V pričakovanju Avstralcev

29.03.2018 

Koncert Mlade nemške filharmonije je bil glasbeno in tudi siceršnje doživetje. Naravnost očaral me je nastop violončelista Stevena Isserlisa, predvsem pa srčnost mladih filharmonikov, ki so se po koncertu objemali kot srečni otroci. Sestav v resnici predstavlja vitalnost, zagnanost in mladost, ki je v kombinaciji z virtuozno tehniko osupljiva. S starostjo ljudje res postajamo bolj izkušeni, v marsičem tudi bolj vešči, vendar pa se po skupnih zmagah in uspehih več ne objemamo. Ali pa le redko. Ali pa ne čisto vsi. Kakšna škoda! Kot da bi veselje z leti vse bolj dušile frustracije, ki ugonabljajo tistega razposajenega in veselega otroka, ki ga ima še vedno vendarle vsak človek nekje v sebi. Ga pa včasih res ni lahko več najti. Včeraj sem si ogledala izvrsten francoski dokumentarec o legendarnem ruskem violončelistu in dirigentu Rostropoviču. Zdelo se mi je, da on kljub tegobam izgnanstva in vsem mogočim težavam ni imel prav nobenih težav z otroško iskrenim veseljem do življenja. Verjetno je prav zato deloval neznansko karizmatično.

Nepozabni dogodki se v naši hiši že od silvestrovega vrstijo z neverjetno naglico. Tolikšna doživetja me kar omamljajo in v tem trenutku se mi zdi, da toliko vsega čudežnega, kar na naših odrih ponuja umetnost, že kar težko prenesem. Zato se bom v naslednjih dneh posvetila pisanicam in poticam, da si vendarle malo oddahnem. Potem pa spet veselo na delo.

Že prihodnjo soboto me bo vznemirila Sydney Dance Company. V to sem prepričana. V Avstraliji sem bila enkrat samkrat, in sicer leta 2000. Zapustila sem sivo, mrzlo februarsko Ljubljano, zamenjala štiri letala in končno pristala v mestu Adelajda. Pod modrim poletnim nebom, obsijana s soncem in nasmehi vseh, ki smo se znašli na tamkajšnjem gledališkem festivalu. Še vedno se pogosto spomnim na opero Pisma Vermeerju v režiji slovitega Petra Greenawaya. Kakšno doživetje! Pevke, oblečene v razkošne krinoline, so nastopale v sprva praznem bazenu, ki pa se je vedno bolj polnil z vodo, krinoline so počasi srkale vase tekočino, dokler nastopajočim voda ni segla do pasu. Nad njimi pa nočno nebo, posuto z neskončnim kraljestvom zvezd. Ja, spomin za vse življenje.

Takrat se mi je zdelo, da imajo Avstralci neznansko dobro energijo. Zato od Sydney Dance Company pričakujem, da me bo »okužila« z njo. To je slovita plesna skupina, ki jo umetniško vodi Rafael Bonachela, po rodu Španec. Nekoč je bil plesalec izjemne londonske Rambert Dance Company. Pravi, da ga delo s šestnajstimi plesalci zelo veseli, tegobe vsakdana, ki smo jih tako in tako deležni vsi, pa premaguje s transcendentalno meditacijo. Vsak dan dvajset minut. Kaj v resnici je to, si le bežno predstavljam, sliši pa se hudo dobro.
 

Zelo pomembno je, da je človek milosten in da zna skrbeti za druge, s tem mislim, da zna deliti, ko je deležen nečesa, česar drugi niso,« je Bonachela zaupal Patriciji Maličev med intervjujem za Sobotno prilogo. Upam, da si bo izkušnjo skupnega ogleda Sydney Dance Company delilo čim več ljudi.
 

P. S. Danes sem imela priložnost videti osnutke, ki jih pripravljamo za razstavo o Ivanu Cankarju, ki bo odprta junija letos. Kakšna škoda, da so mi zabičali, naj molčim o vsem, kar sem videla in slišala. Joj, kako me srbijo prsti, da bi se razpisala.


 

Značke
Najbolj brano

34. Liffe: nagrade in odsevi

Spremna beseda: dr. Ali Žerdin in Anže Zorman

Uršula Cetinski odprla razstavo Joannes Antonius Scopoli – izjemni glasnik naravoslovja na Slovenskem v Prirodoslovnem muzeju Slovenije

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI