Emil Filipčič: Nepočesane misli

Beletrina, Ljubljana 2021

Erupcija spomina in premeščanj 

Emil Filipčič, še sam začuden nad tem dejstvom, praznuje sedemdeset let in vsa po tistem, ko je pri petih v rojstnem Beogradu videl Boga, so bila burna, vesela, boemska, ustvarjalna, v njih je odigral nepreštevno število literarnih leg (vlog) v dramatiki in prozi ter še nekaj gledaliških in filmskih za povrh, ob tem pa skrbel za smeh na terenu. 

Kot se za rubriko Še pomnite, tovariši?, iz katere smo se svoje čase norčevali, že zaradi anahrone bodre glasbene podlage, spodobi, naj dobi besedo tudi slavljenec: »Ko gledam minule dni s perspektive enega kometa v vesolju, moram priznati, da smo se imeli lepo. Saj ni samo to, da smo pili in se smejali, pomembno je bilo, da smo verjeli, da imamo prav in da se bo vse, kar počnemo, nekako že obrnilo v dobro, da bo nazadnje še vse v redu. Bili smo popolnoma zdravi, veste, kaj se to pravi?« 

Filipčič piše eno samo knjigo, o sebi in svoji veseli druščini umetnikov in njihovih satelitov,  o zabavnih dogodkih v gledališču in v areni življenja, sebe vidi v vseh in vse v sebi, prav solipsistično in pisateljsko narcisistično – tudi glede pisateljskih strategij se rad samoogleduje. Ker je že sam vse, govori tudi vse jezikovne nianse in stilni ludizem, ki mu pripada, je prevzel, oponašal, dodobra popasel in preoblačil jezikovno tradicijo ter jo zniževal z množično in popularno kulturo. Tudi v Nepočesanih mislih: v petih silovitih »časovnicah« se po inicialnih fragmentih asociacijsko spušča v rudnik spomina, tam so živi in nekateri od njih začasno mrtvi, tam so veseli dogodki in odhakljani poulični štosi med enakimi, za Filipčiča in druge je vse skupaj living theater, permanentna proizvodnja odštekanosti in performans. Enako pisanje, v katerem si jemlje za hipijado samoumevno svobodo, kot pri Šalamunu v poeziji je vse literatura, če je precejeno skozi ta čudoviti um, tudi spomini na branje in pisanje prošenj za štipendije, vesela nalivanja in športno navijaštvo, le da je razmišljanje o smislu, premlevanje svetih besedil ter sprevračanje zlajnanih pesmic in popularnih glasbenih drobcev počasi zamenjal medicinski vsakdan: svečka, kateter, punkcija in lepilo za protezo so elementi, ki jih pri Filipčičevem pisanju prej nismo zasledili, in tudi končna časovnica ima naslov Penzionistov konec. Pa ni konec, erupcija in navzkrižno prekrivanje vsega z vsem, banalnosti z vzvišenim in absurdnega s humornim, vse je še razpoložljivo in nastavljeno pisavi, le svet se je malo skrčil in malo ga je skrčil tudi virus, ki ga nepovabljenega gostijo v kuštravih, nepočesanih mislih. Pa saj so bili in ostali vesela in odprta druščina, ki še ni popisala svoje zadnje avanture.  

Matej Bogataj