, kar pa ostane nekaznovano, ker gre za ustanovo, ki je skoraj država v državi. Posebno mesto je namenjeno tudi Marijevi ženi, ki je žrtev moževe genialnosti, trpeča spremljevalka njegove bolezni, ki zanemari slikarsko uspešno pot. Ne manjka opisov Kogojevih opolzkih in nasilnih pijanskih nastopov v lokalih okoli Opere in na ljubljanskih ulicah.

Merčev roman se izsekov iz Kogojevega romansiranega in na posamezne postaje osredotočenega življenjepisa loteva skladateljevi norosti primerno; v več ponavljajočih se valovih, z naslonitvijo na besedilo Andrejeva, ki je norost sprožilo ter je zaradi oblegovalske vihre kaotično z zamenjavami in preoblekami. To je gosto nabit pripovedni tok, ki formalno odraža turbulentnost takratnih časov, zaznamovanih, kot je današnji, s kugo ekskluzivnih ideologij.

Matej Bogataj 

Dušan Merc: Črna maska

Od 1. jul. 2021
Več terminov

Brezplačen ogled

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI