Duel kot najvišja oblika ustvarjanja

Koreograf Edward Clug in skladatelj Milko Lazar sta zadnjih deset let kreativno neustavljiva udarna kombinacija, kar potrjuje njuna skupna mednarodna uspešna pot. Obvladujeta najprestižnejše evropske odre, doma skupaj redko ustvarjata. Letos ju bomo na srečo lahko ujeli tudi v Ljubljani, saj novembrski mariborski premieri Fausta v januarja sledi ljubljanska. Kako se lotiti materije, kot je Goethejevo največje delo, in še marsikaj, razkriva avtor glasbene partiture, Milko Lazar.

Če drži podatek iz vašega življenjepisa, sodelovanje z Edwardom Clugom poteka že vsaj dobrih petnajst let. Je čvrsto, trajno in izredno dobro, do njega pa je, če se ne motim, privedlo naključje. Nam ga lahko na kratko opišete?
Clugovo delo sem poznal že od prej, a sva se osebno srečala šele na podelitvi Prešernovih nagrad leta 2005, kjer sva oba prejela nagrado Prešernovega sklada, Clug pa je tudi koreografiral in režiral umetniški del prireditve. Ker sem bil nad njegovim delom navdušen, sem pozneje stopil do njega in mu omenil, da morava nekoč nekaj skupaj narediti. On mi je v naglici odvrnil: »Ja, ja ...« Po nekem koncertu za dva klavirja, ki sva ga dve leti zatem z Bojanom Goriškom imela v Cankarjevem domu, pa je Edward navdušen stopil do mene in pravzaprav ponovil moje besede izpred dveh let ter mi takoj predlagal konkreten projekt. Tako je leta 2008 nastal najin prvi balet Pret-a-porter.

Ste večinštrumentalist, skladatelj, aranžer, vaše izkušnje segajo od solo nastopov, klavirskih duetov, do igranja v velikih orkestrih, različnih stilnih zasedbah. Kaj vam kot prvinsko skladatelju pri snovanju partitur za plesne projekte predstavlja največji izziv, draž?
Glasba in ples sta po mojem mnenju v prvinskem smislu zgodovinsko globoko povezana. Morda najbolj od vseh umetniških zvrsti. Glasba daje vzgib gibu in tudi obratno. Tako ples kot glasba govorita pravzaprav isti prvinski abstraktni jezik ali več njih, le da se pri plesu ta odraža v gibu, pri glasbi pa v zvoku. Če malo bolje razmislim, sem s plesom povezan že od nekdaj in tako mi ustvarjanje glasbe za ples pomeni popolnoma naraven ustvarjalni proces. Največji izziv pa je ustvariti vedno nekaj novega ali drugačnega. In to skušava s Clugom početi v vsakem najinem novem projektu. Ker sodelujem s tako vrhunskim koreografom, kot je Clug, se vedno znova čudim novim in nepredvidljivim vizualizacijam svoje glasbe, kar je tudi najbolj mikavno.

Zaradi česa sodelovanje s Clugom teče že globoko v drugo desetletje? V čem je simbioza? 
Čeprav sva si morda na videz različna, sva si pravzaprav v glavnih stvareh zelo podobna. Oba izhajava iz globoke komunikacije in spontanosti ter znotraj svobodnega izraza iščeva popolnost, ki se še ni zgodila. Morda pa je najpomembnejše dejstvo, da sva oba odraščala z rockovsko glasbo, jaz malo pozneje tudi z jazzovsko, in se sočasno izpopolnjevala tudi v klasičnih ali tradicionalnih zvrsteh. Prepričan sem, da naju je to odločilno zaznamovalo. Danes se nama zdi, da je pred nama neskončno polje, ki ga je še treba obdelati. Vedno znova iščeva strogo »klasično« formo, prežeto s svobodo, recimo temu »rockovskega« duha.

"Goethejevega Fausta imamo v zavesti vsi. Najpomembneje je, kako takšno besedilo osebno in intimno interpretirati v sodobnem času, ga povezati z lastnim gibom in zvokom."

Clug se dobro znajde tako v interpretaciji klasičnih kot povsem avtorskih del. Kanonska besedila drugače narekujejo smer glasbenega ustvarjanja kot avtorski projekti? Strahospoštovanje in/ali drznost imajo pomembno ali obrobno vlogo?
Strahospoštovanje ali ponižnost, če hočete, in drznost gresta z roko v roki. Tudi in predvsem do svojega lastnega dela. Vsakega novega dela, pa naj gre za kanonsko besedilo ali za povsem abstraktno formo, se lotim s strahospoštovanjem in drznostjo obenem. Prepričan sem, da je pri Clugu prav tako.

Sva že pri Faustu, zaradi katerega se pogovarjava. Vodilni motiv ali vzgib pisanja partiture?
Vedno izhajam s stališča, da mi pravzaprav veliko več pomeni, s kom nekaj počnem kot kaj. Enako je bilo pri Faustu. Najina prva ideja je bil celovečerni balet Mojster in Margareta po Bulgakovu. Toda v Zürichu si tega dela niso upali postaviti na veliki oder. Predlagali so nama Goethejevega Fausta. In sva rekla dobro. Zdi se mi, da sva pri ustvarjanju Fausta kljub vsemu pravzaprav po tihem sledila najini prvotni ideji o Bulgakovu, torej tragediji ob bok postaviti ironijo in humor. Vse to je bil vodilni vzgib pri pisanju partiture. Še pomembneje pa se mi zdi, da sva oba videla izhod iz morebitne zagate prav v tem, da se vsak po svoje oddaljiva od Fausta in ga nekako zaobjameva iz povsem drugega zornega kota.

Kaj vas v besedilu in hkrati Clugovi interpretaciji najbolj vznemirja? 
Goethejevega Fausta imamo v zavesti vsi. Najpomembneje je, kako takšno besedilo osebno in intimno interpretirati v sodobnem času, ga povezati z lastnim gibom in zvokom. V tem primeru je na začetku ustvarjanja strahospoštovanje nujno, od tam naprej pa drznost in odmaknjenost od izvirnika. In izhodišče ali rdeča nit je bilo natančno to: ustvariti svoje, tudi namišljene podobe znotraj Faustovega vesolja. Sam bi najbrž stokrat premislil, preden bi ustvaril zgolj glasbeno ali koncertno partituro na temo Fausta. A s tako pogumnim in iskrivim sopotnikom, kot je Clug, si upam podati na katerokoli pot. Dueti ali če hočete dueli mi namreč od nekdaj pomenijo najvišjo stopnjo ustvarjanja ali tudi poustvarjanja. Med ustvarjanjem je bila najbolj vznemirljiva igra med mano in Edwardom, ko sva si podajala še ne dokončno izdelane ideje.

Gotovo se strinjate, da vsaka postavitev prinaša drugačne izzive ne glede na to, da gre za, vsaj na videz, enako glasbeno in plesno partituro oziroma koreografijo. Kaj naredi razliko med realizacijo tovrstnih projektov, kaj za vas kot glasbenika in skladatelja predstavlja izziv pri takšnem delu?
Vsaka nova postavitev enakega dela so pravzaprav novi ljudje, s katerimi je treba poustvariti neko fiksirano partituro ali koreografijo. In z novimi ljudmi vedno pride tudi nova, sveža in rahlo drugačna interpretacija. Po mojem prepričanju je ravno to večno oplajanje z novimi postavitvami ključno za preživetje nekega dokončanega umetniškega dela. Tako v glasbi kot v plesu. Nikoli nisem maral predelovati svojih orkestrskih partitur; veliko bolje in pravzaprav lažje je napisati povsem novo. Do popolnosti predana interpretacija, takšna ali drugačna, in razumevanje skladateljevega glasbenega jezika sta po mojem ključnega pomena. In ravno razlaganje mojega jezika, tako dirigentu kot tudi glasbenikom, mi vedno pomeni velik izziv. 

Baleta Faust z Edwardom ne bova spreminjala, morda le v kakšnih manjših detajlih. Tudi za ples najpomembnejša komponenta, tempi ali hitrosti izvajanja posameznih glasbenih delov, morajo ostati enaki, saj so do potankosti vezani na gib. To je strah in trepet skoraj vsakega dirigenta, namreč kako ujeti pravi tempo za naslednjo sliko in ga prenesti na celoten orkester. Čeprav je moja partitura napisana zelo natančno in jo je kot takšno treba tudi izvesti, vedno znova dopuščam konstruktivne, karakterne in sveže ideje v mejah smiselnih možnosti interpretacije notnega zapisa ali mojega glasbenega jezika, če hočete. 
Glasba je, tako kot ples, živa stvar in se kot takšna znotraj določenih omejitev skozi čas mora spreminjati. Razlike, pa ne v kvalitativnem smislu – ali pa tudi, se pojavljajo glede na naravo posameznih ključnih glasbenikov v orkestru, njihovo predanost, inventivnost in stabilnost. Temu nato sledijo tudi drugi glasbeniki. Seveda pa je pri vsem najpomembnejši dirigent, ki zna ali pa ne zna najbolje spodbujati ali usmerjati glasbenikov in jim razložiti skladateljevega glasbenega jezika. Simon Krečič je vrhunski dirigent. Tudi Orkester SNG Maribor je v odlični formi. Baletni ansambel je na svetovni ravni. Prepričan sem v močne in zanimive interakcije, ki bodo nastale med ansambloma in dirigentom, ter tako tudi v vrhunsko izvedbo. Zelo se veselim dela z njimi.

Novembrski mariborski premieri januarja 2024 sledi ljubljanska. Gallusova dvorana, največje zaprto dvoransko prireditveno prizorišče, odlična akustika. Mislite, da bo šlo za drugačno izkušnjo kot v mariborski dvorani? 
Zagotovo bo v Gallusovi dvorani drugačna izkušnja. Obe, velika dvorana SNG Maribor in Gallusova, sta pravzaprav veliki dvorani s podobnim odrom in orkestrsko jamo. Gallusova je seveda večja in ima drugačno, za takšno glasbo morda boljšo akustiko. Predvidevam, da bo glasba v Mariboru zvenela bolj, recimo temu, komorno, v Gallusovi dvorani pa bolj simfonično. Glasbeniki potrebujejo čas, da se navadijo na drugačne zvočne odboje v novem prostoru. Zato je igranje v drugih ali novih prostorih vedno izziv zase. 


Andrej Jaklič
vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa 


Ljubljanska premiera: PET, 26. januarja 2024, ob 19.30
Ponovitve: od SOB, 27. januarja (abonma Iz(z)vrstni in za izven), do PET, 2. februarja 2024, ob 19.30
Več o predstavi Faust >>



 

Značke
Najbolj brano

Poslaniki Beethovna in Bonna

Dela ene najizvirnejših slikark 20. stoletja prvič pri nas

Ne sledite, bodite tok!

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI