Ti ali jaz

Galerija Cankarjevega doma bo prva pri nas gostila razstavo risb in slik izjemne avstrijske likovne umetnice Marie Lassnig (1919–2014), ki je bila začuda v Sloveniji doslej predstavljena le z nekaj deli. Lassnigova sodi med osrednje osebnosti evropskega likovnega sveta 20. stoletja, njene slike in risbe so vključene v najbolj pomembne in relevantne likovne zbirke. Je prva ženska, ki je postala profesorica slikanja na kakšni od likovnih akademij v nemško govorečem kulturnem prostoru.

Svinčnik ali čopič Lassnigove nikomur ni prizanašal. Posebno genialna je bila vedno v družbeni kritičnosti, ki ni zašla v didaktičnost ali politično korektnost na prvo žogo. Njen avtoportret iz leta 2005 z naslovom Ti ali jaz, ki ga na naši razstavi sicer ne bomo videli, sodi med moja najljubša likovna dela sploh. Upodobljena je do pasu, z nekakšnim strahom v očeh. Malce deformiran obraz nekoliko spominja na žabjega. V levici drži revolver, prav tako v desnici. Tistega v levici je uperila v lastna senca, tistega v desnici pa naravnost v gledalca. Podoba je presunljiva in žalostna, izraz intimnega in tudi družbenega obupa nad življenjem in stanjem sveta. Hkrati pa je prva reakcija gledalca, ki ga je vzela na muho,  nasmeh, saj je presunljivo tesnobo izrazila z uporniškim prezirom do zlaganosti in izrojenosti družbenih razmerij.
 

Umetnice in umetniki, ki jih bomo na različnih področjih ustvarjanja v Cankarjevem domu predstavili do julija, ko se s 65. Jazz festivalom Ljubljana naša sezona izteče, pozorno spremljajo ustroj družbe, razmišljajo o pozicijah moči sodobnega sveta, o mehanizmih umetniških praks ter seveda tudi o lastnem položaju in odgovornosti. Zato je morda zanimivo, da je tudi na plakatu za letošnji Festival dokumentarnega filma, ki v ospredje postavlja dokumentaristko in medijsko umetnico Niko Autor, fotografija roke, ki ima kazalec in palec iztegnjena v kretnjo revolverja, medtem ko so preostali trije prsti pokrčeni. Komu pripada ta dlan, ki sicer ne drži orožja, je pa očitno pripravljena na ubijanje? Pripadnost izkazujejo elegantni manšetni gumbi na rokavih bele moške srajce. Kapital kot neviden vzvod vojn in trenj in groze sveta?

Kako osmisliti obstoj? Kako si ne zatisniti oči pred mentalnim in siceršnjim onesnaženjem človeške družbe in planeta, pa kljub temu ohraniti zanos nad življenjem, celo nekakšno notranjo harmonijo, tudi iskro upora, ki navdaja s samozavestjo in prepričanjem, da dejanja vseeno štejejo? Kako celo ohraniti humor, kot uspeva Lassnigovi, ki ga je tako malo ali pa je slab in bedast? Pri vsem tem je umetnost včasih res grenko, toda zelo učinkovito poživilo.

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega dom