Vabljeni na malo teraso sredi ljubljane

Prvi, ganljivi koraki Cankarjevega doma v novo normalnost

Eppur si muove (In vendar se vrti), slovite besede Galilea, ki se je leta 1633 moral odreči dognanju, da se Zemlja vrti okoli Sonca in ne obratno, so bile odličen slogan, s katerim smo pospremili junijski, postkoronski Festival dokumentarnega filma. Bil je prvi festival v naši hiši po marčevskem zaprtju odrov in dvoran. Eden izmed naših prvih kamenčkov v mozaiku optimizma. Naše dvorane delujejo v skladu z novimi protokoli, saj je med gledalci varna razdalja in maske obvezne, vzdušje pri nas pa je kljub vsemu prav ganljivo. Res je, da je virus še vedno na obzorju, v marsikateri državi sveta še vedno hudo resna grožnja, ampak ravno obisk kulturnih prireditev obiskovalce navda z nekakšnih upanjem posebne sorte, da je življenje drugačno, sicer pa še vedno tu in umetnost z nami.

Presunljivi dokumentarec Medena dežela

Festival dokumentarnega filma smo začeli z izjemnim dokumentarcem, ki je nastal v Severni Makedoniji, Medena dežela. Osrednja junakinja je Hatidže Muratova, rojena leta 1964, ki skupaj z onemoglo materjo Nazife živi v odročni hribovski vasi. Sta edini prebivalki nekdaj turške skupnosti. Simpatična in pogumna Hatidže, ki občasno prodaja svoje medene poslastice na skopski tržnici, kamor se nekajkrat letno odpravi peš, je kljub za naše pojme in izkušnje surovim življenjskim razmeram, utelešenje ljubezni. Do lastne matere, ki jo neguje do smrti, do čebel in narave nasploh, ki jo doživlja kot neusmiljeno toda harmonično sopotnico. V njen svet vdrejo sosedi, nomadska družina, ki si ravno tako želi služiti s čebelarstvom, pri čemer pa pohlep pohrusta zdravo pamet. Prav nič ne čudi, da je bila Medena dežela nominirana tako za oskarja v kategoriji mednarodnih celovečercev kot tudi v kategoriji dokumentarne filmske ustvarjalnosti.

22. Festival dokumentarnega filma se je končal s podelitvijo nagrade na temo človekovih pravic, ki jo podeljujemo skupaj z Amnesty International, ki je pripadla romunskemu filmu Alexandra Nanaua o raziskovalnem novinarstvu in korupciji Kolektiv.

Kako je Jazz festival Ljubljana kljuboval koroni

Pa smo že skočili v jazz. Da, uspelo je, tokrat v posebni postkoronski različici, kombinaciji živih koncertov v Cankarjevem domu in v Parku Sveta Evrope pred njim ter s posnetki jazzovskih mojstrov iz tujine, ki tokrat niso mogli v Ljubljano, ki pa jih je po spletu lahko spremljal ves svet. Večer pred prvim koncertnim dogajanjem smo v Mali galeriji odprli razstavo plakatov in drugih glasbi posvečenih tiskovin nadarjene in domiselne sarajevske oblikovalke Ajne Zlatar, ki nas je na inteligentno vizualno oblikovanem videu pozdravila po spletu. Njeno oblikovanje je med drugim navdušilo tudi veleposlanico ZDA Lyndo C. Blanchard. Jazzovski glasbeniki iz Združenih držav Amerike so nepogrešljivi gostje našega festivala jazza, Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji pa dolgoletni sopotnik. Tako je Jazz festival Ljubljana virusom navkljub obstal in ostal najstarejši neprekinjeno delujoči festival jazza v Evropi!
 

Julij na mali terasi sredi Ljubljane

Pred nami pa je julij. Moj najljubši mesec. Ravno julija sem se dva meseca prezgodaj pojavila na tem planetu. Letošnji julij bo v Cankarjevem domu zaznamovan s ciklom, ki smo ga poimenovali Mala terasa sredi Ljubljane. Od 30. junija do 23. julija se nam obeta dvanajst glasbenih in gledaliških večerov v Klubu CD. Pred prireditvami in po njih si bomo celice napolnili z dobro energijo, ki preveva najlepšo ljubljansko teraso s čudovitim razgledom na hribe in planine. To je terasa pred Klubom Cankarjevega doma.

https://cd-cc.si/mala-terasa-sredi-ljubljane

Se vidimo!

Uršula Cetinski