Aleksandar Hemon: "Ne vem, ali mladim lahko pomagajo generacije, ki so jim uničile svet"

Aleksandar Hemon, priznani bosanskoameriški avtor, esejist in scenarist, rojen leta 1964 v Sarajevu, se iz zgodnjega otroštva spominja predvsem kina in filmov, posebej prvega, ki ga je videl, Bitka na Neretvi. Njegov oče je kot strokovnjak Energoinvesta veliko potoval, Aleksandar je z družino bival tudi v Afriki, v Zairu. Kot veliko drugih je družina imela vikend na Jahorini, kjer je oče, namesto uživanja miru, vedno nekaj delal: otroci pa so med vikendom rajši žurali sami v Sarajevu. Aleksandar je bil član rock benda, delal je videospote, ker je oče od nekod prinesel tudi kamero. Nadaljeval je na Omladinskem radiu v Sarajevu – od tod tudi njegova ljubezen do glasbe in posledično bogat opus didžeja. Književnost je prišla šele skozi večletno novinarsko prakso ...

O svoji mladosti se je Hemon pogovarjal z dr. Svetlano Slapšak, ki bo tudi njegova sogovornica na pogovornem večeru v sklopu fokusa Lepo je v naši domovini biti mlad. Njeno prvo vprašanje je bilo, kje korenini njegova ljubezen do filma. »Odraščal sem v delu Sarajeva poleg stare železniške postaje, zgrajene v Avstro-Ogrski, kjer so v mojem otroštvu še vedno vozili ozkotirni parni vlaki. Preden so jo podrli, so prav tam snemali film Valter brani Sarajevo. Nekega jutra sem se zbudil in na stavbi postaje zagledal zastave s kljukastim križem. Najprej sem mislil, da je spet vojna, zato sem se prostovoljno javil, da odnesem smeti, in se nekako pritihotapil na snemanje. Tam sem videl vse mogoče: nemške ranjence, ki stojijo in kadijo v krvavih obvezah, obešene ljudi, ki se še vedno vrtijo na vrvi, Bata Živojinovića v nemški uniformi s puško na rami. Bili so tudi nekakšni civilisti, ki so ukazovali. Opazil sem kamero. To je bila moja prva izkušnja s snemanjem filma.

Nedaleč stran je bil Kino Arena. Tja sem odšel pri petih letih čisto sam gledat Bitko na Neretvi. Kot otrok sem tam videl vse: špageti vesterne, kung fu filme, mehko pornografijo, resne, pa tudi lahkotne ljubezenske hollywoodske filme, t. i. žvečilke. Prosili smo neznance, da nas kot svoje otroke brezplačno peljejo v kino. Ko je občinstvo odhajalo, pa smo se pritihotapili skozi zadnja vrata in med sedeži skriti čakali na naslednjo predstavo. Kino Arena je pogorel med vojno. Danes je na tem mestu parkirišče.

V Kino Arena smo hodili s šolo gledat partizanske filme. Tam smo videli Sutjesko, Partizansko eskadriljo, Boška Buho itn. Tudi tam sem s šolo gledal Valter brani Sarajevo. Med prizorom na železniški postaji sem se iskal na zaslonu, pa me ni bilo.«

Spregovoriva o tem, kakšen je bil v takratni domovini odnos tvojih staršev do lastnine in udobja …
»Oba starša sta bila rojena v hiši z nogami na zemlji. Pri desetih, enajstih letih sta začela bivati v dijaškem in študentskem domu, dokler nista kot prva in edina v družini končala fakultete. Prišla sta v Sarajevo, delala za Energoinvest in se povzpela do statusa socialističnega srednjega razreda. To je pomenilo udobno stanovanje, vikend, avtomobil, poletni dopust na morju, žepnino za otroke. Namen vsega premoženja je bila zapuščina otrokom. Udobje je bilo sumljivo, nikdar samoumevno. Starševska obtožba je zato vselej bila, da smo leni in razvajeni. Oče je veliko potoval zaradi službe, a ko nam je prinesel čokolado iz tujine, je naročil, naj jemo počasi, nikakor ne vse naenkrat, saj so bile tuje sladkarije prav nekaj posebnega. Dejal bi: ‚Ne navadite se na čokolado.‘ Mi smo se mu smejali in, seveda, vse takoj pojedli.«

Če primerjaš svoje otroštvo s tistim, ki ga živijo tvoji otroci – so bili jugoslovanski v kakšni prednosti?
»Ne vem, kako bi določil, kaj so prednosti ali kako velike naj bi te bile. V socializmu sta pomanjkanje potrošniške tehnologije ter presežek družinske bližine, dolgoročnih osebnih in sosedskih vezi imeli za posledico drugačen odnos do ljudi, pa tudi do širše skupnosti. Iz Sarajeva sem odšel pred več kot tridesetimi leti. Moja družba – moja ‚raja‘ – je bila zaradi vojne razpršena po vsem svetu, a se nam je kljub temu uspelo povezati, in to celo preden so internet ali pozneje socialna omrežja postali vseprisotni. Po vsem svetui mam precej prijateljev, ki jih poznam že štirideset, petdeset let; ne samo da sem z njimi v rednem stiku, pač pa skupaj načrtujemo in izvajamo projekte. S prijatelji iz Čikaga, ki sem ga zapustil pred šestimi leti, pa imam še komaj kakšen stik. To pa ne pomeni, da si moje hčerke ali njihova cela generacija ne bi želela drugih ljudi. One imajo druge prednosti; znanstvene dosežke, ki podaljšujejo življenje, večjo enakopravnost žensk, klik do svetovne kulture, neskončne zaloge čokolade itn.
Ne mislim, da je bilo moje otroštvo boljše ali slabše od njihovega. Zagotovo ne mislim, da so mlajše generacije slabše od moje. Pravzaprav menim, da so veliko boljše. Mi smo, kot bi se reklo, zavozili.«

Kaj pa deške skupine? Veliko vlogo je verjetno imel nogomet …
»Nogomet smo igrali na parkirišču ali v parku, posutem z gramozom, med gugalnicami, toboganom, peskovnikom in drugimi napravami za telesne poškodbe. Igrali smo se v oblaku prahu, drgnili kolena in komolce, včasih pa je kdo z glavo trčil v okvir za otresanje preprog.
Kot dečke nas je spremljala vzgoja, polna moškega nasilja. Moja lokalna družba se je imenovala Parkaši, ker je bil park naša baza. Imeli smo več vojn proti drugim tolpam; proti Nebotičnikarjem (op. prev. Nebodercem), proti podmladku iz Ćizine ‘raje’ ... Vsaka tolpa je imela majhno in veliko družbo – pionirje in mladince. V Sarajevu je obstajala institucija ‚jalijašev‘, uličarjev, ki so otrokom kradli žepnino in jih brez razloga maltretirali. Vrednost tolpe je bila na trgu nasilja določena z ugledom uličarjev v veliki družbi, kodeks katere je zahteval zaščito male družbe. Naša velika družba so bili neuporabni nenasilni študenti, zato smo pogosto postali žrtve. Bil je samo Dule, diplomirani kriminalec, ki nas je med obiski iz zapora branil. Vse to v času, ko se je nasilje opravljalo z nogami, glavo in rokami, resni kriminalci so imeli tudi nože.«

Kako si se spoznal z radiem?
»Radio je bil glavni vir glasbe v mojem otroštvu. Pred jutranjo šolo je bila po radiu otroška oddaja. Mama je vmešavala sladkor v rumenjak za zajtrk, medtem ko so po radiu igrali hiti iz sezone Malega šlagerja. Nekaj let pozneje je pri nas med študijem živela sestrična Ljilja, ki je oboževala glasbo in pogosto čudovito pela ob radiu. Oče je iz Nemčije prinesel magnetofon Grundig.  Z Ljiljo sva potem snemala nekatere od teh pesmi z radia in jih skupaj poslušala ali pela. Ta radio je še vedno v stanovanju v Sarajevu. Moji prvi pisateljski honorarji so prišli od Mladinskega programa Radia Sarajevo, ki je deloval od leta 1987 do vojne.
Konec osemdesetih sem imel rock skupino, bil sem star nekaj čez dvajset let. Zdržala je kakšno leto, dokler se nisem zaljubil in odkril čarov rednih spolnih odnosov. Nisem se ukvarjal z glasbo dobrih trideset let, do pandemije. V takratni skupini Strajder je bil kitarist Goran, prijatelj iz prvega razreda osnovne šole. Ob vnovičnem ukvarjanju z glasbo se mi je prvi pridružil, kar je tudi obudilo in obnovilo staro prijateljstvo.«

Kdaj pa si začel razmišljati o konceptih enakosti, pravičnosti?
»Moja mati je iz partizanske družine. Vedno je imela izrazit občutek za pravico in enakost ter vero v socialistični projekt, za katerega sam nisem imel veliko zanimanja ali spoštovanja. Ko sem bil v pozni puberteti, sva se pogosto prepirala, kajti menil sem, da sta za pravičnost in enakost nujni demokracija in svoboda govora. Sedaj vem, da sva se veliko bolj strinjala, kot se je zdelo. Moja najstniška leta so sovpadala s punkom in novim valom, moje najljubše skupine (The Clash, The Jam, Gang of Four) pa so bile izrazito levo usmerjene, antirasistične in antifašistične, kar je name imelo velik politični vpliv. Zaznamovala me je tudi afroameriška in afriška glasba.«

Kako danes lahko pomagamo mladim?
»Ne vem, ali mladim lahko pomagajo generacije, ki so jim uničile svet in zapravile prihodnost. Izobraževanje lahko marsikaj izboljša, vendar to ne pomeni, da jim preprosto predajamo znanje. Morajo uvideti, česa vsega nismo vedeli, kje smo se zmotili. Obenem pa moramo sami sebe preizpraševati in spodbujati mladino, naj dvomi o (lažnih) avtoritetah. S starostjo se ne kopiči le znanje, ampak tudi napake, povrhu pa še moralna (in druga) korupcija. Lahko zgolj ustvarjam pogoje za učenje, pri čemer sem tudi sam nekdo, ki se mora učiti, še bolj kot mladina. Oni so bolje pripravljeni na življenje v tem svetu, če ne zaradi drugega, pa vsaj zato ker nimajo iluzij o lastni modrosti in avtoriteti, kot jih imamo mi, ‚ta stari‘.«

Dr. Svetlana Slapšak
 

PET, 11. oktobra, ob 19. uri
Aleksandar Hemon: O neki mladosti
Z avtorjem se bo pogovarjala dr. Svetlana Slapšak