Pravočasno od doma
V prazničnem decembru je ljubljanski promet še bolj zgoščen kot običajno. Če ne želite zamuditi na prireditev, vam priporočamo, da se od doma odpravite dovolj zgodaj.
Edvard Ravnikar (4. december 1907–23. avgust 1993) velja za najvidnejšega predstavnika slovenske moderne arhitekture. Umetnostni zgodovinarji Nace Šumi, Fran Šijanec in Stane Bernik so ga ocenjevali kot osrednjega arhitekta 20. stoletja po mojstru Jožetu Plečniku.
Arhitekturo je študiral in diplomiral na Dunaju pri arhitektu Jožetu Plečniku, krajši čas (1938–1939) se je nato izpopolnjeval pri znamenitem francoskem arhitektu Le Corbusieru. Po drugi svetovni vojni pa je postal profesor na gradbeni fakulteti v Ljubljani. Leta 1979 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Čeprav je bil Edvard Ravnikar Plečnikov učenec, mu je uspelo oblikovati povsem svoj arhitekturni jezik. Bil je med prvimi, ki so v naše okolje pod vplivom Le Corbusiera prinesli arhitekturno-urbanistična načela modernizma. Slovensko in takratno jugoslovansko arhitekturno stroko je predrugačil s celovitim pristopom k delu arhitekta in urbanista. Arhitekturno snovanje je povsem odvrnil od socialističnega realizma ter si prizadeval ustvariti stik z zahodnimi sodobnimi smernicami in v Jugoslaviji zagotoviti primat ljubljanske arhitekturne šole. Spodbujal je tudi k razvoju slovenskega industrijskega oblikovanja in grafike.
Njegova zapuščina so številni izjemni projekti: Moderna galerija, celovit načrt za gradnjo Nove Gorice, ureditev Trga republike, grobišče talcev v Begunjah, stolpnici na Trgu republike, Cankarjev dom, blagovnica Maxi, zgradba Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, hotel Creina v Kranju, kostnica žrtvam prve svetovne vojne na Žalah, dom na Bokalcah, regulacijski načrt za Ljubljano, študentsko naselje v Rožni dolini, hotel Babilon v Bagdadu itd. Bil je član projektne skupine, ki je zasnovala Novi Beograd, ter ustanovitelj revije Arhitekt in Društva arhitektov Slovenije. Edvard Ravnikar je bil v arhitekturi in urbanizmu prvi mojster umeščanja novega v staro. S pomočjo infrastrukturnih projektov je v glavnem reševal probleme mesta Ljubljana, trdno pa je bil prepričan, da sta glavna naloga arhitektov in urbanistov ozaveščanje javnosti ter spodbujanje k razmišljanju o urbanizmu in arhitekturi.
Za svoje delo je prejel Prešernovo, Plečnikovo in Herderjevo nagrado ter nagrado Avnoja.