Liffe ante portas!

Pred začetkom 33. Liffa

Sem bolj morska kot gorska. Verjetno je povezano s tem, da sem bila zaradi očetove ljubezni do morja kot otrok veliko ob Jadranu, najvišja osvojena vzpetina pa je bil precej dolgo kar Rožnik. Kar pa ne pomeni, da me po petdesetem letu ni zaneslo na kaj višjega na Pokljuki. Zanimati pa me je začel tudi gorniški film. 

Predvsem zato, ker v Cankarjevem domu sodelujemo pri Festivalu gorniškega filma, ki ga februarja organizira alpinist Silvo Karo s sodelavci in je iz leta v leto bolj priljubljen. Na tem festival še zdaleč ne gre samo za dokumentiranje vseh mogočih alpinističnih in plezalskih vragolij, ampak za osupljivo portretiranje življenja v naravi, daleč, daleč od urbanih središč. Po začetku filmske projekcije pride tisti dober občutek, ko te film premesti v drug svet, pozabiš na Linhartovo dvorano, na Ljubljano, na svoje življenje in tegobe, ki te pestijo, in že si sredi prostranstev Tibeta, filmska kamera ti omogoči, da pluješ nad streho sveta kot jastreb s široko razprtimi krili. Na žalost se potem na koncu vedno spet prižgejo luči in potem seveda vsakič znova strmoglaviš v svoje življenje.
 

Messner in Haberer: brez dodanega kisika na vrhu sveta

Septembra smo začeli z novo sezono. Obiskala sta nas sloviti alpinist, režiser, pisatelj, muzealec Reinhold Messner in njegova žena ter sodelavka pri različnih projektih Diane Schumacher Messner. Zavrteli smo tri Messnerjeve filme, zadevo pa zaključili z njegovim predavanjem Živeti!. 

V filmu Everest! Najvišji cilj je prikazano, kako se Messner in Peter Haberer vzpenjata na Everest, vrh osvojita med 13. in 14. uro 8. maja 1978. Sta prva človeka, ki jima uspe povzpeti se tako visoko brez dodanega kisika. Ja, o tem sem že večkrat brala, nisem pa si predstavljala, kakšne napore plezalec pri tem doživlja. Očitno nismo narejeni za to, da bi se vzpenjali na takšne višave. Kajti Messner in Haberer se na koncu dobesedno po vseh štirih plazita do cilja. Zaradi pomanjkanja kisika noge več ne hodijo, roke več ne grabijo, možgani pa proizvajajo neke čudne halucinacije, zaradi katerih je pamet kar naenkrat v čisto drugem, vzporednem vesolju. Ampak železna volja res gore premika, v tem primeru alpinista do cilja. 

Zdi se mi, da imata alpinizem in umetnost veliko skupnega. V bistvu bi lahko človeštvo priživelo tudi brez alpinizma in nenazadnje tudi brez umetnosti. Kljub temu pa sta za človeka obe dejavnosti, ki širita obzorja in premikata meje verjetnega, globoko smiselni. Odgovarjata na bistvena vprašanja o tem, kdo smo in kaj življenje sploh je. Zato imajo tako alpinisti kot umetniki v sebi neko globoko nujo, da počnejo, kar počnejo; njihovo poslanstvo jim osmišlja življenje, pomembno pa je, da ga sočastno osmišlja tudi nam, sopotnikom in občudovalcem.

Človek človeku volk, včasih pa ravno obratno

V dokumentarcu Sveta gora se preselimo v leto 1979, ko Messner s člani svoje odprave ugotovi, da so se na gori Ama Dablam (6828 m) zaplezali alpinisti pod vodstvom Petra Hillaryja. Messner in njegovi tvegajo svoja življenja, da rešijo Novozelandce. Po filmu je Messner pripomnil, da je človek v boju za obstoj zmožen skrajnega egoizma, hkrati pa pri reševanju pripadnikov svoje vrste tudi skrajnega altruizma. 

Pred kratkim sem gledala dokumentarec o tem, da nas lastni uspehi navdajajo z zadovoljstvom in srečo, da pa je, presenetljivo, zadovoljstvo še toliko večje, kadar ga proizvaja škodoželjnost, na sončni strani Alp smo to ruralno poimenovali “naj sosedu krava crkne”. Kljub temu pa sem prepričana, da pregovor “Kdor reši življenje, reši svet” lepo ponazarja vzhičenje, ki ga posameznik doživlja med opravljanjem nesebičnih dejanj.

Z Reinholdom Messnerjem sem se srečala leta 2016, ko je prvič obiskal Cankarjev dom, letos pa drugič. Je občudovanja vreden človek. Občudujemo lahko njegove izjemne dosežke, od alpinističnih do muzealskih. Ampak tisto, kar je name naredilo najgloblji vtis, pa ni ne eno in ne drugo, čeprav je oboje osupljivo dobro. Pri Messnerju namreč najbolj občudujem njegovo zanimanje za sočloveka. Zanima ga čisto vsak, ne glede na to, kdo je in kaj počne. Opazila sem, da ni malo takšnih, ki “skenirajo” ljudi okoli sebe in se potem posvečajo predvsem tistim, ki bi jim v prihodnje utegnili koristiti. Pri Messnerju, do katerega se je zaradi njegovih številnih izvenserijskih dosežkov zelo težko vesti čisto normalno, saj ni le človek, ampak je tudi legenda, dobiš vtis, da čim manj bo potvorjenosti, čim več pristnosti, tem boljše bo.

 

V Kraljestvu Zlatoroga

Me je pa zelo presenetil tudi nemi film V kraljestvu Zlatoroga iz leta 1931, ki smo ga pred kratkim po zaslugi Arhiva Slovenije, kjer so ga izjemno dobro digitalizirali in digitalno restavrirali, doživeli v vsem veličastju. Predvajali smo ga v Linhartovi dvorani, spremljal ga je kvartet pod vodstvom pianista Andreja Goričarja, ki je filmsko projekcijo obogatil z avtorsko glasbo. Doživetje! 

Skupina alpinistvov, med katerimi je tudi legendarni Joža Čop, osvaja Triglav. Je kar težko verjeti, kaj so v začetku tridesetih posneli z eno samo kamero, ki so jo še ročno vrteli. Film je doživetje za vsakogar, saj je povratek v zgodnja trideseta leta več kot zanimiv; vidimo Ljubljano, tudi okolico današnje Predsedniške palače brez Cankarjevega doma, pa Kranj, pa lepote alpskega sveta, seveda. Ta film, ki je prvi jugoslovanski gorniški film v režiji Janka Ravnika po scenariju Juša Kozaka in v produkciji Turistovskega kluba Skala, je zakladnica podatkov za zgodovinarje, etnologe in antropologe.


Liffe že v visokem štartu

Pred vrati je 33. Liffe. Cankarjev praznik dobrega filma. Slovenski praznik dobrega filma. Začnemo v sredo. Kdor ne more v Cankarjev dom ali v preostale partnerske kinematografe v Ljubljani in po Sloveniji, si priskrbi filme na zahtevo (VOD). Ker se letos posvečamo naravi in okolju, bodo filmi s tovrstnimi vsebinami moja prva izbira.

Program  33. Liffa >>


Uršula Cetinski

Značke
Najbolj brano

Bilo je nekoč v osemdesetih

Odprtje razstave Tereza Kozinc in Klavdij Sluban: Bonjour le jour (Dober dan, dan)

Nagrajenci 33. Liffa so znani

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI