Liffe ante portas!

29. 10. 2018

Prihodnji teden v sredo začnemo 29. Liffe, festival za filmske sladokusce. Odprl ga bo dokumentarec Mirana Zupaniča Poj mi pesem o Vladu Kreslinu, ki se na svoji glasbeni poti že vrsto let vsak december ustavi tudi v Gallusovi dvorani, kjer navdušuje na čustveno nabitih koncertih s številnimi gosti.

Naš Liffe se je v času svojega obstoja neverjetno razvil. Leta 1990, ko je Cankarjev dom uvedel ta festival, je vključeval 13 filmskih projekcij, ki so v dvorane privabile malo manj kot štiri tisoč nadobudnežev. Lani smo izvedli 299 projekcij, ki jih je obiskalo 41.996 filmoljubov. Leta 2004 smo doživeli rekord, Liffe je obiskalo 52 tisoč ljudi. Če nam bo šlo dobro, se mogoče lahko zgodi, da bomo prihodnje leto na jubilejnem, 30. Liffu pozdravili milijontega obiskovalca ali obiskovalko festivala!

Seveda mi je takoj padel v oči film Hannah v režiji Andrea Pallaora, ki načrtuje filmsko trilogijo, osredotočeno okoli ženskih likov. V naslovni vlogi igra izjemna angleška interpretka Charlotte Rampling, močno povezana tudi s francosko kulturo, saj se je kot devetletna deklica z družino iz Anglije preselila v Francijo.

Njen oče Godfrey Lionel Rampling si je v štafetnem teku kar dvakrat priboril olimpijsko zlato, umrl pa je pri stotih. Preden jo je zaneslo v filmske vode, se je Ramplingova preizkušala kot fotomodel in manekenka. Popolnoma me je očarala že, ko sem bila najstnica. Najprej v izjemnem Viscontijevem filmu Somrak bogov (1969), potem pa seveda v legendarnem Nočnem portirju (1974) v režiji Liliane Cavani, kjer sta v genialni igri skupaj z Dirkom Bogardom presunljivo upodobila povojno srečanje med nekdanjo taboriščnico in njenim nekdanjim taboriščnim mučiteljem. Filmska upodobitev Hannah, ki premaguje osamljenost po tem, ko mora njen mož v zapor, je Ramplingovi lani prinesla nagrado za najboljšo žensko vlogo na Beneškem filmskem festivalu.

Z velikim zanimanjem pričakujem tudi švicarsko-francoski film Dnevnik mojih misli v režiji Ursule Meier. Temelji na resničnih dogodkih iz leta 2009, ko je švicarsko javnost pretresel primer Benjamina Fellerja, dijaka, ki je umoril svoje starše. Občutke pred tem grozljivim dejanjem je popisal v dnevniku, s katerim je bila seznanjena njegova učiteljica književnosti. Igra jo izjemna Fanny Ardant, med drugim tudi žena Françoisa Truffauta in osrednja protagonistka njegovega filma Ženska iz sosednje sobe (1981).

Kar v treh filmih letošnjega Liffa bomo srečali Juliette Binoche, med drugimi tudi v filmu Dvojna življenja Oliviera Assayasa, in sicer v vlogi Selene, žene francoskega knjižnega založnika. »La Binoche«, kot jo imenujejo francoski mediji, se letos na Liffu pojavlja v kar treh filmih. V prejšnjih letih je kraljevala Isabelle Huppert, še ena filmska levinja, ki je poleg Binocheve in Ramplingove ena izmed treh igralk, kar dvakrat ovenčanih z nagrado EFA (evropska filmska nagrada). Juliette Binoche je med drugim tudi igralka, ki je že kar nekajkrat zavrnila mamljive hollywoodske ponudbe; odrekla se je recimo Jurskemu parku (1993), da je lahko istega leta s poljskim mojstrom Krzysztofom Kieslowskim posnela Tri barve: modra.

V nekem intervjuju je povedala, da po njenem ne sodi med pomembne, velike ženske Francije, saj so zanjo takšne George Sand, Simone de Beauvoir in Marguerite Duras. O slednji na letošnjem Liffu v filmu Marguerite Duras: Spomini na vojno pripoveduje Emmanuel Finkiel.