147 let od rojstva Ivana Cankarja

Ivan Cankar se je rodil 10. maja 1876 na Vrhniki. Od tedaj je minilo 147 let. Prebičan od številnih tegob je zapustil ta svet in čeprav za njim ni ostalo nič posebno razkošnega, saj je bilo ravno siromaštvo njegov trpki sopotnik, je vsemu svetu, ki bere njegovo liriko in prozo, kakor tudi vsem odrom sveta, kadar uprizarjajo njegove drame, zapustil neprecenljive darove. 

Tudi mi se zatekamo k Cankarju, da bi nam pomagal razvozlati zagoneten klobčič življenja. Ker so njegova dela tako jezikovne kot duhovne mojstrovine, bodo to lahko počeli tudi prihodnji rodovi. Cankar je eden tistih, ki jih nikoli ni mogoče prebrati do konca. 

V Cankarjevem domu v Ljubljani se letos poglobljeno ukvarjamo s človekovim odnosom do narave. Skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije smo v galeriji postavili prvo naravoslovno razstavo v zgodovini naše institucije, ki smo jo poimenovali V vrtincu sprememb. Zato se bomo ob te priložnosti vprašali, kakšen je bil Cankarjev odnos do narave.

Cankarjev odnos do narave, do rastlin in živali, je v primerjavi z nekaterimi drugimi področji njegovega življenja in delovanja precej slabo raziskan, čeprav že obstajajo tudi zapisi o tem. Zagotovo se ob tem najprej spomnimo na kanarčka Hanzka in na vrabca Anarhista, ki naj bi umirajočim dekletom v presunljivem kratkem romanu Hiša Marije Pomočnice prinesla vsaj malo veselja; oba ptiča, ki ju Cankar opiše enako pozorno in sočutno, kot opisuje junake človeške vrste, pogoltne smrt. Vrabec Anarhist predstavlja tisti del neukrotljive narave, ki je človek ne more podjarmiti; v želji po svobodi se toliko časa zaletava v šipo, da obleži mrtev.

Zdi se, da se je Cankarjev čut za naravo še dodatno poglobil med letoma 1910 in 1917, ko je prebival na Rožniku. V tistem času, tik pred I. svetovno vojno, je napisal tudi cikel sedmih živalskih črtic. Med njimi tudi zgodbo o sovi, ki jo družina kupi in zapre v kletko, v kateri pa divja žival umre. “Na slepo je posegel človek v neznano življenje in je bil ubijalec,” črtico sklene Cankar. V različnih črticah Cankar sočutno in z grozo v črnilu opisuje živali kot zapostavljena bitja, ki jih brutalno, surovo pokonča človekova roka.

Podobno sočutje, občutek groze pravzaprav, preveva tudi Cankarjev odnos do rastlin. V črtici Maj prvoosebni pripovedovalec utrga rastlino potočnico, ki oveni v njegovi vroči roki. Presune ga strah, ko jo vidi mrtvo in spomni se na vse tiste, ki jih je bil pohodil brez misli in kesanja.

Črtico Maj Cankar zaključi takole: “Vsem sije to majsko sonce, čmrlju in mravljincu, sinicam in ščinkavcem, praproti in šmarnicam, hrastom, smrekam in borovcem, vsem božjim stvarem, le človeku ne, človeku, ki ima dušo, razum in voljo, le srca ne.“

Cankar ni le umetnik in aktivist, ki se postavi na stran izkoriščanega in brezpravnega človeka, ampak tudi pisec, ki opozarja na človekovo kruto zasužnjevanje vseh drugih živih bitij in narave kot take.

Danes je Cankarjev rojstni dan. Odprimo platnice njegovih knjig, odprimo vrata njegovim mislim. In tako še večkrat – do naslednjega maja.

Vse najboljše, dragi Ivan!


Uršula Cetinski

Značke
Najbolj brano

Dela ene najizvirnejših slikark 20. stoletja prvič pri nas

Ne sledite, bodite tok!

Cankarjev dom v letu 2023

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI