Marko Jesenšek in Matej Šekli

Marko Jesenšek: Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja
Slovenski knjižni jezik je imel dvojnični razvoj. Do sredine 19. stoletja sta obstajala kranjski in prekmurski knjižni jezik z nekaterimi pokrajinskimi različicami. V alpskem jezikovnem prostoru so ob kranjskem knjižnem jeziku obstajale še koroška, osrednještajerska in primorska pokrajinska različica, v panonskem jezikovnem prostoru pa ob prekmurskem knjižnem jeziku še vzhodnoštajerska. V pomladi narodov so se pokrajinske različice poenotile in se je oblikovala novoslovenščina oziroma enotni slovenski knjižni jezik.

Matej Šekli: O novo odkritem jezikovnem drobcu zgodnje slovenščine iz 12. stoletja
V latinski rokopis, ki je nastal v tretji četrtini 12. stoletja v cistercijanskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu, so bili ob nastanku rokopisa vpisani števniki od 1 do 10 v verjetno tamkajšnjem slovanskem jeziku. Gledano genealoško, upoštevaje glasovne značilnosti tega jezika, je mogoče reči, da gre za zgodnjo slovenščino. Rokopis iz Heiligenkreuza je poleg Sekovske bratovščinske knjige (po ok. 1180) eden redkih ohranjenih slovenskih jezikovnih spomenikov od zapisa Brižinskih spomenikov (972–1039) do pozdrava Ulriku Liechtensteinskemu (1227).