Letošnja nacionalna konferenca globalnega učenja bo osredotočena na učenje za mir. V kontekstu aktualnega dogajanja po svetu ter nujnosti širših prizadevanj za izgradnjo družbe miru, pravičnosti in enakosti bomo raziskovali, kakšna je vloga pedagoginj in pedagogov v izobraževalnem procesu, ki vključuje učenje o celostnem razumevanju miru in prizadevanjih zanj. Z učenjem in vzgojo za mir lahko pri mladih spodbujamo razvoj univerzalnih vrednot, na katerih temelji kultura miru: solidarnost, pravičnost, odgovornost, nenasilje, sprejemanje raznolikosti in enakosti ter enakopravnosti vseh ljudi. Poleg tega pri mladih krepimo veščine nenasilne komunikacije, kritičnega mišljenja o različnih oblikah nasilja in strukturah moči, dialoga in mirnega reševanja sporov ter jih podpremo pri sodelovanju za oblikovanje skupne prihodnosti, ki si jo želimo z a nas in za bodoče generacije.

V uvodnem predavanju nam bo kratek teoretični uvod v učenje za mir in njegovo povezavo z globalnim učenjem predstavila letošnja glavna govorka dr. Mari-Anne Okkolin s Finske. Sledil bo sklop vzporednih delavnic, na katerih bomo spoznali nekaj praktičnih primerov, kako o težkih temah, kot so vojna, strukturno nasilje, neenaka razmerja moči, konflikti ipd. spregovoriti z mladimi. Letošnji konferenci smo dodali novost, saj smo k aktivnemu sodelovanju povabili tudi učitelje in učiteljice slovenskih šol. V sklopu vzporednih delavnic, ki smo jih poimenovali »učitelji za učitelje«, bomo preizkusili, kako pri učenkah in učencih krepiti vrednote in veščine, s katerimi bodo prispevali k sooblikovanju družbe miru, pravičnosti in enakosti.
Tudi letošnja konferenca bo ponudila prostor za skupno učenje, izmenjavo izkušenj in idej ter neformalno mreženje učiteljic in učiteljev ter vseh, ki delujemo na področju globalnega učenja.

Spreminjajoče se geopolitične okoliščine ter podnebna kriza so le še bolj izostrile ranljivost evropskih energetskih sistemov ter potrdile nujnost zelenega energetskega prehoda. Hkrati pa ne smemo pozabiti na enega izmed ključnih ciljev Evropskega zelenega dogovora, namreč na cilj pravičnega prehoda, kjer »noben človek in noben kraj ne bo prezrt«.

Na predavanju bomo predstavili nekatere segmente sodobne tradicije jogijev in jogin, tj. budističnih puščavnikov in puščavnic, ki se na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje ohranja že vse od 11. stoletja naprej, in sicer s posebnim poudarkom na osvetlitvi samotnega načina življenja puščavnikov na eni strani in njihove dejavne udeleženosti v različnih plasteh družbenega na drugi, pri čemer je še posebej pomembna njihova vloga pri reševanju perečih vprašanj, povezanih z varovanjem okolja. 

V prvem delu bomo orisali način življenja ladaških puščavnikov in puščavnic, ki je posvečeno izvajanju raznih meditacijskih tehnik in je tesno povezano z razgibano himalajsko naravo. Pri tem bomo predstavili vpliv samotne pokrajine na njihovo duhovno udejstvovanje; spokojna, sveta himalajska narava, prepredena s številnimi silami, namreč prebuja duhovne moči ter ima izjemen vpliv na napredovanje v meditaciji, umirja um in prispeva k temu, da se preobraža v stanje brez misli. Slednje vodi do izkušnje »takšnosti«, tj. uzrtja praznine, pri čemer jogiji in jogine najbolj pristno in neposredno uvidijo sebe kot integralni del narave in vsega sveta. Na temelju tovrstne izkušnje povezanosti z naravo so osnovali spoštljiv odnos do vseh oblik življenja, hkrati pa, kot je v Ladakhu že vse od začetkov tradicije izpričano še danes, tudi puščavniki s svojimi praksami naravo očiščujejo zlih sil in jo delajo še bolj sveto.      
Samoten način življenja ladaških puščavnikov pa danes ne pomeni popolne odmaknjenosti, saj so aktivni člani v lokalnih skupnostih. S svojimi duhovnimi uvidi namreč vplivajo na preoblikovanje številnih segmentov družbene stvarnosti, pri čemer bomo v drugem delu predavanja predstavili njihovo vlogo pri grajenju drugačnega odnosa do narave v ladaški družbi. Jogiji in jogine v skupnosti spodbujajo celosten in neantropocentričen odnos do vsega živečega, kar bomo konkretneje predstavili z orisom njihove vloge pri iskanju okoljskih rešitev in si ogledali nekaj strategij, ki prispevajo k varovanju okolja v Ladakhu, kar je v današnjem času še posebej pomembno. Namreč čeprav je skupnost v Ladakhu, v primerjavi z drugimi predeli Indije, najbolj okoljsko ozaveščena, se dežela spopada z vse večjo okoljsko krizo zaradi naraščajočega turizma in drugih vplivov globalizacije, ki so v zadnjih dvajsetih letih občutno spremenili poprej neokrnjeno pokrajino. 

Dr. Nina Petek je docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
 

Pred šestimi leti je bila po zaslugi Pavla Medveščka Klančarja javnosti razkrita naravoverska kontrakultura v odročnih hribovskih krajih Primorske. Razkritje odpira okno v po D. B. Rotarju (2007) »neodbrano« preteklost, ki šele postaja zgodovina, kolikor je umestljiva in prevedljiva v omejujoči kanon hegemonske zahodne znanosti. To je »infrazgodovina« večinoma pod površjem konvencionalnih virov, posredovana z vsemi prednostmi in slabostmi ustnega izročila kot upor proti pozabi drugačnosti.
Obstoj predkrščanske naravoverske skupnosti še v drugi polovici 20. stoletja pred družboslovje postavlja številne zahtevne konceptualne izzive. Zahodnoslovensko naravoverstvo med drugim utemeljuje ne le povsem diametralno nasproten odnos do narave od ekstraktivističnega odnosa sodobne družbe, ampak ponovno definira tudi vero kot način življenja. Predavanje bo osrediščeno na analizo in interpretacijo ključnih prvin naravoverstva, povezanih z naravo kot subjektom verovanja: naravoverski prostorčas, naravoverska kozmogonija, Nikrmana, Velika mati, tročanstvo, animizem, totemizem in biocentrizem.
 
Cirila Toplak je redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih.
 

Ob okoljskih spremembah in dobi antropocena je ena izmed poglavitnih nalog človeštva, da postane bolj občutljivo do narave in stvarstva. Sodobna okoljska filozofija in okoljska teologija morata biti zato sposobni misliti in delovati na podlagi nove respiratorne paradigme, utemeljene na elementu zraka in diha. Sodobna okoljska kriza nam s pandemijo COVID-19, onesnaženjem zraka, smoga, obsežnimi gozdnimi požari in peščenimi viharji ter tudi s tem povezanimi pojavi t. i. »politike zraka« (od uporabe bojnih plinov do sodobnih procesov, povezanih s kampanjo I can't breathe) kaže, da smo kot ljudje, ki smo v svojem temelju odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja. V svojem predavanju bo Lenart Škof pokazal na nekatere temeljne  premike v okviru humanističnih ved, zlasti v okrožju filozofije in teologije, ki nam omogočajo sodobno okoljsko misel povezati z zrakom in dihom, ter nakazal, kakšen zrak je v naši atmosferi bivanja sploh mogoče dihati, da se naše življenje ne spremeni v takšno, da ni več mogoče dihati.

Prof. dr. Lenart Škof je predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami. Njegovi najpomembnejši deli sta Antigonine sestre (Slovenska matica, 2018) in Etika diha (Slovenska matica, 2013). Trenutno piše novo knjigo o elementarni mistični teologiji narave. Je predsednik Društva za primerjalno religiologijo ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti.
 

Predavanje predstavi dvoumen odnos, ki ga imajo monoteistične religije do naravnega okolja. Po eni strani sta svet in narava stvaritev Boga, zaradi tega odsevata njegovo ljubezen ter sta vredna spoštovanja in estetskega motrenja, po drugi strani pa narava sama po sebi ni božanska, le človek je tisto bitje, ki naj bi smiselno vladal naravi ter jo podrejal svojemu bitju in potrebam. Ta pogled, ki je dolgo spremljal zgodovino zahodnega človeka, danes doživlja preobrazbo. Jedro te spremembe je večji občutek odgovornosti, ki ga ljudje čutimo do sveta, in zavest o sopripadnosti vseh bitij na našem planetu. Velika spodbuda so v tem oziru okrožnice papeža Frančiška, zlasti »Hvaljen, moj Gospod«  (2015) in »Vsi smo bratje« (2020), ki poudarjajo skrb za skupni dom ter spoštljivo in odgovorno ravnanje v odnosu do naravnega okolja in ekološke problematike. Bog Stvarnik je napisal čudovito knjigo (narave), njene črke pa niso le matematična števila, ampak množica bitij, ki vzajemno pripadajo edinemu in skupnemu domu. Danes se vse bolj zavedamo, da je človek prav zaradi svoje religiozne zavesti dolžan skrbeti za Zemljino živo bogastvo. 

Dr. Igor Škamperle dela kot docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine, med samostojnimi deli izstopata knjigi Magična renesansa (1999) in Endimionove sanje (2013). Bil je sourednik revije Poligrafi. 
 

Namen posveta je predstaviti aktivnosti obeh ministrstev v preteklih dveh letih na področju vodne diplomacije, sodelovanja v mednarodnih organizacijah in forumih, predvsem pri UNECE Vodni konvenciji, ter načrtovane aktivnosti za prihodnje obdobje.

Marko Jesenšek: Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja
Slovenski knjižni jezik je imel dvojnični razvoj. Do sredine 19. stoletja sta obstajala kranjski in prekmurski knjižni jezik z nekaterimi pokrajinskimi različicami. V alpskem jezikovnem prostoru so ob kranjskem knjižnem jeziku obstajale še koroška, osrednještajerska in primorska pokrajinska različica, v panonskem jezikovnem prostoru pa ob prekmurskem knjižnem jeziku še vzhodnoštajerska. V pomladi narodov so se pokrajinske različice poenotile in se je oblikovala novoslovenščina oziroma enotni slovenski knjižni jezik.

Matej Šekli: O novo odkritem jezikovnem drobcu zgodnje slovenščine iz 12. stoletja
V latinski rokopis, ki je nastal v tretji četrtini 12. stoletja v cistercijanskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu, so bili ob nastanku rokopisa vpisani števniki od 1 do 10 v verjetno tamkajšnjem slovanskem jeziku. Gledano genealoško, upoštevaje glasovne značilnosti tega jezika, je mogoče reči, da gre za zgodnjo slovenščino. Rokopis iz Heiligenkreuza je poleg Sekovske bratovščinske knjige (po ok. 1180) eden redkih ohranjenih slovenskih jezikovnih spomenikov od zapisa Brižinskih spomenikov (972–1039) do pozdrava Ulriku Liechtensteinskemu (1227).