Spinozova pisma, mednarodna delavnica o Spinozovi korespondenci

Na delavnici bodo sodelovali domači – Lidija Šumah, Gregor Kroupa, Bojana Jovićević, Zdravko Kobe in Kajetan Škraban – in tuji strokovnjaki – Pina Totaro, Mogens Laerke, Guido Frilli in Oberto Marrama –, ki se bodo posvetili različnih vidikom Spinozove pisemske korespondence. Udeleženci bodo obravnavali Spinozovo filozofijo v pismih v odnosu do drugih velikih del (zlasti Etike), hkrati pa tudi tiste njene vidike, ki jih v resnici lahko razumemo le skozi prizmo polemičnega dialoga med Spinozo in njegovimi dopisovalci. Zadnji sklop pa se bo posvetil recepciji Spinozovega pisemskega opusa v nemški klasični filozofiji. Med najpomembnejšimi temami, ki se jih bodo gostje dotaknili, bodo metoda, spomin, definicija, zmota in spoznanje.

V okviru dvodnevne delavnice bo predstavljen tudi prevod Spinozovih Pisem

Pri založbi Krtina je izšel prevod Spinozovih Pisem, ki prinaša integralno korespondenco Benedicta de Spinoze. Uredil jo je Kajetan Škraban, ki je prispeval prevod latinskih pisem in spremno besedo, nizozemska pisma pa sta prevedla Tanja Mlaker (gre za ponatis »Pisem o zlu«, ki so za novo izdajo popravljena) in Blaž Božič. 
V novem veku je bila epistolografija po eni strani praktični način prenosa zasebnih sporočil, po drugi strani in po antičnem zgledu pa tudi način za učeno občevanje intelektualcev literarne republike. Pisma imajo tako pogosto status sodobnega krajšega članka ali razprave in se oblikujejo kot samostojen filozofski žanr. Pri vseh filozofih, ki postavljajo veliko interpretacijskih izzivov, so zato pisma nezanemarljiv vir za preučevanje njihove filozofije, konkretno pri Spinozi pa imajo poleg tega to prednost, da v njih spregovori v običajnem jeziku filozofske razprave in opusti geometrijsko formo, ki jo je ubral v Etiki.

Ker so pisma po definiciji dialoška forma, imajo to prednost, da nas soočijo s kritikami ali prevpraševanjem Spinozove filozofije. V tem smislu so pomembno dopolnilo poznavanja velikih del, saj jih lahko tako preučujemo z zornega kota avtorjevih sodobnikov, kar je vselej dober način za kontekstualizacijo in analizo neke filozofije.

In res, zanimivi so tudi Spinozovi sogovorniki: med njimi so denimo Henry Oldenburg, sekretar londonske Kraljeve družbe; baron von Tschirnhaus, filozof in pomemben člen literarne republike tistega časa; ter Leibniz, ki z Descartesom in Spinozo tvori veliko trojico racionalističnih filozofov. A po drugi strani med korespondenti lahko najdemo tudi manj znane, a nič manj zanimive osebnosti, vse od Blijenbergha, trgovca z žitom, ki se je s Spinozo spustil v debato o naravi zla; do Burgha, Boxla in drugih članov nizozemske literarne republike.

Z integralno izdajo Spinozovih pisem torej ne dobivamo le predzadnjega koščka v mozaiku Spinozovih zbranih del, ampak tudi bogat vpogled v filozofsko krajino 17. stoletja.

Filozofski marec

Marca 2026 bo cikel mednarodnih dogodkov skozi dialog med Heglom in pragmatizmom, poglobljeno obravnavo Fichtejeve intersubjektivnosti ter razmislek o Spinozovi epistolarni filozofiji osvetlil temeljna vprašanja prakse, skupnosti in države v nemški klasični misli ter njenem sodobnem odmevu.

Soorganizatorji: Oddelek za zgodovino zahodne filozofije (Univerza v Kjotu), Univerza v Ljubljani, Goethe-Institut Ljubljana in Cankarjev dom