Ne živim za nazaj. Zanima me, kaj lahko še storim v prihodnje.

Reinhold Messner od 1. do 4. septembra 2022 prihaja v Cankarjev dom s projektom Zadnja odprava (The Final Expedition)

Eden največjih, najpomembnejših in najbolj prepoznavnih predstavnikov svetovnega alpinizma vseh časov je septembra 2021 dopolnil sedeminsedemdeset let. Lahko bi užival v neverjetnih dosežkih, ki jih je udejanjil v svojem življenju, a kot pravi sam, mu to ne bi bilo podobno. Ustvarjalnega nemira, ki ga žene naprej, ima še vedno več kot dovolj.
Rojen v odmaknjeni gorski vasici Vilnoss na Južnem Tirolskem se je zelo kmalu srečal s plezanjem in konec šestdesetih let postal eden vodilnih evropskih plezalcev. S še večjim žarom se je lotil plezanja na najvišje vrhove sveta. V letih od 1970 do 1986 je kot prvi na svetu preplezal vseh štirinajst vrhov, višjih od osem tisoč metrov. Na vse se je povzpel brez dodatnega kisika in ob tem uveljavil alpski način plezanja v Himalaji. Zaradi inovativnih idej, ki si jih je ne le zamislil, ampak tudi uspešno udejanjal, je postal in ostaja eden najpomembnejših plezalcev vseh časov. 


Večni upornik proti povprečnosti 
Za eno samo življenje bi bilo to več kot dovolj, a večni upornik proti povprečnosti je vselej našel nove izzive. Peš je prečkal Grenlandijo, Antarktiko, puščave Gobi, Takla Makan in Thar, iskal in našel jetija, bil poslanec Zelenih v Evropskem parlamentu. Ves čas je pisal, njegov opus obsega več kot petdeset knjig, snemal dokumentarne filme, predaval in s svojim nepristranskim ocenjevanjem dogajanja na svetovni alpinistični sceni ostal svetovna alpinistična avtoriteta številka ena. V različnih predelih Dolomitov je ustanovil kar šest muzejev, ki povezani predstavljajo daleč največji muzej gorništva na svetu.
Slovenski alpinizem ima pomemben prostor v Messnerjevih muzejih

Z Messnerjem sva se bolje spoznala leta 1983 v Katmanduju. Po naši vrnitvi s tragične odprave na Manaslu nas je poiskal ter nam izrekel sožalje ob smrti Nejca Zaplotnika in Anteja Bućana. Z leti je najino znanstvo preraslo v dobro sodelovanje, pri izmenjavi mnenj in ocen o dogajanju v svetovnem vrhunskem alpinizmu, pri pisanju knjig, snemanju filmov, skupaj sva nastopila v gledališki predstavi. Od leta 2005 je najino sodelovanje vse bolj vezano tudi na njegove muzeje. V njih ima slovenski alpinizem pomembno mesto. 

Leta 2016 je na pobudo Cankarjevega doma gostoval v Ljubljani. Odmevna prireditev v Linhartovi dvorani je kar klicala po novem gostovanju, a ga je pandemija covida 19 dve leti onemogočala. Sedaj prihaja čas, ko bomo velikega Reinholda Messnerja spet lahko videli in poslušali v največjem slovenskem kulturnem hramu. 

Najin pogovor je nastal 17. decembra 2021. 
 

Reinhold, najprej iskrene čestitke za poroko in vso srečo na novi življenjski poti, ki sta jo z ženo Diano začela maja letos. 
»Hvala, hvala.«


V začetku septembra 2022 prihajaš v Ljubljano, v Cankarjev dom, s svojim najnovejšim projektom, imenovanim Zadnja odprava The Final Expedition. Lahko o njem poveš kaj več?
»Proti koncu življenja želim svoje vedenje in spoznanja v razmerju človek–gora predati prihodnjim generacijam. Predvsem želim ohranjati vrednote tradicionalnega alpinizma, ki so ga oblikovale generacije vrhunskih plezalcev v različnih obdobjih. Danes se to vedenje in znanje, ki je jedro in vodilo vrhunskega alpinizma, kar nekako izgublja. Plezanje je postalo šport, uvrščen na olimpijske igre, komercialne odprave v Himalajo pa so turizem. Želim si, da bi tradicionalni alpinizem in njegove vrednote ostale v zavesti tudi širše javnosti. 
Ideja Zadnje odprave, ki sva si jo z ženo Diane zamislila skupaj, je, da na tej svetovni turneji za tri do štiri dni obiščem države, v katerih obstajajo močne alpinistične skupnosti ter jim predstavim svoja stališča in izkušnje. Najprej s tiskovno konferenco za novinarje, potem na okrogli mizi skupaj z vodilnimi domačimi plezalci. Prikazal bom tudi nekaj svojih dokumentarnih filmov (v Linhartovi dvorani, op. ur.) ter z glavnim predavanjem, na katerem bom predstavil tudi zgodovinske in filozofske vidike svojega delovanja, sklenil svoj 'festival' (v Gallusovi dvorani, op. ur.). Naj poudarim, da bo to v vsaki državi tudi moj zadnji javni nastop v življenju. Svojo svetovno turnejo bi moral začeti v Avstraliji in na Novi Zelandiji ter nadaljevati v Rusiji in Ameriki, a je epidemija covida nekoliko zamaknila vso izvedbo.«


Večkrat si izjavil, da te izkušnje, ki jih pridobiš v gorah, v trdih razmerah in na robu smrti, naučijo preživeti tudi težke trenutke v vsakdanjem življenju. Ali kot praviš v knjigi Življenje na skrajnih mejah, »… če bo življenje postalo neznosno, mu bomo mi kos«. Kako na tvoje življenje in delo vpliva pandemija covida 19?
»Prvo leto je bilo res zahtevno. Z Diane sva obtičala v Münchnu in se nisva mogla vrniti na Južno Tirolsko. A čas sem porabil za pisanje knjige Zadnja odprava, ki je ravno izšla v Nemčiji. Kmalu pa bo prevedena tudi v druge jezike. Letos je bilo bolje in lažje sem načrtoval za naprej. Malo me le skrbi, da ne bom mogel obiskati vseh držav, v katerih živijo dobri alpinisti. Povsod so.
Ukvarjam se s še enim muzejem, kjer bi zbral najbolj dragocene predmete, ki so jih skozi zgodovino uporabljali predstavniki tradicionalnega alpinizma. To so prave alpinistične relikvije. V lasti imam uro, ki jo je nosil Hans Meyer, ko sta z Ludwigom Purtschellerjem leta 1889 kot prva stopila na vrh Kilimandžara, olimpijsko zlato medaljo, ki sta jo za prvenstveni vzpon v severni steni Matterhorna prejela brata Schmit leta 1932 na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Pa predmete, ki so jih uporabljali Heckmaier, Buhl, Bonatti, Humar … Idealna umestitev muzeja bi bila kakšna zgornja postaja opuščene žičnice z izjemnim razgledom kje v Dolomitih. A lokalne skupnosti, predvsem pa zakonodaja, temu niso več tako naklonjene. V Italiji je bil sprejet zakon, da morajo takšne objekte odstraniti, kar je neprimerno dražje, kot če bi jim našli drug namen. Izzivov mi ne manjka.« 


Rad bi izpostavil tvoje humanitarno delo, ki je javnosti nekoliko manj znano. Leta 2011 sem bil v šoli v vasi Seri pod Nanga Parbatom v Pakistanu, ki si jo dal zgraditi v zahvalo za pomoč domačinov, ko si se po bratovi smrti povsem izčrpan vračal z gore.
»Pod Nanga Parbatom sem v štirih dolinah zgradil kar štiri šole in več let plačeval tudi učitelje, ki so tam poučevali. Pred dvema letoma, ko sem bil zadnjič tam, je še vse dobro teklo. Takrat je država Pakistan prevzela plačevanje učiteljev in upam, da ostaja vse normalno. Bom pa ob prvi priložnosti šel preverit. 
V Nepalu pa sva z Wolfgangom Nairzem (avstrijski plezalec in vodja nekaj Messnerjevih odprav) gmotno podprla obnovo Hillaryjeve bolnice v vasi Kunde pod Everestom. Prav tako malo nad Namče Bazarjem, glavnim naseljem nepalskih šerp, postavljam muzej, ki bo posvečen domačinom in njihovemu prispevku pri raziskovanju Himalaje. Po možnosti ga bomo odprli 29. maja 2022, na obletnico, ko sta Hillary in domačin Tensing kot prva stopila na vrh sveta.« 


Alpinizem, hoja čez polarne predele in puščave, knjige, filmi, muzeji. Povsod si dosegel izjemne stvari. Bi lahko kaj od tega izpostavil kot bolj pomembno?
»Nedvomno so to muzeji. Res pa je, da so nastali kot posledica mojega alpinizma. Zanje sem porabil največ energije, časa in tudi denarja. V njih sem spojil in prepletel vse, kar se dogaja v gorah. Gorska ljudstva, njihov način življenja, religije, mite in bogove, povezane z njimi, umetnost, ki jo navdihujejo, in seveda alpinizem. Kljub nasprotovanju lokalne skupnosti je bil k sreči na moji strani takratni predsednik Južne Tirolske in se je nazadnje vse sestavilo v smiselno celoto. Vsi muzeji delujejo tako dobro, da ne potrebujejo državne pomoči. Niso pa več moja skrb. Njihovo vodenje je prevzela hči Magdalena. Le občasno ji po potrebi pri tem priskočim na pomoč.«


Kaj lahko poveš o sebi? Si plezalec, pustolovec, pisatelj, filmar, zgodovinar, sanjač, vizionar ali »sam svoj poskus«, kot si nekoč izjavil? 
»Nimam niti poklica niti naziva (smeh). Vse življenje sem sledil svojim idejam in jih skušal uresničiti. Pri tem mi je velikokrat spodletelo, a poskušal sem vedno znova. Sedaj sem pripovedovalec zgodb. Zgodba je pri vsem, kar počneš, izjemno pomembna.«


Si zadovoljen človek? 
»Ja, zelo sem zadovoljen z življenjem, vendar ne živim za nazaj. Zanima me, kaj lahko še storim v prihodnje.« 


Tvoj esej Umor nemogočega je povzročil revolucijo v alpinizmu, tvoja pravila, izpisana na steni muzeja na Kronplatzu: Alpinizem brez dodatnega kisika, brez svedrovcev, brez komuniciranja, brez poživil hote ali nehote vplivajo na smer vrhunskega alpinizma. Bi jim v današnjem času glede na dogajanje v alpinizmu in himalajizmu še kaj dodal?
»Ne gre za pravila, ampak bolj vodila, ki podpirajo in usmerjajo tradicionalni alpinizem. Ne morem in niti ne želim vplivati na to, koliko se današnji vrhunski plezalci poistovetijo z njimi.« 


Po (pre)dolgem času spet prihajaš v Slovenijo, v naš Cankarjev dom, zato te moram vprašati, kaj meniš o Sloveniji in Slovencih?
»Predvsem spremljam slovenske plezalce. Če je po drugi svetovni vojni vodilna vloga v Himalaji pripadla Avstrijcem, Francozom, Angležem, Švicarjem, Japoncem in Američanom, so v osemdesetih tam začeli prevladovati Poljaki. Od njih ste v devetdesetih prevzeli vodilno vlogo vi in jo zadržali vse desetletje. Bili ste zadnji, ki jim je to uspelo. Pozneje se je ta vloga prenesla na posameznike iz različnih držav. Tudi med njimi je nekaj Slovencev. Vaše dosežke sem vedno zelo cenil.« 


Viki Grošelj